Istrski kulturni center

Pred letom dni so se Izolani razveselili novice, da naj bi vlada podprla načrt izgradnje novega kulturnega doma v vrednosti 16,44 milijonov evrov. Nekaj več kot sedem milijonov naj bi prispevalo kulturno ministrstvo, preostali del, dobrih devet milijonov evrov pa da bo primaknila občina. Z novim Istrskim kulturnim centrom, kakor so poimenovali bodoči hram kulture, naj bi se izboljšali pogoji za kulturne dejavnosti v vseh štirih obalnih občinah, so takrat poročale Primorske novice. 

Izolani namreč že vrsto let čakajo na prenovo starega, že dolgo dotrajanega kulturnega doma, ali izgradnjo novega, in kot kaže, je razpravljanje o tem vsakič znova kamen spotike. Tudi pri našem poizvedovanju smo naleteli na različna mnenja. Civilna iniciativa Gibanje za Izolo nas je v pismu, ki smo ga nedavno objavili na našem portalu Megafon.si, opozorila, da gre po njihovem pri Istrskem kulturnem centru za nerealen projekt nekdanje občinske oblasti. Zapisali so še, da je država v zadnjem rebalansu proračuna sredstva, namenjena za ta projekt, oklestila na 822.476 evrov, kar je bilo nakazano še pred sprejetjem sklepa o arhitekturnem natečaju.

Ker se je občinska oblast v Izoli po zadnjih volitvah zamenjala, smo povprašali novega župana, kakšno je njegovo mnenje o možnostih realizacije projekta. »Če je to Istrski kulturni center, potem naj se opredelijo druge istrske občine, ali bo to izolski ali bo istrski center. Če je izolski, potem je vprašanje, kje najti denar. Potem je še ponovno vprašanje o tem, koliko bo na razpolago iz državnega proračuna. V javnosti se vrtita dve številki, ena zelo nizka in ena kar precej visoka – tista, ki naj bi bila obljubljena. Še vedno ne vemo, ali je to dejansko tisto, kar bo država prispevala. Tako da je v tem trenutku to težko odgovoriti,« je povedal novi župan Milan Bogatič. Poudaril je še, da se je po njegovem mnenju treba pogovoriti in narediti nek nov korak. Če se bo potrdilo, da gre občina v tako investicijo, bo vsaj leto dni vzelo projektiranje, ki pa zahteva tudi financiranje. »Če ostale občine ne podprejo projekta, je treba videti, ali je Izola sposobna eno tako investicijo dokončati v nekem kratkem roku,« je še dodal Bogatič.

V Manziolijevi palači v Izoli so 17. januarja že tretjič po vrsti izvedli javno predstavitev na natečaju izbrane arhitekturne rešitve za projekt Istrski kulturni center. O tem sta se pred publiko pogovarjala zmagovalec natečaja Tomaž Krušec iz podjetja Ark Arhitektura Krušec, d. o. o., in Martina Gamboz, ena od pobudnic ideje skupnega obalnega kulturnega centra. Zmagovalna rešitev je sledila takratnim zahtevam občine, ki so bile po besedah Martine Gamboz »glavna dvorana z minimalno 420 sedeži, mala dvorana s 100 sedeži, ki ponuja tudi možnost samo stojišč, večnamenska oziroma vadbena mala dvorana, prostor za najemniške prostore za kulturna in druga društva in največja dopustna velikost okrog 7000 kvadratnih metrov.« Nagrajeni projekt v pritličju predvideva recepcijo, knjigarno in kavarno, ki ima pogled proti morju in se odpira na ploščad, ki naj bi funkcionirala kot javni trg, namenjen vsem občanom. Bistvo orientacije tega trga, pa tudi notranjosti stavbe, je po besedah Tomaža Krušca pogled proti horizontu morja. »To je tisto, kar vi imate, kar mi vsi hodimo gledat. To postane neke vrste glavna atrakcija, ne samo stavbe, temveč tudi zunanje površine.«

Precejšen poudarek je bil na predstavitvi namenjen lokaciji objekta. Po mnenju arhitekta je predvidena lokacija ena boljših, kar si jih je možno zamisliti: »Po eni strani se ne nahaja v strogem mestnem središču, ampak v neposredni bližini. Nahaja se na koncu promenade in hkrati je to lokacija, ki ima neverjeten potencial, saj povezuje Dantejevo ulico z lungomare. Tu se notranjost Izole poveže z obalo.«

