Mladi so bili od nekdaj nosilci družbenih sprememb. V preteklosti so se na transformacije posebej izrazito in radikalno odzivale generacije, ki so s svojo množičnostjo dosegle kritično maso. »Baby boomerji« so v šestdesetih z novo glasbo in življenjskim slogom hipijevstva zanetili razmah kontrakulturnih gibanj, ki so iz podzemlja naenkrat prešle v glavne kulturne tokove. Rock’n’roll in revolucionarne koncerte, na katerih se lahko tudi stoji in pleše, pa je denimo predstavila generacija tistih, ki so s svojim rojstvom »zakrpali« pomanjkanje števila ljudi po prvi svetovni vojni.
V Sloveniji je med leti 2000 in 2020 število mladih upadlo za eno tretjino, povprečna starost prebivalstva v državi pa znaša 44,3 leta. Politiki se zato bolj splača nagovarjati starejše volivce, ki so s svojimi idejami in s pomočjo interneta uspeli radikalizirati mlade, ki se verjetno prvič v zgodovini po svojih političnih prepričanjih, pa tudi po samoumeščanju, večinsko obračajo proti desnemu namesto proti levemu političnemu polu.
John Feffer v knjigi Desna internacionala piše, da je desna ideologija postala še bolj privlačna po tem, ko se levica ni znala zares odzvati na izzive globalne finančne krize med leti 2007 in 2010. Čeprav je danes trg dela veliko ugodnejši, v Sloveniji denimo beležimo najnižjo stopnjo brezposelnosti (konec oktobra je bilo na Zavodu za zaposlovanje prijavljenih zgolj 45.463 oseb), pa se je delež mladih, ki več dni v tednu čuti stres, več kot podvojil. Močno pa se je povečal tudi delež mladih, ki čuti osamljenost kot problem. Raziskovalci v zadnjih desetletjih na splošno beležijo znaten upad splošnega zadovoljstva mladih z življenjem.
Pandemija koronavirusa pri tem ni veliko pomagala, prej je tesnobo in sorodna stanja pri mladih še povečala. Vse skupaj pa je na družbo delovalo tako, da je raziskava Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Fundacije Friedrich Erbert Stiftung zaznala, da so se glavne politične prioritete in skrbi mladih »od problematik zaposljivosti in podnebnih sprememb obrnile k pomenu kakovostnih javnih storitev, kot so vrednotenje pomembnosti zdravstvenega sistema in stanovanjske problematike ter zaskrbljenost glede priseljevanja«. Še štiri leta pred tem so v raziskavi »Mladi 2020« ugotavljali, da mladi bistveno bolj sprejemajo priseljence kot pretekli rodovi, le socialna distanca mladih do beguncev je ostala visoka. Čeprav so prav trendi priseljevanja močno blažili demografsko sliko upadanja deleža mladih in bi moralo biti mladim »bolj normalno« živeti med posamezniki raznolikih kultur, na njihova stališča še vedno v veliki meri vplivajo starši in okolje.
Slovenija sicer ni najbolj religiozna država, kar 28 odstotkov ljudi se opredeljuje za ateiste, kar je najvišji odstotek med vsemi evropskimi državami, proti vrhu pa smo tudi v svetovnem merilu. Vseeno se 41 odstotkov državljanov še vedno izjavlja za verne. V času, ko vse več ljudi, posebej v Sloveniji, verjame v nepreverjena dejstva, pa je pripadnost religiji lahko še bolj »problematična« v znanstvenem smislu.
Že pred desetimi leti so namreč objavili raziskavo Kathleen H. Corriveau, Eve E. Chen in Paula Harrisa, ki je dokazala, da izpostavljanje otrok religijskim idejam močno vpliva na njihovo razlikovanje resničnosti od fikcije. Pred raziskavo so se potrudili, da so otroci jasno razumeli različne statuse, da je denimo Pepelka izmišljena in George Washington resničen (saj so raziskavo opravljali v ZDA). Izkazalo se je, da so vsi otroci, neglede na svoja ozadja, v realističnih zgodbah, ki so vključevale samo običajne vsakdanje dogodke, razumeli, da lahko v njih nastopajo resnične osebe. V izmišljenih zgodbah, ki so vključevale dogodke, ki se v resničnem življenju ne bi mogli zgoditi in so vsebovale nadnaravne ali božanske intervencije, pa so otroci, ki so obiskovali verouk ali hodili v cerkvene institucije, odgovarjali, da so to resnične osebe. Tisti, ki religijske vzgoje ali izobrazbe niso imeli, pa so dejali, da te osebe niso resnične. Mimogrede, v zgodbah bog ali Bog nista bila omenjena. V nadaljevanju so se neverni otroci veliko manj kot otroci iz religioznih okolij motili tudi pri vprašanjih, ali je bila v zgodbi uporabljena magija in ali je to lahko resnično ali ne.
Otroci, ki so jih spraševali, so bili tedaj stari pet do šest let in so danes torej najstniki. Prav tisti najstniki, ki jih navdušuje mizogini Andrew Tate in vse bolj množično sledijo ultranacionalističnim desničarjem, čeprav so bili vsa desetletja prej prav najstniki znanilci družbenih sprememb s socialistično ali bolj levo usmerjeno noto, kot pravi že zgoraj omenjena raziskava. Fantje pa so v primerjavi z dekleti postali manj tolerantni in bolj šovinistični. Pri tem pa se nehote kar sama vsiljuje šala z družbenega omrežja X, ki ga uporabniki množično zapuščajo prav zaradi povečanja sovražnega govora in nestrpnosti: »Se še komu zdi, da 2020ta neverjetno spominjajo na 1920ta? Pravkar smo preživeli veliko epidemijo, ženske se morajo boriti za svojo enakopravnost in pravico do nadzora nad lastnimi telesi, zaradi finančne krize ljudje nimajo za stanovanja, ves čas pa nas prežema občutek, da se nam bliža nova svetovna vojna?«
Pia Nikolič
