Petega oktobra so pedagoški delavci obeležili Svetovni dan učiteljev. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je ob tej priložnosti opozorilo na nekatere težave, s katerimi se spopadajo v sektorju. Ena od njih je globalno pomanjkanje učiteljskega kadra. Po najnovejših ocenah organizacije UNESCO v svetovnem merilu primanjkuje več kot 12 milijonov učiteljev na primarni ravni in okoli 31 milijonov na sekundarni ravni izobraževanja.
V Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) pravijo, da podobne težave beležijo tudi v Sloveniji. »Eden od problemov, ki ga imamo v tej državi, je, da nimamo ustreznih statističnih podatkov o tem. Bolj ali manj se ugiba, koliko učiteljev primanjkuje. Na terenu sporočajo, da se ne prijavljajo na razpise, tudi po nekajkratnih ponovitvah,« poroča predsednik SVIZ Branimir Štrukelj in dodaja: »V začetku tega šolskega leta so ravnatelji zagnali vik in krik, ko je ministrstvo sporočilo, da ne bo več plačevalo študentskega dela. Sporočilo te reakcije je bilo – brez študentov se pouka v tej državi v osnovnih in srednjih šolah ne da več izpostaviti in to bi moral biti alarm za oblasti, da je kriza v polnem razmahu. Soočeni pa smo s tem, da se vlada pravzaprav izogiba temu, da bi priznala, da smo v prvi veliki sistemski krizi izobraževanja po osamosvojitvi in na nek način poskuša gledati stran.«
Razlogov za pomanjkanje učiteljskega kadra je več. Štrukelj kot prvega omenja neustrezno vrednotenje dela, torej prenizke plače. Drugi razlog je povezan s samim pomanjkanjem kadra – zaposleni učitelji so zaradi tega bolj obremenjeni. »Ljudje so dobesedno izčrpani in težko obvladujejo vse te pritiske, ki se še povečujejo,« opozarja Štrukelj. Tretji ključni razlog je po Štrukljevem mnenju ignorantski odnos politike, ki temu delu ne daje dovolj simbolnega priznanja.
Na šolah pa nimajo težav le s pridobivanjem učiteljskega kadra. Ravnatelj Osnovne šole Vojke Šmuc iz Izole Anton Baloh pravi, da težko pridobijo tudi zaposlene v tehničnih službah, primanjkuje čistilk, kvalificiranih kuharjev: »Kuharji odhajajo v gostinstvo, ker tam dobijo nekoliko višje plače. To je problem tudi pri mladih učiteljih, ki se odločajo o zaposlitvi v šoli.« Baloh ob tem izpostavlja še: »V šoli je danes drugače delati, kot je bilo nekoč. Zahtevnost generacij, ki jih zdaj izobražujemo in vzgajamo, je visoka. Tudi pri nas opažamo težave. Nekateri razpisi so dvakrat ali celo trikrat odprti in to razpisi za zaposlitev za nedoločen čas, ne le za nadomeščanje za krajše obdobje.« Profili, ki jih trenutno primanjkuje na izolski šoli, so učitelji tehnike, matematike, kemije, fizike. »Razrednih učiteljev imamo trenutno dovolj, je pa fluktuacija na teh delovnih mestih precejšnja. Tisti, ki delajo v podaljšanem bivanju, se potem skušajo zaposliti kot učitelji na oddelkih in si jih šole potem izmenjujemo med seboj,« še pove ravnatelj.
Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem so za letošnje šolsko leto razpisali okoli 600 vpisnih mest na študijskih programih, ki so zdaj več kot 90-odstotno zasedeni. »Pri vpisu študentov ne opažamo nekega trenda zniževanja,« poroča dr. Amalija Žakelj iz Pedagoške fakultete v Kopru in dodaja: »Večja težava je v tem trenutku ta, da se mladi diplomanti ne odločajo, da bi vstopali v poklic učitelja.« Na tem področju bo gotovo potrebno narediti kakšne premisleke o tem, kako mlade privabiti, da se po zaključku izobraževanja zaposlijo na šolah. »Trendi v družbi se spreminjajo. Za mlade so danes morda drugi poklici bolj zanimivi, po drugi strani pa je treba priznati, da učiteljska plača na začetku ni visoka.« Na to opozarja tudi Štrukelj: »Ta trenutek je plača mladega učitelja, učiteljice katastrofalna. Če je brez otrok, neto znesek lahko ne doseže 1.200 evrov. Kar pomeni – po devetnajstih letih šolanja, z opravljenim strokovnim izpitom, resno odgovornim in zahtevnim delom, dobite 1.200 evrov. Če greste zdajle v Hofer, vas tam čaka velik napis, da boste kot prodajalka dobili čez 1.500 evrov neto plače za 30 ur dela na teden. V tem grmu tiči zajec.«
Na SVIZ opozarjajo, da je slovenski izobraževalni sistem trenutno še kakovosten – tako kažejo izsledki mednarodnih raziskav – toda: »Vse to se bo s temi procesi sesulo, ker ne bomo mogli vzdržati te kakovosti. Ko bo javnost opazila – ker kriza v šolstvu deluje potiho, orje pa globoko – bo bistveno prepozno. Ko vi opazite, da je sistem kolapsiral, rabite potem deset ali petnajst let, da ga na novo vzpostavite.«
Štrukelj opozarja na še eno realno grožnjo in sicer možnost privatizacije šolstva: »Mi nimamo zasebnih šol, ker so naše javne šole dobre in niti najbolj ambiciozni, premožni starši nimajo interesa, da bi šli kam drugam, ker je kvaliteta tukaj. Ko se bo pokazalo, da bo kvaliteta padla, se bojo povečali pritiski elite, da bi svoje otroke, ki so vendarle nekaj posebnega, izšolala bolje. Tudi pritisk za ustanavljanje zasebnih šol bo takrat večji. Ko se to zgodi, kažejo izkušnje po drugih državah – potem tega nikoli več ne vrnete nazaj. Zato so to tako resna vprašanja in dileme, ki so pred nami.«
