HeadlineAktualnoSlovenijaPišemo

Kafkovsko vzdušje v družbi

Vzdušje, ki je prisotno v današnji družbi, bi lahko primerjali z vzdušjem, ki ga izzove branje Kafkove proze. Nekakšen čuden občutek zmede in tesnobe občutimo ob branju Kafke in njegovega nejasnega, skrivnostnega sveta. Podobno kot se ob spremljanju medijev in ukrepov, ki v družbo vnašajo zmedo, namembnost družbenega dogajanja zdi nejasna, resnica pa razpršena in prikrita.

 

 

Kdo sploh razume svetovni ustroj ali pa vsaj resnico dogajanja v lastni državi ter zmore predvideti bližnjo prihodnost in osmisliti trenutno dogajanje? Občutek imamo, da ne moremo priti do resnice in doumeti resničnega smotra stvari, ki bi nam omogočil lastno idejno opredelitev. Komu ali čemu sploh verjamemo?

Človeku odtujeni birokratski sistem, nejasnost in nedosegljivost bistva ter občutek zmedenosti in odsotnosti smisla je v svojih delih ilustriral Franz Kafka, eden najpomembnejših predstavnikov sodobne svetovne literature na prehodu 19. in 20. stoletja. Glavni junak njegovega romana Proces Jozef K., že dolgo velja za najprepričljivejšo upodobitev človekove moderne usode. Proti njemu je sprožen sodni postopek, a nihče ne ve zakaj …

“Nekdo je moral oklevetati Jozefa K., ker je, čeprav ni naredil nič narobe, nekega jutra bil aretiran.”

Skozi celoten roman smo v iskanju odgovora na dve vprašanji. V čem je pravzaprav krivda Jozefa K. in kakšno je sploh to sodišče?

Jozef K. je zapleten v neko čudno sodno obravnavo, ki se konča tako, da je obtoženec spoznan za krivega in obsojen na smrt. Duhovnik in obtoženec se pogovarjata v stolnici:

»Ne, ne smemo vsega imeti za resnično, to moramo imeti samo za nujno.«

»Žalostna misel,« – je rekel K. »s tem postane laž svetovni red.«

Jozef K. hoče, naj bi bile stvari resnične, gre mu za skladnost med stvarmi in njihovim bistvom. Dokler stvari niso v skladu z bistvom, so seveda lažne, treba jih je zavreči, da bi zavladala smisel in bistvo. V nasprotju z obtožencem pa je duhovnik prepričan, da stvari ne gre presojati po tem, ali so v skladu z bistvom ali ne. Človek svojega razmerja do sveta, do tega, kar realno biva, ne sme graditi na merilu resnice, pač pa mora vse, kar je, razumeti kot takšno, kakršno je. Razumeti mora, da je vse nujno, kar seveda ne pomeni, da je tudi že resnično. Temeljna stvar namreč ni bistvo, pravi duhovnik, marveč je bivanje.

Proces je proces proti človeku kot svobodnemu subjektu spreminjevalske akcije. Kolikšna je človekova svoboda in v kakšni meri lahko posega v družbeni ustroj?

Podobno kot Jozef K. v Procesu nikoli ne izve razloga za svojo obsodbo, sodobni človek ne spozna svojega pravega gospodarja. Ve sicer, da je ta prevzel podobo kapitala, a za ugovor in upor nima več konkretnega naslovnika. Ta je neznan in tuj, tako kot podoba gradu v drugem Kafkovem romanu Grad, kjer v vas na povabilo grofa pride zemljemerec K., da bi zanj opravljal delo. Težava je, da zemljemerec K. nikoli ne pride do Gradu, saj je Grad zanj, ki ne spada vanj, kljub povabilu grofa, nedostopen. Podoba gradu na hribu je v zgodbi ovita v meglico, po vztrajnem telefoniranju pa se slišijo le nerazločen šum, otroški smeh in nejasni glasovi. Glavno dogajanje v romanu Grad je torej potovanje oziroma jalovo in neuspešno iskanje načinov kako priti do Gradu, kjer odločajo o usodah vaščanov. Vseskozi ni jasno kdo in zakaj zemljemercu K. ne pojasni ničesar, se mu vztrajno izmika in hkrati določa njegov položaj v vasi. Zdi se, kot, da sta se merilo resnice in moč odločanja o lastni človekovi usodi posamezniku izmuznila iz rok. S centralizacijo oblasti se center moči in odločanja oddaljuje preprostemu posamezniku, s tem pa ‘gospodar’ postaja vse bolj tuj in nepoznan.

Da, nedvomno nam trenutno vzdušje v družbi približa doživljanje Kafkove proze.

Source
Petja Gorjup

Povezani Članki

Back to top button