Kam gredo študentski davki?
Študentsko organiziranje je mogoče razumeti kot državo v malem: Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) pobira svoje davke v obliki koncesijske dajatve od študentskega dela. Od vsakega evra, ki ga dijaki in študenti zaslužijo prek napotnice, gre 3,8 % študentskemu organiziranju, kar nanese okoli 11 milijonov evrov letno. ŠOS nato večino sredstev razdeli svojim entitetam: Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani (ŠOU) – 3,5 milijona evrov; Študentski organizaciji Univerze v Mariboru (ŠOUM) – 2 milijona evrov; Študentski organizaciji Univerze na Primorskem (ŠOUP) – 700 tisoč evrov; in študentskim klubom prek Študentske organizacije lokalnih skupnosti (ŠOLS) in Zveze študentskih klubov Slovenije (ŠKIS) – 3,5 milijona evrov.
Druga značilnost te države v malem je, da ima svoje »državljane«: Vsi s statusom študenta v Sloveniji so samodejno člani študentskih organizacij in imajo pravico, da kandidirajo in volijo na volitvah, ki se dogodijo vsaki dve leti. Pri tem na ŠOU, ŠOUM in ŠOUP hkrati volijo predstavnike v študentski zbor (podoben državnemu zboru) in predstavnike v Študentske organizacije visokošolskih zavodov (ŠOVZ), ki so vzpostavljene na posameznih fakultetah in prejmejo sredstva za dejavnosti študentov na določeni fakulteti. Že od jugoslovanskih začetkov študentskega organiziranja je jasna njegova dvojna funkcija: Politično zastopstvo in omogočanje dejavnosti, ki so družbeno potrebne in jih trg ne podpira. Praksa je žal drugačna.
Ob osamosvojitvi Slovenije je bila ŠOU eden premožnejših pravnih subjektov s številnimi nepremičninami, zavodi in desetinami zaposlenih. A skupaj s splošnim trendom v državi je ŠOU tranzicijo začela z valom privatizacije: odprodaja nepremičnin, osamosvajanje zavodov, manjšanje števila zaposlenih in komercializacija dejavnosti. Vse to je spremljalo prepričanje, da so študentske organizacije pravne osebe zasebnega prava in tako niso deležne nadzora porabe javnih študentskih sredstev. Že od sredine 90. let dalje je tedanji direktor Vili Granda pričel s spornimi nepremičninskimi posli, ki jih je študentska opozicija v študentskem zboru javno kritizirala, njegov zgled pa je prisoten še do danes v tretjem mandatu direktorja ŠOU Andreja Klasinca. Ta za ŠOU trdi, da je samo »na pol javna oseba«, četudi se je leta 2019 Zakon o skupnosti študentov, s katerim državni zbor sploh dodeljuje študentskim organizacijam pogoje obstoja, spremenil na način, da jasno opredeljuje študentske organizacije kot osebe javnega prava. Klasinc pa po drugi strani plačuje nerazumno visoke zneske (več kot 5000 evrov na mesec) za pravne storitve Odvetniške družbe Grešak, ki novinarjem, ko zahtevamo poročila ŠOU, zatrjuje, da je ŠOU oseba zasebnega prava in nam zato ni dolžna posredovati dokumentov. Podobne, v nadaljevanju opisane, izkušnje imamo tudi s ŠOUM in ŠOUP.
Klasinc vidi ŠOU kot zasebno podjetje, čeprav se financira iz davka, torej iz javnih sredstev. Posledično ne vidi težave v tem, da odreka sredstva Študentski organizaciji ljudske tehnike (ŠOLT) in Radiu Študent. Niti v tem, da mimo študentskega zbora iz finančne rezerve in presežkov iz prejšnjih let porablja na stotine tisoče evrov za bizarne investicije – nekatere pa podprejo tudi študentski poslanci, ki se na ta način tudi sami okoriščajo. Najbolj zloglasna investicija ŠOU je bila seveda nabava nepremičnine, v kateri je zdaj Študentski kampus, ki jo je Klasinc preplačal za 850.000 evrov, ki so tako šli nekdanjemu študentskemu funkcionarju Benjaminu Leskovcu, ki je zemljišče sprva kupil poceni in ga nato prodal ŠOU. Od 2014, ko se je ta nakup zgodil, se je v kampus investiralo že več milijonov evrov, čeprav se ta vedno bolj komercializira in oddaja svoje prostore po tržnih cenah dejavnostim, kot so brivec, lokal, soba pobega in tako dalje. Na ta način se javna sredstva kanalizirajo v zasebne žepe, študenti pa namesto tega, da bi si s svojimi davki financirali brezplačne storitve in dejavnosti, ki jih na trgu preprosto ni, plačujemo karte po 40 in več evrov za turistične izlete v organizaciji podjetij nekdanjih študentskih funkcionarjev, ki tako služijo na naš račun.
ŠOUP se je, na drugi strani, prav tako že davno odpovedal časopisu in radiu Kažin, eden od njegovih zavodov, Villa Domus, pa prav tako deluje zgolj kot način, da s podvajanjem komercialne dejavnosti in preplačevanjem podjetij nekdanjih funkcionarjev ŠOUP javna študentska sredstva pretakajo k zasebnikom. Direktor organizacije je bil od njene ustanovitve pa do leta 2017 Sebastjan Kokl, sicer tudi zastopnik zavoda Villa Domus. Kokl je bil leta 2017 obsojen v sodnem postopku zaradi suma zlorabe položaja ter ponarejanja in poneverbe poslovnih listin, nato pa ga je Skupaj z Goranom Sambtom, nekdanjim predsednikom nadzornega sveta ŠOUP, doletela še preiskava, saj naj bi prek zasebnih podjetij v zasebne žepe skanalizirala vsaj 110.000 evrov sredstev ŠOUP in tako vzbudila pozornost preiskovalcev gospodarskega kriminala.
Kako lahko stvari obrnemo? Na ravni ŠOU od njene ustanovitve dalje udeležba študentov na volitvah ni presegala ene tretjine, dandanes pa se giblje pod 10 %. Tako študentski zbor ŠOU obvladujeta skupini Povezani in Modro za študente, ki nimata podpore izven ozkih prijateljskih krogov, vendar odločata o milijonskih letnih proračunih in sredstva usmerjata k svojim kolegom – med drugim zato, ker jim 90 % študentov, ki ne kandidirajo in ne volijo, to dopušča. Tisti redki, ki nastopijo na volitvah kot opozicija, pa se srečajo s poskusi podkupovanja v zameno za odstop od kandidature in z grožnjami, na Primorskem celo s fizičnim obračunavanjem. Oktobra 2022 bo vnovič priložnost, da se ljubljanski študenti na volitvah sami odločijo, kako se bo ravnalo z njihovimi davki. Na Primorskem in v Mariboru se medtem volitve obetajo oktobra 2023.
