Intervju z biologinjo Brino Sotenšek; O noveli zakona o vodah in pomenu bližajočega se referenduma

Kaj prinaša novi zakon o vodah, kaj to pomeni za nas in za okolje ter zakaj in za kaj glasovati na referendumu si preberite v kratkem intervjuju z biologinjo Brino Sotenšek, sodelujočo v referendumski kampanji.

Zakaj je na referendumu, ki bo 11. julija, pomembno glasovati proti novemu zakonu o vodah?

Najbolj problematična v novem zakonu je sprememba 37. člena, ki občutno razširja možnosti posegov na vodna in priobalna zemljišča ter na območja presihajočih jezer.

Obstoječi zakon dopušča posege ob vodah samo na priobalnem pasu in samo v obstoječih naseljih. Ne nujne gradnje izven naselij, torej v naravi, ali celo neposredno na samih vodnih zemljiščih, ki so v slovenski zakonodaji definirana kot naravno vodno javno dobro, niso mogoče. Poleg tega so ti posegi v naseljih po obstoječem zakonu možni zgolj kot izjema, ki jo mora z uredbo potrditi sama vlada. Od leta 2008 (ko je bila ta izjema dana v zakon) pa do danes je bilo izdanih zgolj 17 takšnih uredb, v povprečju torej manj kot dve na leto. Dejansko je šlo torej za izjemne situacije in ne za splošno dovoljene posege.

Novi zakon o vodah bi po drugi strani omogočil gradnje tudi v naravi, kar prej ni bilo dovoljeno. Posegi pa bi bili mogoči tudi na vodnih in ne le na priobalnih zemljiščih.

Novi zakon je hkrati napisan tako, da ne nujne gradnje na območju voda ne bi bile več izjema in ne bi več potrebovale posebne odobritve z najvišjega nivoja, torej vlade, ampak bi potrebovale le vodno soglasje Direkcije za vode ter mnenja drugih državnih inštitucij (in seveda gradbeno dovoljenje za objekte v javni rabi). Mislimo pa si lahko, da vpliven investitor lažje izvede pritisk na državne uradnike ali njihove direktorje kot na samo vlado.

Dejansko bi bile v novem zakonu ne nujne gradnje na območjih voda postavljene ob bok nujnim posegom, kot so npr. ukrepi za izboljšanje stanja voda, za ohranjanje narave, objekti za rabo vode, za zaščito in reševanje, javna in komunalna infrastruktura in podobno. Takšno izenačevanje pa nikakor ni sprejemljivo.

Obstoječi zakon po našem mnenju zato (čeprav ni idealen), ponuja več varovalk, medtem ko novi zakon te varovalke odstranjuje.

Za kaj torej gre?

Sprememba 37. člena po novem na vodnih in priobalnih zemljiščih omogoča gradnjo objektov v javni rabi in enostavnih objektov. 

Objekti v javni rabi so tisti objekti, ki so pod enakimi pogoji namenjeni vsem, vendar pri tem ne gre za javni interes. Ti objekti so namreč lahko v zasebni lasti, njihova uporaba pa je pogosto plačljiva.

To niso le otroška igrišča, kot lahko pogosto slišimo, ampak tudi hoteli, restavracije, nakupovalna središča, poslovne stavbe, bencinski servisi in parkirišča (če naštejemo le nekatere). Uporaba s strani večjega števila ljudi že sama po sebi povečuje tveganje za onesnaženje okolja. Obenem pa lahko ti objekti vključujejo izpuste odpadnih voda in/ali uporabo škodljivih snovi.

Enostavni objekti ne potrebujejo gradbenega dovoljenja. To so denimo bari, lope, rastlinjaki, gnojišča, pokopališča, manjši rezervoarji za nafto in plin, reklamni panoji, … Ti objekti so pogosto v zasebni lasti.

Nove možnosti za gradnjo so problematične z več vidikov:

Novi zakon bi zaradi gradenj zasebnih objektov ponudil veliko možnosti za privatizacijo dostopa do vode, saj lahko lastniki zemljišč zaradi morebitnega povzročanja škode dostop omejijo. Pozidava ali ograditev priobalnega pasu bi otežila dostop do vode, ki je naše skupno javno dobro in mora biti dostopna vsem. Ne želimo si avstrijskega modela, kjer so obale jezer zagrajene in privatizirane, splošen in brezplačen dostop do vode pa je mogoč le na manjšem odseku obale.

Nove gradnje bi poslabšale stanje vodnih in obvodnih ekosistemov ter s tem živalskih ter rastlinskih vrst. Prišlo bi do zmanjšanja ali uničenja vodnih in obvodnih življenjskih prostorov (npr. obrežnega pasu z rastlinjem, ki nudi vodnim živalim skrivališča in s svojo senco ščiti vodo pred pregrevanjem, obrežnih predelov, ki so življenjski prostor vodnim žuželkam, rakom in ribjim mladicam, poplavnih travnikov ipd.)

