Od trenutka, ko je nastopil mandat, lahko spremljamo, kako si minister Hojs prizadeva prevrednotiti vse vrednote normalnega delovanja notranjega ministrstva. Zadnji primer je tožba proti nekdanjemu ministru Pavlu Gantarju, ki mora zaradi opozarjanja na prekomerno uporabo sile s strani policije med protesti oktobra lani plačati 250 evrov kazni. Prijavo proti njemu je vložil generalni direktor policije Anton Olaj. Minister je pred kratkim prestal drugo interpelacijo, a kopica spornih izjav in potez ostaja v spominu javnosti. Pred časom je tako policistke in policiste na družbenem omrežju Twitter označil za »lenuhe«. V začetku lanskega leta je začel javno objavljati njihove plače, tudi tistih zaposlenih, katerih identiteta bi morala ostati tajna, brez kakšnih zadržkov odreja revizije že končanih, a za stranko in Janšo pomembnih preiskav in med protesti hodi v operativni štab policije.
Minister Hojs je zadolžen za izzivanje skrajnih čustev podpornikov in nasprotnikov, njegovi čivki so pravo gojišče sovraštva in cinizma. Janša mu je zaupal nalogo, ki jo sam razume kot misijo, da do zadnjega kotička polarizira javni prostor, kjer kakršna koli pomiritev ne bo več možna. Kadar Janša v javnih nastopih vsaj skuša delovati spravljiv, se »spontano« aktivira ministrov Twitter račun, kjer s hujskaškimi in populističnimi zapisi ohranja radikalen afekt med privrženci. A »hojsanja« po medijskem prostoru ne gre pripisati ekscentričnosti posameznika. Gre za notranji moment paranoičnega uma Janeza Janše. Hojsovi izpadi delujejo kot hipnoza za tiste, ki bi morda lahko podvomili, kako radikalen projekt je očiščenje družbe od sovražnikov.
Na najbolj banalni ravni tudi narodnozabavna glasba sodi v kulturno identiteto »naših«. Spomnimo se, kako je županska kandidatka NSI Kucler Dolinar nekoč obljubljala, da bodo tudi v Kinu Šiška igrali Modrijani. Zato nedavna debata na omrežju Facebook, izzvana z intervjujem s Petrom Stankovićem o narodnozabavni glasbi, ni presenečenje. »Narodnjaško-ljudski diskurz« igra pomembno vlogo pri oblikovanju politične in celo strankarske identitete desnice. Dolgoletno utrjevanje pozicije žrtve in ustvarjanje kulturnih razlike do »levičarjev« je privzela obliko kulturnega resentimenta, ki se posebej izraža na forumih in družabnih omrežjih.
Hojs in Janša z veseljem pogrevata pripoved o meščanski, politično korektni eliti, ki tam v Ljubljani »zganja« kulturo. Če logika delovanja družbenih omrežij pospešuje kulturni boj, pa so k temu prispevali tudi mediji. V Slovenskih novicah so objavili anketo s tremi možnimi »komentarji« na Stankovićeve izjave, ki resnici na ljubo, niso bile sporne ali žaljive: »Prav ima«, »Svetujem, da ga pregleda zdravnik specialist« in »Očitno nas pred volitvami čaka popoln razdor v družbi. Tudi ob pomoči akademikov, ki postajajo ceneni politični agitatorji«. Desni populizem zmore sovraštvo do elit, v katerih je interpeliran znaten delež volilnega telesa, aktivirati enako uspešno kot do drugih marginalnih družbenih skupin.
Trenutna koronakriza je le je intenzivirala delovanje paranoidnega kolektivnega subjekta. »Ne-naši«, drugi, drugačni, v »kriznih« časih pa tudi vsi kritiki, dvomljivci, spraševalci in »neprikimovalci«, so zdaj, ko gre (spet) za življenje in smrt, preprosto sovražniki Slovenije. Kakor se je paranoidni politični stil nekdaj okupiral s temami tranzicije, izbrisanih, pravic istospolnih in drugih nepokornih in neuvrščenih, se danes napaja z migrantsko »krizo«, protestniki in nedržavotvornimi kulturniki.
Hojs je nedavno izjavil, da se Slovenija zavzema za omejitev možnosti gibanja prosilcev za azil v času, ko čakajo na odločitev, ker bojda zlorabljajo postopke. V kriznih koronskih časih se tudi odkrito »rešuje« ugrabljeno državo. Tako vlada z navidezno legitimnostjo administrativnih postopkov in s pomočjo strankarsko nastavljenih uradnikov prečiščuje kulturo, medije in gospodarstvo. In seveda tudi »udbaško policijo«. Kot pravi minister: »Težko me boste prepričali, da policija ni v službi globoke države.«
Minister Hojs svoje besede v medijskih nastopih in še posebej na družbenih omrežjih izreka s takšno vehemenco, ker zares verjame, da zastopa univerzalne cilje celotne (narodne, etnično homogene) skupnosti. Paradoksalno je, da lahko prav zato stranka SDS tako brez zadržkov napada državne podsisteme in s tem spodkopava institucionalno funkcionalnost države v imenu katere to počne.
Hojs je Janševa udarna pest, ki poskuša sprovocirati vojno stanje, tako da domnevno radikalnim levičarjem pripisuje planirano izničenje njegove stranke in njenih podpornikov, kar v paranoidni optiki pomeni izničenje slovenske države.
