Teo sem spoznal dan preden je nastal intervju, ko sem prisedel k mizi, kjer je sedela s skupnimi prijatelji. V nekem trenutku sem začel jamrati, da iščem nekoga, ki dela v zdravstvu ali izobraževanju in bi bralcem lahko predstavil svoje delo. Izkazalo se je, da je Tea vzgojiteljica. Z veseljem je pristala na intervju, v katerem je poglobljeno predstavila delovanje vzgojno-izobraževalnih zavodov in svoje delo z mladostniki. V vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora je zaposlena osem let in pravi, da želi v tej službi ostati še vrsto let, vendar le, če bodo odnosi znotraj ustanove podporni oziroma bolj podporni, kot so sedaj.
Tea Vukomanović je socialna pedagoginja, zaposlena kot vzgojiteljica v Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora, ki je bil nedavno preimenovan v Strokovni center Višnja Gora. V okviru Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije deluje kot članica upravnega odbora sekcije Čustvene in vedenjske motnje. Izteka se ji drugi mandat predsednice Združenja za socialno pedagogiko, v katerem je sicer dolgoletna aktivna članica.
Lahko opišeš vzgojno-izobraževalni zavod, v katerem si zaposlena?
Z novim zakonom (Zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju) so se vzgojni zavodi in mladinski domovi prestrukturirali in preimenovali v strokovne centre. V Sloveniji jih je devet. To področje ureja Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Obstaja še prevzgojni zavod v Radečah, ki spada pod Ministrstvo za pravosodje. Tam izvajajo vzgojni ukrep oddaje mladoletnika v prevzgojni dom, ki ga sodišče izreče mladoletnikom in mladoletnicam zaradi storjenih kaznivih dejanj
Znotraj Strokovnega centra Višnja Gora deluje pet vzgojnih skupin, stanovanjska skupina, intenzivna skupina, ena posebna skupina in mladinsko stanovanje. To vse so ločene bivanjske enote, torej hiše in stanovanja z dekliškimi in fantovskimi sobami, kopalnicami, kuhinjo in dnevno sobo. Imamo svojo interno srednjo šolo. Mladostnicam in mladostnikom ter njihovim staršem nudimo tudi psihoterapevtsko obravnavo. Poleg tega izvajamo še mobilno službo in poodpustno spremljanje. Pri nas so zaposlene vzgojiteljice in vzgojitelji, učiteljice in učitelji, psihologinja, socialna delavka, medicinska sestra, dve psihoterapevtki, pedopsihiater, pa seveda tehnično-administrativni kader ter ravnatelj.
Kako poteka tvoje delo v zavodu?
Dopoldne ne delam, takrat so mladostniki v šoli. Ko pridem popoldne v službo, se najprej pri sodelavkah in sodelavcih pozanimam o morebitnih posebnostih, ki so vzniknile tekom dopoldneva. Nato skupaj z mladostniki in mladostnicami pojemo kosilo. Sledi sestanek, kjer povedo, kako so preživeli dopoldne in se skupaj pogovorimo o tem, kako bomo preživeli preostanek dneva in večer. Naš dan je strukturiran, kar jim koristi, hkrati pa jih to tudi pogosto frustrira. Po sestanku sledi vzgojna dejavnost. Nato je nekaj prostega časa in potem učna ura. Sledi večerja in ponovno prosti čas, včasih pa tudi kakšna usmerjena aktivnost. Vsak dan je drugačen. Pogosti so pogovori, namenjeni razreševanju njihovih notranjih stisk ali medsebojnih konfliktov.
Pri svojem delu sledimo letnemu vzgojnemu načrtu, ki ga zastavimo ob vsakem pričetku šolskega leta. Letni vzgojni načrt skupine je dokument, ki zajema okvirno načrtovane vzgojnih dejavnosti, ki se bodo odvijale v popoldanskem času, ter nekaj ostalih izhodišč za naše delo, na primer sodelovanje s starši in strokovno službo, načela in pristopi dela. Mesečne, tedenske in dnevne vzgojne dejavnosti načrtujemo skupaj z mladostnicami in mladostniki. Pri delu sledimo individualiziranemu programu vsake posameznice in posameznika, dejavnosti pa načrtujemo tudi v skladu s trenutnimi potrebami v skupini.