Ne smemo pozabiti tudi, da bomo morali nove gradnje na in ob vodah zaščititi pred visokimi vodami in erozijo. To pomeni, da bodo potrebni protipoplavni ukrepi, ki predstavljajo dodatne in pogosto grobe posege v ekosistem. Vključujejo namreč utrjevanje brežin ali celo dna, odstranjevanje naplavin, kjer se drstijo ribe in gnezdijo ptice, odstranjevanje obrežne vegetacije, ki ima funkcijo zaščite in hlajenja vodotoka ipd. Nove regulacije so tudi v nasprotju s cilji Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 v okviru Evropskega zelenega dogovora, ki določa povrnitev rek v stanje pred njihovo regulacijo, torej bi moral biti tudi naš namen zmanjšanje, ne pa povečevanje regulacij vodnih in obvodnih prostorov.

Sladkovodni ekosistemi so že med najbolj ogroženimi na Zemlji, čeprav smo ljudje od njih močno odvisni. Zato ni sprejemljivo, da to stanje še poslabšujemo z novimi gradnjami. Objekti v javni rabi in enostavni objekti večinoma niso urgentnega pomena in se jih lahko gradi tudi drugje, ne ravno na območju voda.

Pozidava vodnih in priobalnih zemljišč bi hkrati poslabšala poplavno varnost: saj bi pozidali naravne razlivne površine za visoke vode. Pomembna funkcija priobalnega pasu je namreč prav blaženje poplav. Če se visoke vode lahko razlijejo na to območje, bo poplavni val izgubil svojo moč. Če pa to območje pozidamo, se bodo visoke vode intenzivneje razlile drugje – po možnosti tam, kjer jih nočemo, recimo v strnjenih naseljih.

Objekti, ki so v neposredni bližini vodotokov, dejansko predstavljajo oviro za poplavne vode. Visoke vode pa jih zaradi neposredne bližine lahko tudi poškodujejo ali celo odnesejo. Nakopičene ruševine zopet predstavljajo oviro v strugi in poslabšanje njene pretočnosti, s tem pa tudi poslabšanje poplavne varnosti.

Evropska agencija za okolje opozarja, da je zaradi podnebnih sprememb v prihodnosti pričakovati še več ekstremnih dogodkov in pogostejše ter intenzivnejše poplave. Priobalna zemljišča so izjemno pomembna tako za dobro stanje vodnih ekosistemov kot za ublažitev poplavnih valov, zato jih moramo pustiti vodi in ne ljudem.

Kako gradnja objektov v javni rabi ob vodi vpliva na pitno vodo?

Problematične so lahko že gradnje na vodnih in priobalnih zemljiščih same po sebi. Objekti v javni rabi so poleg tega namenjeni uporabi s strani večjega števila ljudi, kar že samo po sebi povečuje tveganje za onesnaženje okolja. Obenem pa lahko vključujejo tudi izpuste odpadnih voda in uporabo škodljivih snovi.

Nove gradnje bi ogrozile kakovost površinskih voda, ki pa so neposredno povezane s podzemnimi vodami. Podzemna voda pa je glavni vir naše pitne vode. Vodonosnik na območju Ljubljane se recimo napaja iz padavin in iz reke Save, ki pronica skozi dno struge v podtalje. Na Krasu, kjer reke v celoti ponikajo v vodonosnik, je ta medsebojna povezanost med površinsko in podzemno vodo še posebej očitna. Zaradi tega je potrebno varovati tako reke kot njihovo zaledje in jih ne obremenjevati z ne nujnimi posegi.

Še en problem predstavlja sama pozidava priobrežnega pasu in odstranitev vegetacije. Priobalni pas je namreč zelo pomemben za zaščito voda, saj z obrežnim rastlinjem deluje kot filter oziroma naravna čistilna naprava, ki blaži škodljive vplive iz okolice (npr. vsrkava hranila, dušik in fosfor, ki bi se drugače npr. z okoliških njiv stekala neposredno v vodo). Če bi ga pozidali in odstranili vegetacijo, bi s tem torej izgubili naravno zaščito voda.

Nove gradnje na vodnem in priobalnem pasu pa bi bile poleg tveganja za onesnaženje problematične tudi zato, ker pozidava ovira prost pretok med padavinskimi, površinskimi in podzemnimi vodami, to pa vpliva na napajanje zalog podtalne (pitne) vode. Če torej želimo ohraniti kakovostne površinske in podzemne vode in s tem tudi pitno vodo, nikakor ni sprejemljivo, da razširjamo možnosti gradenj na vodnih in priobalnih zemljiščih. Ne nujni posegi na ta območja ne sodijo.

Pri sprejemanju nove zakonodaje spoštujmo cilj upravljanja z vodami, ki je doseči dobro stanje voda. To nam narekujeta tako evropska Vodna direktiva kot obstoječi Zakon o vodah. Ljudje smo odvisni od vode, saj jo za preživetje nujno potrebujemo. Skrbno ravnajmo z njo, da bo kakovostna na voljo tudi našim zanamcem.

Kako se nevladne organizacije borijo proti uveljavitvi
novega zakona?

V prvi vrsti so se NVO začele boriti s samo pobudo za referendum. Vlada je namreč zakon sprejela po skrajšanem postopku, čeprav gre za pomembne spremembe v okolju, ki bi vplivale na vse nas. Javna razprava je bila skrajšana s 30 na 12 dni, ključne spremembe 37. člena pa so bile v zakon vnesene celo po javni razpravi, tako da se nanje sploh ni bilo mogoče uradno odzvati. Kljub večkratnim opozorilom stroke in civilne družbe vlada ni želela umakniti spornega 37. člena, zato je bil referendum edina pravna pot, ki je preostala.