Prejšnji vikend se je v Ljubljani sklenil težko pričakovani 38. Slovenski knjižni sejem, ki je trajal šest dni, in vsi smo razumeli, da je v več pogledih prelomen. Spremenila se je lokacija (po novem je to Gospodarsko razstavišče), povrh vsega pa se je sejem ponovno zgodil po dveh pandemskih letih, ko je vse skupaj potekalo samo prek spleta. V teh dveh letih je knjiga ponovno prikazala zgodovinsko trdoživost, saj je bila tako rekoč edina kulturna panoga, ki je uspevala tudi na daljavo, predvsem pri založbah, ki so imele dobro podprto spletno prodajo.
Sejem je brez dvoma največji knjižni dogodek v letu, kar velja tako za državo kot za glavno mesto. Toda zaenkrat se zdi, da ne enega ne drugega to ne zanima kaj dosti, razen ko se je treba pojaviti na otvoritvah. Pri naših jugovzhodnih sosedih sta na primer hrvaško Ministrstvo kulture in medijev ter mesto Zagreb ponosna pokrovitelja sejma Interliber, ki se vsako leto zgodi nekaj tednov pred našim. Zaradi tega se cene najema sejemskih prostorov gibljejo okoli ene četrtine tega, kar založbe za udeležbo plačajo pri nas. Ljubljanske številke segajo krepko v tisočake, s pristojbinami, kjer šteje vsak detajl – celo najem interneta, luči in elektrike – pa založbe ne pokrivajo le komercialnega dela, temveč tudi kulturnega in izobraževalnega. Pod to spadajo obiski šolarjev in dijakov ter kar 240 pogovornih dogodkov, kar je vsekakor svetovni rekord glede na mednarodno majhnost in hermetičnost sejma.
Pogovorni dogodki so gotovo simpatično dopolnilo, ki tudi marsikoga iz branže, ki se mu sicer ne ljubi drenjati, pritegne k obisku in nasploh ustvari povezovalno vzdušje, toda v Zagrebu in Beogradu, če naj nas še malo primerjam s tema prestolnicama, je dogodkov neprimerno manj, kupcev pa res veliko. Vseeno je številka 240 enormna, pogovori namreč potekajo vse dneve na petih odrih hkrati, kar pomeni, da bi se včasih človek rad kloniral, poleg tega pa se dobre tri četrt ure, kolikor je na razpolago, pogosto izkaže za premalo. Sogovorniki imajo še kaj povedati in poslušalci bi radi še poslušali, toda kaj, ko je v nizkem startu že naslednja ekipa. V inflaciji dogodkov pa se porazgubi tudi njihov pomen, saj so vsi – od najbolj obskurnega do najbolj potrebnega – predstavljeni enakovredno.
Množica dogodkov je sicer nasledstvo ekipe, ki je vse skupaj vodila v Cankarjevem domu, toda veljalo bi razmisliti, ali bi tudi polovica toliko dogodkov bila dovolj, zlasti če bi jih lahko nekoliko podaljšali, med njimi naredili premor in jih razporedili tako, da se med sabo ne bi pokrivali. Težava nove lokacije, ki se je večini obiskovalcev in založnikov zaradi večjega volumna in urejenosti sicer hitro prikupila, je namreč tudi zvočnost, saj se debate iz zvočnikov, čebljanje iz dobrodošle sejemske kavarne in pogovori, ki nastanejo med prodajo, med sabo kar preveč udarijo. Manj in nekoliko redkejši pogovori bi kakofonijo vsekakor ublažili.
Bolj pomenljive dogodke bi lahko izpostavili z boljšo označenostjo, ki se je tudi sicer pokazala kot težava. Predvsem označenost zunaj, ob glavni cesti in na ploščadi pred samim prizoriščem, ki ni v ničemer dajala sejemskega vtisa. Nobenih napisov, panojev, pingvinov in tabel, kaj šele, da bi bili nekateri avtorice in avtorji ter posebne novitete dodatno izpostavljeni. Žal organizatorju ni uspelo privabiti tudi nobenega ponudnika prehrane, po čemer vsekakor obstaja potreba. Tudi vse te reči pripomorejo k sejemskemu vzdušju, tokrat pa se bom raje izognil neposredni primerjavi z Zagrebom in Beogradom in bom raje svetoval obisk tistih sejmov.
Poleg nekaj manj vpadljivih težav, kot je recimo vročina in zatohlost, ki se tekom sejemskih dni nabere v eni izmed hal (bi bilo mogoče zračiti?), pa glavna težava ostajajo visoke cene najemnin. Te so zaradi dolžine sejma celo višje kot na sejmih Alpe-Adria in Narava – zdravje. Govorimo vendar o knjigah, o panogi kulture! Nekatere založbe se zaradi tradicionalno visokih cen sejma niti ne udeležujejo, letos pa je načrtno izostala tudi ena od največjih – založba Učila. O tem, kako bo s prostorom, če se naslednje leto Učila vrnejo, bo pač moral razmišljati organizator, res velik zasuk pa bi se zgodil, če bi udeležbo začele odpovedovati humanistične založbe, ki premorejo zanimive, nagrajene, odmevne in vrhunsko pripravljene naslove, ki niso komercialni na prvo žogo. O slabi prodaji je med sejmom na svojem Facebook profilu na primer tožila založba Krtina, z osipom takšnih založb pa bi sejem hote ali nehote spremenil svojo naravo in se spremenil v čisti potrošniški podvig, kjer bi štelo le tisto, kar se najbolj prodaja. Tega si ne želi prav nihče, s takšno postavitvijo stvari bi izgubili čisto vsi. Bojazen, da bo brez odločne udeležbe mesta in države v prihodnje nemogoče ustaviti ta trend, je resnična. Da pa bi to dolgoletno napako prejšnje ekipe popravili, bi moral organizator, se pravi Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije, že zdaj vzpostaviti tesno in trajno sodelovanje z županom in z ministrstvom.
Investicija v panogo je namreč edini način, da bo država na koncu lahko pobrala več davkov, za najlepše mesto na svetu pa bi se spodobilo, da bi v sejmu prepoznalo enega najbolj pomembnih kulturnih dogodkov v letu. Tako na zahodu kot na vzhodu Evrope je takšno postopanje samoumevno, a kaj, ko se v danem trenutku zdi, da od dogodka najbolj elegantno profitira ravno … Gospodarsko razstavišče.