Kateri so vzgojni cilji vzgojno-izobraževalnega zavoda, v katerem delaš?
V skupini smo naravnane k temu, da skrbimo za dobro počutje vseh, zato spodbujamo skrb za drugega, empatijo, različne oblike druženja na konstruktiven način, aktivno preživljanje prostega časa, telesno aktivnost in zdravo prehrano, medsebojno pomoč in tvorno komunikacijo. V podporo smo jim tudi pri ustreznem izražanju mnenj, pozitivnem reševanju konfliktov, pridobivanju učnih in delovnih navad, vzpostavljanju dobrih odnosov z nami, učiteljicami, starši in okoljem.
Obenem je naše delo usmerjeno h krepitvi vsake posameznice in posameznika, zato preko različnih dejavnosti skušamo krepiti njihovo samopodobo, jih usmerjati v prepoznavanje njihovih kvalitet, močnih točk ter krepitvi le-teh, ustvarjamo možnosti pridobivanja pozitivnih izkušenj na različnih področjih, vsakodnevno možnost samopotrjevanja in razvijamo različne spretnosti, ki jim bodo pomagale v njihovem težavnem prehodu v odraslost.
Pomembno se nam zdi tudi socialno učenje oziroma pridobivanje izkušenj iz različnih življenjskih in konkretnih situacij. To jim skušamo omogočiti z obiskovanjem različnih družbenih sfer, recimo gledališča, kina, javnih prireditev, trgovine, kopališča, kjer dajemo poudarek na vedenju, ki je socialno sprejemljivo in primerno glede na okolje. Učimo jih torej prilagajanja na različne družbene kontekste, kako biti spoštljivi, strpni.
Vsako leto začrtamo tudi nekaj aktivnosti, s katerimi krepimo in razvijamo občutek skrbi za sočloveka, učimo jih pozornosti, ljubečega odnosa, človečnosti. To so na primer Božiček za en dan (obdarovanje mladostnika in/ali starostnika), obdarovanje starostnice za Dan žena, obdarovanje zaposlenih dvakrat letno (samostojna izdelava daril za novo leto in zaključek šole), zbiranje potrebščin za zavetiščne živali in obisk zavetišča, kava in piškoti za zaposlene (povabimo zaposlene in jih zjutraj pogostimo s kavo, piškoti in prijetnim pogovorom), polovico dobička iz novoletnega bazarja namenimo v dobrodelne namene (organizacija/društvo po izboru mladostnikov). Res se trudimo, da se mladostnikom dogaja, hkrati pa imajo tudi precej prostega časa in možnost za umik, saj najstniki to potrebujejo.
Zakaj je vključitev v vzgojni zavod dobra za mladostnike z vedenjskimi in drugimi motnjami? Kaj mladostnik s tem pridobi in kaj so možne pasti?
Namestitev v vzgojno ustanovo posamezniku prinese strukturo in varnost, ki jo zagotavlja prisotnost zrelih odraslih. Priložnost ima izkusiti zdrave in varne odnose, v kolikor je pripravljen, lahko veliko naredi na sebi, v smislu razreševanja preteklih travm in izgrajevanja svoje identitete. Bivanje v vzgojni ustanovi prinese tudi nekaj negativnih posledic, denimo identifikacijo z institucionalno subkulturo, utrditev nekaterih škodljivih vedenj, institucionalno nasilje, medvrstniško nasilje, stigmatizacijo. Vrstniki oziroma poistovetenje z njimi je najmočnejši dejavnik vpliva na mladostnikovo vedenje. Institucionalizacija skupaj z drugimi otroki in mladostniki, ki imajo čustvene, vedenjske in socialne težave, pomeni za nameščene veliko tveganje za poslabšanje vedenjskih in čustvenih težav. Čustvene in vedenjske težave, s katerimi mladostniki pridejo k nam, se kažejo na primer kot izostajanje iz šole, zloraba drog, agresija, samopoškodbeno vedenje, promiskuiteta, hiperaktivnost, motnje hranjenja, posttravmatska stresna motnja, kraje, laži, slaba samopodoba. V zadnjem času so pogoste tudi težave v duševnem zdravju. Zato je pomembno, da do namestitve pride šele takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti, s tem imam v mislih predvsem delo z družino v družini.