Prav do lokacije objekta pa so kritični v Civilni iniciativi Gibanje za Izolo. Po mnenju Barbare Magušar iz omenjene iniciative je ta lokacija povsem neprimerna, saj je za ta istrski kulturni center premajhna. Prava lokacija bi bila po njenem mnenju območje Arga, »če pa mislijo delati izolski kulturni center, bi pa bil obstoječ kulturni dom dovolj velik, z nekaj popravki in adaptacijo.« 

V razpravi, ki je sledila predstavitvi, so stanovalci Dantejeve ulice izrazili svoje pomisleke in skrbi. Nevo Slavec, ki živi v neposredni bližini, je zanimalo, kje so predvideli parkirišča za obiskovalce kulturnega centra. Odgovor Martine Gamboz je bil: »Ker vemo, da problematike v zvezi s parkirišči na tem širšem prostoru niso rešene, jih ne moremo rešiti na tej parceli, saj je ta s tem programom zapolnjena. V kletnih prostorih je predvidenih veliko servisnih prostorov za samo gledališče, pododrje in tako naprej in izhodišče je bilo, da na tej parceli tega ni možno rešiti. To ostaja resen problem, ki se ga bodo morale lotiti službe.« Drugega stanovalca bližnjega bloka, Petra Čeboklija je zanimala zasenčenost stanovanj zaradi morebitnega novega objekta, na kar so mu odgovorili, da računalniška simulacija zagotavlja, da bloki ne bodo zasenčeni. 

Problem, o katerem na predstavitvi ni bilo govora, pa je financiranje projekta, ki je lani bil ocenjen na 16,44 milijonov evrov, kar vsled podražitvam na trgu vsekakor ni zadnja cena. Podžupanja izolske občine Nataša Čerin je po predstavitvi povedala, da se strinja, da Izola potrebuje nov kulturni dom, saj je sedanji zastarel in ne zadostuje potrebam, pa tudi statično je problematičen. »Ali bo kulturni dom v takšnih gabaritih, kot je bil zastavljen, pa bomo še videli. Namreč, za takšen kulturni dom potrebujemo sodelovanje tudi ostalih istrskih občin. Najprej jim bomo predstavili projekt, saj moramo videti, ali bodo sodelovale pri izgradnji in predvsem pri vzdrževanju in pri polnjenju vsebin. Izola bi namreč težko preživela s stroški takšnega velikega kulturnega doma,« je še povedala podžupanja.

Na Mestni občini Koper se strinjajo, da sta potrebni posodobitev in dopolnitev javne infrastrukture skladno s potrebami ustvarjalcev in občinstev. Izhajajoč iz potreb celotnega območja zato podpirajo izgradnjo Istrskega kulturnega centra. Podobno pravijo tudi na ankaranski občini, ki je prav tako podprla skupno kulturno strategijo Kultura.PIKA, v okviru katere je bil med smernicami opredeljen tudi Istrski kulturni center. S piranske občine do zaključka redakcije nismo prejeli odgovora. Vprašanje Istrskega kulturnega centra v predlagani obliki tako za zdaj ostaja še odprto. Vsekakor ni dvoma, da Izola potrebuje prenovljen ali nov prireditveni prostor. Kako pa si to predstavljajo izolski kulturniki in aktivisti?

Izolski kulturni delavec, glasbenik in urednik časopisa Mandrač Drago Mislej – Mef je povedal, da je bil že štirikrat del komisij za kulturni dom in nikoli ni bilo povsem jasno, kaj pravzaprav hočejo. Vsi bi radi nekaj novega, vendar se istočasno bojijo česa prevelikega, češ, »saj ne rabimo toliko, nimamo toliko ljudi in po svoje je to res. Izola sama nima toliko ljudi, da bi potrebovala denimo Cankarjev dom. Če pa že gremo delat nekaj takega, potem je prav, da naredimo en center za celo obalo. Ni treba, da se poudarja, da gre za izolskega. To bi bil v bistvu obalni oziroma Istrski kulturni center.« Po njegovem mnenju bi obala potrebovala veliko dvorano, kjer bi lahko izvajali večje prireditve: »Če bomo dobili eno tako dvorano, ni vrag, da ne bo ena cela obala zmogla štiristo ljudi.« Po mnenju Mefa je denarja za prenovo starega kulturnega doma škoda. Treba ga je sicer obnoviti, vendar bi ga on namenil za ljubiteljske kulturne dejavnosti. »To ni prostor za prihodnost,« je še dodal Mislej.

