Prav lahko bi ta zapis začeli z nekaj rimami skladbe PŠK rap dvojca Tram 11 in prispevali k medijski razvpitosti njunega svežega albuma Jedan i jedan, a tega ne bomo storili. Legendarna hip hop skupina, ena ključnih za popularizacijo rapa na Balkanu v devetdesetih, je še pred nekaj tedni uživala vso zasluženo slavo in večinoma hvalo glasbenih kritikov, vsaj tistih v glavnih medijih. Dokler ni nekega jutra na portalu Novosti vzniknil članek. Novinar se je njune glasbe lotil z najpreprostejšo metodo; poslušal je o čem pravzaprav rimata v komadih. Izkazalo se je, da gre za pravi arzenal sovraštva: homofobija, mizoginija, srbofobija, antikomunizem, zanikanje ustaških zločinov in tudi koronaskepticizem. Da ne omenjamo na žalost že samoumevnega seksizma.
Tako se že nekaj dni kuha medijski škandal, k čemur izdatno prispevata tudi raperja s tezo, da gre pri vsem skupaj za medijsko zaroto, taktično izpeljano medijsko operacijo, katere cilj je, v današnjem gojišču »cancel kulture«, uničiti kariero ideološko neprimernega dvojca. Debata o albumu je proizvedla cel spekter učinkov in odprla mnoga vprašanja. O cenzuri, o njeni zakonski ureditvi, o privajenosti ljudi na javni sovražni govor in svobodi glasbenega ustvarjanja.
Vsakršno besedilo, ki taborišče Jasenovac razglasi za mit, je zavržno. Zamislimo si lahko, kakšen bi bil odziv v Nemčiji na zanikanje obstoja Auschwitza. Ne da bi zmanjševali obsojanja vredno zanikanje ustaštva, je potrebno vseeno orisati kontekst, v katerem je album sprva nekritično navduševal vsaj v glavnotočnih medijih, dokler ni nekdo potegnil ročne zavore in sprožil medijskega vala, katerega del je tudi ta zapis. Medijski in politični prostor na Hrvaškem je nasičen z zgodovinskim revizionizmom, desničarska retorika cveti, kot da pomlad nepretrgoma traja od začetka 90. let, preganja se predvsem tiste, ki si drznejo drezniti v »mit o domovinski vojni«, kar je pred kratkim občutil Boris Dežulović zaradi kolumne o mitizaciji Vukovarja. Tudi glasba je postala, četudi obrobno, torišče bojev za pridobivanje oziroma krepitev družbene moči. Novi konservativizem se jasno zaveda pomena bojev za pomen in sporočilnost na področju zabavne industrije, saj si obeta reprodukcijo svojih idej skozi na videz nevtralne zabavne vsebine.
Nekaj dni po nastalem škandalu je založba Menart z javno izjavo oznanila preklic pogodbe s Tram 11, iz prodaje in t. i. streaming platform so umaknili album in se opravičili, da je šlo za spregled z njihove strani. Sklepamo lahko torej, da tudi oni niso poslušali albuma preden so ga začeli intenzivno promovirati. Da bi odpravili vse dvome, so zapisali, da ne podpirajo sovraštva in so od nekdaj zagovorniki svobode govora, kar je v tem kontekstu pomenljiv stavek.
Skozi zgodovino popularne glasbe spremljamo zgodbe o bojkotih založb, medijev in sodne procese zaradi spornih glasbenih vsebin. A tu gre za ključno razliko med pravno in, v nedemokratičnih državah, tudi odkrito državno cenzuro in tistim, kar počnejo razni akterji v glasbeni industriji, mediji, različne civilnodružbene skupine ali uporabniki družbenih omrežij. Tram 11 bo morda izpadel iz glasbenih oprem kakšnega radia. Lahko se zgodi, da Youtube umakne posnetke z njihovo glasbo ali založba sama izloči izdelek iz prodaje, kar se je pravzaprav že zgodilo. Spotify je po zloglasnem pohodu belih rasistov v Charlottesvillu s svoje platforme odstranil več glasbenih skupin, povezanih z belim rasističnim gibanjem. Nenazadnje lahko tudi trg deluje kot cenzor, saj določene vsebine odriva na obrobje, ker zaradi stigme izgubljajo »konkurenčnost«. Fanta sta sicer napovedala, da bosta ustanovila svojo založbo, bolj kot za boj za svobodo izražanja bo v prihodnje šlo za načine, kako unovčiti množičen odziv podpornikov na družbenih omrežjih. Tram 11, kolikor je znano, ni niti nihče tožil niti ni tožilstvo sprožilo postopkov zaradi sovražnega govora ali diskriminatornih besedil.
Poznamo primere, ko je izvajanje pesmi s sovražnim besedilom zaradi okoliščin lažje kazensko pregonljivo. Navijači Partizana so pred leti na stadionu peli pesem, v kateri so grozili novinarki, ki je raziskovala kriminalna početja taiste navijaške skupine, da bo končala kot v devetdesetih letih ubiti novinar Čuruvija. Vodja navijanja je pristal v zaporu skupaj s še nekaj pojočimi pajdaši. Tram 11 prav tako napada novinarko, »Nisam ti ja tata, ne glumi mi brata, ja sam braniteljski portal, a ti kurva s Faktografa.« Neposredno ji sicer ne grozita, a jo žalita – tako kot mnoge druge javno izpostavljene ženske. Zaenkrat sta deležna zgolj medijske masaže zaradi sporne plošče oziroma skladb in nista kazensko preganjana, a prehitro bi bilo sklepati, da ju – v nasprotju z navijači – samoumevno ščiti pravica do svobodnega umetniškega izražanja. Kako je ta pravica lahko hitro ogrožena zaradi moralne panike, smo se lahko prepričali pred leti pri nas. Takrat je proti članoma skupine Strelnikoff potekal sodni proces zaradi podgane v Marijinem naročju, po tem, ko je bila v »desnih« medijih sprožena ofenziva ogorčenja, podprta s hujskaškimi izjavami predstavnikov cerkve, predvsem nadškofa Franca Rodeta. Takratni tožilec Anton Drobnič se je v obtožnici oprl na dikcijo o sramotitvi narodnostnih, etničnih ali verskih simbolov, zapisano v 300. členu kazenskega zakonika, ki je predvideval tudi zaplembo umetniških artefaktov.
Fanta se torej lahko zatečeta pod avro umetniškega dela in rečeta, da včasih besede, sploh v hip hop subkulturi, nimajo takšne teže in njihova uporaba ne legitimira sovražnega odnosa in nasilja, a gre v tem primeru za nastopaštvo in prostaško provociranje poslušalstva. Eden hrvaških novinarjev se je povsem upravičeno vprašal: »Je vzklikanje ’ubij Srbina’ z ritmično podlago res umetniško delo in ne zgolj slabo prikrit sovražni govor?« Če se izognemo sodbam, ali gre za sovražni govor, zagotovo lahko ugotovimo, da je v tej glasbi boleče odsotna vrednostna umeritev najboljše tradicije hip hopa, ki je govorila v imenu ponižanih, obrobnežev in diskriminiranih. Ko se boriš z besedami proti policijskem nasilju, je smiselno udariti močneje. Na tramvaju številka 11 pa dva bela, dobro hranjena mizogina udrihata po manjšinah in opevata najbolj nazadnjaške ideje. Na albumu Jedan i jedan sta se Target in General Woo na žalost dokončno preobrazila v ideološki trobili in se sama izločila iz emancipacijske tradicije subkulture, katere začetnika sta bila v tem prostoru.