Kakšni pa so razlogi za namestitev mladostnikov v vaš zavod?
Razlogi za namestitev v vzgojno ustanovo so zelo kompleksni in raznoliki, zato morajo biti takšne tudi intervencije. Umik iz primarne družine in namestitev otrok oziroma mladostnikov v vzgojno ustanovo pomeni zanje in za njihove družine veliko življenjsko spremembo. V novem okolju so deležni strokovne pomoči ob hkratnih intenzivnih odnosih s sostanovalci in zanje tujimi odraslimi. Od njih se pričakuje prilagoditev in sprejetje novega okolja, ki se večinoma bistveno razlikuje od kulture njihovih domačih okolij, ter napredek na čustvenem, vedenjskem in socialnem področju. To lahko pri njih in njihovih domačih izzove različne čustvene in vedenjske odzive ter pozitivno in/ali negativno vpliva na njihov psihosocialni razvoj, odnose z domačimi ter dolgoročno tudi na njihovo prihodnost.
Ali starši sodelujejo v procesu namestitve in prevzgajanja?
V proces namestitve in bivanja v ustanovi so vključeni tudi starši, ki so lahko podporni ali obremenilni dejavnik pri mladostnikovi rasti. Ena izmed temeljnih nalog stroke je, da se sodelovanje s starši okrepi in postane pomemben sestavni del bivanja mladih v institucionalnem okolju. Tako kot so si zelo različne mladostnice in mladostniki med seboj, so različni tudi starši. Za nekatere smo odlagališče, če se neposredno izrazim. Zavod vidijo kot način, da se z otrokom ne rabijo več ukvarjati. Druga skrajnost je, ko se starši pretirano vtikajo v naše delo, nas neprestano kličejo in preverjajo, v nas vidijo vzrok za otrokove težave, očitajo nam neprofesionalnost. Obstaja pa mnogo staršev, ki so pripravljeni sodelovati. Zavedajo se napak, ki so jih storili pri vzgoji in sprejmejo našo podporo. S temi starši se običajno po telefonu slišimo dvakrat tedensko, nekajkrat na leto se tudi srečamo. Nudimo jim oporo, vzgojno pomoč v specifičnih situacijah, ko ne vedo, kako se odzvati. Skušamo jih opolnomočiti v smislu starševskega vzgojnega vplivanja, jim vliti samozavest in starševsko suverenost. Spodbujamo jih, da so z nami iskreni in odkriti. Predstavimo jim pomembnost njihovega sodelovanja ter sodelovanja celotne družine pri spreminjanju mladostnikovega neustreznega delovanja, pri čemer jim naložimo obveznosti, dodatno delo ter sklenemo skupne dogovore o preživljanju vikendov. Večina mladostnikov vikende in počitnice preživlja doma, nekateri pa ostanejo v zavodu – bodisi kazensko bodisi ker nimajo primernega okolja, kjer bi lahko izhod preživeli. Tako da je naš zavod odprt 24 ur na dan, 365 dni na leto.
Poudarjamo, kako ključni so drobni koraki, majhen napredek ter jih spodbujamo k prepoznavanju pozitivnih sprememb tako v družinskem krogu kot tudi v mladostnikovem obnašanju. Skušamo jih čim bolj pritegniti v obravnavo mladostnikovega življenja. Ko je sodelovanje med vzgojiteljicami in starši tesno in kvalitetno, je to zelo dobra podlaga za otrokov napredek.