Po drugi strani ima Gorast Radojevič, izolski kulturni delavec in glasbenik, nasprotno mnenje: »Ta kulturni dom zdaj, kot je, če bi se vanj vložilo dosti manjša sredstva, dva ali tri milijone evrov ali kakor koli, to ne bi bilo prestižno, ampak kar je meni bistvo, je, da bi tam lahko delovala društva in skupine, ki tvorijo kulturo – se pravi, od plesalcev, baletnikov do pevcev, gledališčnikov in tako naprej – to so potencialni ljudje, ki bodo nekoč delali kulturo v Izoli. Treba je začeti pri mlajših generacijah. Je pa lepo imeti tudi eno tako prestižno dvorano, ampak to bo recimo funkcioniralo, če bo tudi sprednji del odprt amfiteater, sicer je brezveze.« Radojevič nas je tudi opomnil, da so zgodbe z gradnjo velikih dvoran v okviru projektov, kot je Evropska prestolnica kulture, različne. Sam pozna zgodbo iz Bolgarije, kjer je mesto Plovdiv leta 2019 postalo Evropska prestolnica kulture in so tam »zgradili nekaj grozno strašnega, tehnološko opremljenega, ne vem, koliko ljudi sprejme in že nekaj let je to zaprto, ker nimajo nikogar, ki bi dajal vsebine noter, nimajo vsebin, nimajo ljudi, skratka, stvar ne funkcionira.«

Kulturna aktivistka Mojca Ferle je prav tako mnenja, da bi bilo bolj smiselno preurediti star kulturni dom, za kar bi bila investicija nedvomno nižja. »Najprej kulturne ljudi v kulturno Izolo in potem kulturne prireditve,« pravi Ferle, ki gradnje istrskega kulturnega doma na predlagani lokaciji ob Dantejevi ulici ne podpira. »Kar se mene tiče, bi pa moral biti tudi kakšen mladinski center. Ne v samem kulturnem domu, v sklopu kulturnega doma, ampak za mladino, tako kot je bilo včasih. MKC v Kopru, tu je bil Mi Klub, pa Shoto klub, pa raznorazne take prostorske zadevščine, kjer so se dogajale neke prireditve v stilu alternativnih koncertov. Jaz podpiram alternativo,« poudarja Ferle.

Če Izola delujoč kulturni dom vendarle ima, pa izolska mladina prostorov za svoje delovanje nima, opozarja Mojca Ferle. Pred časom je bil obljubljen mladinski center na področju nekdanjega Arga, kjer so mladi pred nekaj leti za krajši čas zasedli in oživili prostore pod imenom Avtonomna cona Argo, vendar jih je takratna lastnica prostorov, tako imenovana slaba banka, kmalu izselila. Ideja, da bi tam bil lociran mladinski center, pa je ostala živa. Zanimalo nas je, ali se glede tega kaj premika. »Ne, kar jaz vem, se nič ne premika oziroma še nazaduje. Za Argo, območje okoli dimnika, je bil prav na mojo pobudo sprejet sklep, da bi se tam uredil nek mladinski center. Zdaj pa mislim, da se je začelo komplicirati v smislu statike, kolikor sem jaz razumela,« še pove Ferle. Tudi Barbara Magušar iz Civilne iniciative Gibanje za Izolo meni, da je za tako velik kulturni center, ki bi vključeval mladinski center, muzeje, dvorane, amfiteater za glasbene prireditve, dovolj prostora na območju Arga, ki se ji zdi bolj smiselna lokacija. 

Idej, kaj vse manjka v Izoli, je veliko. Težava je, da je kulturne dejavnosti znotraj sistema tržnega kapitalizma vsakič znova treba opravičevati in dopolnjevati s komercialno vsebino, saj te sicer niso vedno zlahka finančno donosne. 

Kot je videti, se bodo torej mnenja o novem kulturnem centru v Izoli še kresala.

Eva Brajković