Javni denar sveta vladar

Filmska avtorica Sabina Đogić je nedavno na svojem Facebook profilu razkrila, da je za prijavo na razpis Slovenskega filmskega centra (SFC) morala plačati 100 evrov z zapovedanim enodnevnim rokom za plačilo prijavnine. Vprašali se boste, zakaj bi morala plačati za prijavo na javni razpis javne agencije, ki prejema denar za svoje delovanje iz proračuna. Račun je prejela za prijavo kratkega dokumentarnega filma Elegija svobodi, in še preden bo prijavo obravnavala pristojna komisija, so ji pri SFC izstavili račun. Plačilo prijavnine torej ni odvisno od uspešnosti prijavljenega projekta. Denarja ne bo dobila povrnjenega niti v primeru, če projekt zaradi nepopolne vloge sploh ne pride pred komisijo. Za morebitno dopolnitev vloge pa bo morala plačati še dodatnih 25 evrov neglede na to, ali jo kasneje pravilno dopolni. 

Kulturni delavci torej preko plačila tarif delno financirajo delovanje javne agencije, da bi, paradoksalno, ta lahko izvajala svojo primarno nalogo: podeljevanje javnih sredstev prijaviteljem, svojim sofinancerjem. Mnogo prijaviteljev, razumljivo, ne prejme sredstev iz naslova odobrenih projektov, saj jih je mnogo več kot je možnih prejemnikov. 

Po ocenah Sabine Đogić prejme javna sredstva iz javnih razpisov SFC približno 5 do 10 odstotkov prijaviteljev. SFC je osrednja javna institucija, ki financira produkcijo slovenskih filmov in glavni vir prihodka za filmske delavce in samozaposlene na področju filma. Če sledimo zgoraj opisani logiki vstopne tarife, t. i. prijavnine plačujejo podplačani filmski delavci, ki iz »ljubezni do filma« vlagajo denar v svoj bodoči projekt, za katerega pa ni gotovo, ali bo finančna sredstva sploh prejel, kot pojasnuje Đogić in dodaja, da je včasih potrebno čakati več let, da je projekt sprejet v financiranje, saj so razpisi za določene filmske zvrsti le enkrat letno. 

Slovenski filmski center je financiran s strani davkoplačevalcev oziroma državnega proračuna. Sredstva vsako leto prejme od Ministrstva za kulturo po podpisu pogodbe. Leta 2012 je zaradi vladnega zmanjšanja sredstev, namenjenih za zaposlene na SFC, z Zakonom za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) uvedel dve vrsti tarif v primeru javnih razpisov. Prva je že omenjena tarifa za izvedbo razpisa oziroma prijavnina, ki jo prijavitelj plača ob sami prijavi na javni razpis. Druga je tarifa ob sklenitvi pogodbe, ki jo mora prijavitelj plačati, ko je projekt že izbran. Ta je vezana na administrativne stroške, kar pomeni, da uspešni prijavitelj delno vrne javna sredstva SFC-ju takoj po njihovem prejemu.  Po podatkih tajništva SFC je iz naslova obeh tarif v obdobju 2015-2020 SFC prejel 338.772,75 evrov od fizičnih in pravnih oseb, ki so se prijavile na razpise. Ti prilivi niso bili podvrženi obdavčitvi.

Nerazumljivo je tudi, da višina prijavnine, ki se giblje med 50 in 100 evri na posamezno prijavo ni odvisna torej sorazmerna, od višine sredstev, za katero prijavitelj zaproša, temveč od vrste razpisa,  na katerega se prijavlja. Prijavitelj, ki zaproša za sredstva za realizacijo projekta, v višini 800.000 evrov plača SFC-ju za prijavo enak znesek kot prijavitelj, ki zaproša za desetkrat manjšo vsoto. Ob tem pa, kot rečeno, prijavnino plača tudi v primeru nepopolne vloge. S tem si SFC zagotovi plačilo tudi s strani prijaviteljev, ki so oddali nepopolne vloge.

Za Slovenijo, kjer so javni razpisi glavni vir financiranja avdiovizualne produkcije, s tem pa potencialnega prihodka filmskih ustvarjalcev za opravljeno delo, je to neobičajen ukrep, ki ga ne poznajo skoraj v nobeni evropski državi. Gre za nenavaden mehanizem dopolnjevanja proračuna javne institucije s sredstvi delavk in delavcev s področja, kamor se pretaka davkoplačevalski denar.

Odločitev za tovrstno zaračunanje prijavnin je na podlagi finančnih zmožnosti ter tveganj najbolj prizadela tiste, ki v času razvoja filmskega projekta in priprav na javni razpis do odobrene in prejete prve finančne podpore v večini nosijo največje breme: režiserji, scenaristi, animatorji, direktorji fotografije. Sabina Đogić pravi, da je v letnem poročilu SFC za leto 2020 (za leto 2021 še ni na voljo) zapisano: »Stroške dela za ostale zaposlene agencija krije iz drugih prihodkov, ustvarjenih z opravljanjem javne službe, ki agenciji nalagajo številne dodatne aktivnosti za pridobivanje teh sredstev. Vir javnih prihodkov agencije, s katerimi krije plače dodatnih zaposlenih javnih uslužbencev, so prav tarife agencije.« Prijavnina je torej utemeljena s financiranjem plač za dodatno zaposlene na SFC.

Na spletu je na voljo peticija, v kateri avtorji trdijo, da uvedba prijavnine omejuje in ohranja neenakopraven dostop prijaviteljev do javnih sredstev Republike Slovenije. SFC pozivajo, naj Ministrstvu za kulturo posreduje predlog za ukinitev tarife in zagotovi demokratičen prostor za avdiovizualno produkcijo, kjer bodo imeli filmski ustvarjalci in produkcijske hiše enakopraven dostop do javnih sredstev, namenjenih filmu. »Institucija v tem primeru ni več javna, ampak izvaja prisilno izterjavo določene skupine državljanov, ki v zameno za financiranje ne uživajo privilegijev solastništva,« pravi Sabina Đogić in poudarja ključni problem takšnega načina financiranja, saj gre  za »obdavčenje« določenega dela populacije, zaradi česar SFC izgublja značaj javne institucije, saj plačniki pri tem niso deležni nikakršne kompenzacije za svoj prispevek k solventnosti SFC. 

Simon Smole