Kdaj lahko mladostnik zapusti vzgojno-izobraževalni zavod?
Mladostnice in mladostniki, ki so v zavod nameščeni s sklepom družinskih sodišč, lahko le-tega, če želijo, zapustijo ob polnoletnosti. Res je zanimivo, da se mnogo mladostnic in mladostnikov za to ne odloči, čeprav ob sprejemu in nato še nekaj mesecev za tem vztrajno zatrjujejo, da bodo spokali takoj, ko bodo napolnili osemnajst let. Mladostnice in mladostniki, ki so nameščeni z ukrepom kazenskih sodišč, pa ob polnoletnosti zavoda ne smejo zapustiti, temveč običajno šele takrat, ko zaključijo šolski program.
Kako je za mladostnike poskrbljeno, ko zapustijo v vzgojno-izobraževalni zavod in se znajdejo na samostojni poti?
Težko odgovorim, kaj se zgodi z našimi mladostnicami in mladostniki, ko zapustijo naš zavod. Formalno jih več ne spremljamo. Z nekaterimi sem v stikih na socialnih omrežjih, občasno se tudi vidimo. S temi, s katerimi sem obdržala stike, je tako, da so po večini samostojni in zaposleni. Nekateri imajo že svoje otroke. Z mnogimi pa nimam stikov, občasno o njih slišim kakšno dobro ali pa slabo novico. Dobre novice so običajno povezano z zaposlitvijo, slabe pa z drogami.
V zadnjem letu njihovega bivanja pri nas jih pripravljamo na samostojnost, sicer pa to traja v bistvu že od samega začetka, v zadnjem letu pa je še bolj intenzivno – učenje ravnanja z denarjem, kako se naročiti pri zdravniku, kako napisati prošnjo za delo, podpora pri opravljanju vozniškega izpita. Kot sem že omenila, imamo pri nas tudi mladinsko stanovanje, v katerem mladostniki bivajo samostojno, z občasno podporo vzgojiteljev, torej jim lahko omogočimo mehkejši prehod v samostojnost.
Kaj so nekateri problemi in tegobe, s katerimi se srečuješ na delovnem mestu?
Menim, da je na delovnem mestu, ki je za zaposlene tako čustveno obremenjujoče, ključno, da se znotraj ustanove ustvarja razumevajoča in podporna klima. To je odgovornost vsakega od nas, ki smo tam zaposleni – da smo naravnani drug na drugega, se pohvalimo, negujemo, razumevamo, pristopamo s humorjem. Vodstvo pa je prvo, ki mora biti takšno in mora dajati zgled vsem zaposlenim. Želim izpostaviti še pomembnost supervizije. Gre za proces, ko zunanja strokovnjakinja ali strokovnjak vstopa v ustanovo z namenom razbremenitve delavk in delavcev, razreševanja medsebojnih konfliktov, podpore pri iskanju rešitev pri zapletenejših primerih. Ravnatelji nam pojasnjujejo, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport superviziji nameni zelo malo sredstev, tako da si lahko privoščimo le nekaj takšnih srečanj letno. To je absurdno in je, poleg nizke plače, po mojem mnenju eden od glavnih razlogov za fluktuacijo zaposlenih v zavodu. Želela bi si tudi, da je moje delo primerno finančno ovrednoteno.
Kdaj pa ti je posebej težko na delovnem mestu?
