Kazenski zakonik za humanitarnost

Ministrstvo za pravosodje pod vodstvom nekdanjega notarja Marjana Dikaučiča iz Stranke Zdravka Počivalška poskuša s predlaganimi spremembami kazenskega zakonika zaostriti kaznovanje tihotapcev ljudi, pa tudi humanitarne organizacije in posameznike, ki na področju migracij opravljajo tiste funkcije, ki jih država ni zmožna. Po tem, ko so poslanci v državnem zboru že lani zvišali denarne in zaporne kazni za tihotapljenje, pravosodno ministrstvo predlaga spremembo pogojev za kaznovanje.

Zaenkrat se za tihotapljenje kaznuje posameznike ali združenja, ki se z nezakonitim prevažanjem ali pomočjo pri prehajanju ljudi preko meje ukvarjajo redno – v obliki dlje časa trajajočega posla – tudi če ni mogoče dokazati premoženjske koristi tihotapcev. Poleg tega pravna ureditev za tihotapce označuje tudi posameznike ali skupine, ki pomagajo pri nezakonitem prehodu meje le enkrat, če je dokazljivo plačilo za pomoč. Če obrnemo perspektivo, se zaenkrat ne kaznuje tistih, ki enkratno pomagajo tujcem nezakonito prečkati mejo in od tega nimajo premoženjskih koristi, prav tako pa se za tihotapljenje ne kaznuje posameznikov ali skupin, ki redno pomagajo nezakonitim migrantom pri potovanju znotraj države –  torej ne pri nezakonitem prečkanju meje – tudi če za to prejmejo plačilo.

Vse kar ste prebrali v prejšnjem odstavku lahko pozabite, saj pravosodno ministrstvo predlaga zaostritev definicije tihotapca ljudi. Pri enkratnem prevozu migrantov bi pogoj »za plačilo« spremenili v pogoj »z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega«. Širše zastavljena definicija naj bi namreč tožilcem olajšala delo pri dokazovanju, da osumljenca niso vodili zgolj humanitarni nameni, a ohlapnejša definicija zagotovo prepušča tudi nekaj svobode v interpretaciji namena okoriščanja. Preganjani tihotapci bi po predlogu sprememb kazenskega zakonika postali tudi posamezniki ali skupine, ki bi proti plačilu prevažali nezakonite migrante znotraj države in ne bi bili vključeni v tihotapljenje kot tako.

Poleg tega so na pravosodnem ministrstvu sprva želeli zakonodajo še bolj zaostriti in kriminalizirati tudi enkratno pomoč migrantom za tako imenovano nepremoženjsko korist. Po opozorilu organizacij Amnesty International in Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, da bi šlo v takšnem primeru za kriminalizacijo dejanj solidarnosti, ki bi bile izenačene s tihotapljenjem za dobiček in, da bi bila takšna zakonska ureditev v nasprotju s protokolom Združenih narodov o tihotapstvu, so na pravosodnem ministrstvu nepremoženjsko korist črtali iz predloga. Obstajala je namreč bojazen, da bi se lahko v kazenskih postopkih znašle tudi humanitarne organizacije, kar ne bi razveselilo nikogar bolj kot Ministrstvo za notranje zadeve in njemu podrejene policije.

Slednja že več kot 5 let ob pomoči institucij Evropske unije, ki si zatiskajo oči, z nezakonitim vračanjem prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško krši mednarodne dogovore na področju migracij, pravico do mednarodne zaščite, pravico do individualne obravnave in še nekaj temeljnih človekovih pravic. Vrhovno sodišče je namreč aprila letos razsodilo, da je policija v primeru osebe A. M. iz Kameruna v avgustu 2019 kršila načelo nevračanja in prepoved kolektivnih izgonov ter onemogočila dostop do mednarodne zaščite. Na podlagi sodbe, zoper katero pritožba ni več mogoča, mora policija oziroma Ministrstvo za notranje zadeve tožniku A. M. omogočiti, da se vrne v Slovenijo in vloži prošnjo za azil. Sodba, za katero tožbo je napisala Iza Thaler iz civilne iniciative Infokolpa, se opira na tri točke. Sodišče izpostavlja pravico do mednarodne zaščite, ki ne sme biti odvisna od arbitrarne policistove odločitve. V drugi točki sodišče poudarja načelo nevračanja, torej prepoved vračanja, ki izhaja iz prepovedi mučenja, oblastem pa nalaga preučitev varnostnih razmer v državo vračanja in prepoveduje vračanje v za migranta ogrožujoča območja, kot je denimo Hrvaška, kjer so migranti izpostavljeni fizičnemu in psihološkemu mučenju, preden jih hrvaški policisti vrnejo še naprej v Bosno in Hercegovino. Tretja točka na kateri temelji sodba, pa se osredotoča na nesprejemljivost kolektivnega vračanja oziroma izgonov.

Čeprav sodba Sloveniji nalaga odpravo krivic, ki jih je bil A. M. deležen v postopku, pristojna organa dobre štiri mesece po aprilski odločitvi vrhovnega sodišča tega še vedno nista storila. Tožnik tako po besedah svojega zastopnika Dina Bauka ostaja v Bosni in Hercegovini, kjer so mu še naprej kršene temeljne pravice: »Čeprav je Vrhovno sodišče RS s svojo sodbo postavilo pravno piko na i ugotovitvi, da so slovenski državni organi kršili pravico mojega klienta do prepovedi nevračanja in pravico do dostopa do azilnega postopka ter kršili pravico do individualne obravnave (pri čemer so kršitve pravic moje stranke del sistemskega in masovnega kršenja pravic beguncev), to žal istih organov te države ni spravilo k iskanju čimprejšnjega in s pravom čim bolj skladnega načina izvršitve navedene sodbe, pač pa, ravno nasprotno, k iskanju vsakršne, tudi minimalne, tudi protipravne možnosti, da se zadevna sodba ne izvrši. Zato je moj klient, kljub odločitvi Vrhovnega sodišča RS v njegovo korist, še vedno ujet v BiH, kjer so mu še naprej kršene temeljne človekove pravice. Za izvršilno vejo oblasti te države je tako odločitev Vrhovnega sodišča očitno zgolj motnja pri sistemskem kršenju človekovih pravic in svoboščin, ki jo je treba čim bolj učinkovito nevtralizirati.«

Seveda pa ne gre za osamljen primer, na podoben način je bilo od leta 2018 po meddržavnem sporazumu o izročitvah iz Slovenije na Hrvaško vrnjenih več kot 27.000 ljudi, vendar se pravosodno ministrstvo skupaj z vsemi pristojnimi mednarodnimi in evropskimi institucijami vztrajno obrača stran od protizakonitega početja represivnih organov zadolženih za spoštovanje pravnega reda.