Pri mojem delu mi je težko, ko pride do kakšnih skrajnih situacij, kot so denimo pretepi, predoziranja, razbijanje inventarja, hujše grožnje. To vse sem sicer sprejela kot del opravljanja službe in ti pojavi sami po sebi niso preveč obremenilni, v kolikor me obkrožajo sodelavke in sodelavci ter vodstvo, s katerimi lahko o tem spregovorim in so moja čustva in stiske razumljene in sprejete. Tudi brez teh skrajnih situacij je naše delo zelo naporno, saj imamo vzgojiteljice in vzgojitelji pogosto občutek, da napredka pri otroku ni. Ali pa da v vedenju in čustvovanju celo nazaduje. Čeprav mu iskreno želimo samo dobro, nas ne sprejme in nas vidi kot sovražnika. Mi se trudimo, pa ona oziroma on tega ne vidi in ni hvaležna. Hitrih rezultatov pri našem delu ni.
Težko mi je tudi takrat, ko se v zasebnem življenju soočam s stresnimi situacijami (kot so bolezni, izgube in podobno), v službi pa želim biti zdrava, zbrana in spočita. Frustrirajoče je, ko vidim, da mi to včasih ne uspe. Kadar smo z mladostnicami in mladostniki v dobrih odnosih, z njimi o tem spregovorim in običajno dobim njihovo podporo. Ko nastopi težko obdobje, mi, po domače rečeno, pomagata jamranje in humor. Imam tudi škatlo, kjer so spravljena pisma, fotografije in slike mojih »bivših otrok«. Tudi to mi pomaga, da se spomnim preteklih lepih trenutkov, ki bodo zagotovo spet prišli.
Podpora in razumevanje med sodelavci sta bistvena. Vzgoja ni matematika in pogosto imamo različna mnenja o tem, kako postopati. Zato je ključno, da se poslušamo in spoštujemo, saj nihče zares ne ve, kaj bo nekomu v pomoč, ker ne vidimo v prihodnost. Njihove potrebe in izkušnje so tako različne, da recepta ni, zato včasih kar poskusimo z določenim pristopom. Vedno pa je na prvem mestu sprejemanje mladostnice in mladostnika, najprej navezovanje stika z njimi, kasneje pa grajenje tesnejšega odnosa. V kolikor je odnos dober, potem sploh ni tako pomembno, ali se odločimo za en ali za drug vzgojni prijem. Odnos je tisti, ki zdravi in pomaga.
Kje pa vidiš šibke točke v vzgojno-izobraževalnem sistemu?
Že dolgo ministrstvo opozarjamo, da se z desetimi ali osmimi mladostniki ne da kvalitetno delati. Žal mi je, da politiki pri spremembi zakonodaje ne upoštevajo priporočil nas praktikov. Ko mi kdorkoli očita, da osem otrok ni veliko, ga prosim, naj si zamisli, kako je sam sposoben vzgajati osem najstnikov v hiši. Prihaja do kraj in pretepov, zlorab drog, samopoškodb, tebe pa žalijo in ti grozijo. Ne želim jih prikazati kot slabe osebe, ker to niso. Povedati hočem, da imajo težave, ki zahtevajo poglobljeno pozornost in pri osmih mladostnikih to ni izvedljivo. Poleg tega je potrebno delati še z njihovimi skrbniki. Torej osem »paketov« mam, očetov, rejnikov, starih staršev in še sodelovanje s centri za socialno delo vsakega od njih.
Odgovornost socialnopedagoške stroke je, da preizprašuje delo socialnih pedagogov v aktualnem kontekstu in podaja smernice za kvalitetno delo. Tako kot se spreminja družbeni kontekst (pojav novih težav pri adolescentih, nove družbene zahteve za odraščajoče …), se mora spreminjati tudi socialnopedagoško delo. Dobro poznavanje značilnosti sodobne družbe in potreb ter značilnosti mladih odraščajočih v trenutnem družbenem kontekstu omogoča kvalitetno delo s tistimi, ki se v odraščanju soočajo s problemi socialne integracije ter čustvenimi težavami. Zaradi umeščenosti socialnopedagoške pomoči v zakonski okvir ne moremo niti zahtevati niti pričakovati hitrih sprememb, vsekakor pa morajo obstajati možnosti za njih. Nujno je potreben dialog med politiki, praktiki in teoretiki.
