Dokumentarni film Svjetla Sarajeva je na letošnjem 28. Sarajevskem filmskem festivalu doživel premiero. V njem povezujejo dve sarajevski ikoni: petdesetletnico dvorane Skenderija ter petintridesetletnico prvega koncerta legendarnega benda Zabranjeno pušenje, ki je utelešal predvojno Sarajevo – multietnični bend, ki je iz sarajevskega ironičnega humorja, skupaj z drugimi pripadniki t. i. »novega primitivizma«, ustvaril umetnost, ki jim je prinesla velik uspeh v nekdanji državi. Taisti sarajevski cinizem jim je tudi zaprl marsikatera vrata – zaradi nespametne izjave »Maršal je crknil« na koncertu na Reki jih je leta 1984 doletela večletna prepoved nastopanja. Bend se je zaman branil, da je bil komentar tehnične in ne politične narave.
Tako kot je razpadla država, tako je razpadlo Zabranjeno pušenje. Nekaj časa sta po vojni obstajali dve Zabranjeni pušenji – beograjski in sarajevski. Beograjski je pod tem imenom leta 1997 izdal samo en album s pomenljivim naslovom »Ja nisam odavde«, kasneje pa se je beograjsko krilo pod pokroviteljstvom režiserja Emirja Kusturice (še ena sarajevska persona non grata) preoblikovalo v razširjeni etno-rock ansambel pod angliziranim imenom »No smoking Orchestra«, ki balkanski melos prodaja na eminentnih odrih praviloma daleč od Balkana.
Sarajevsko Zabranjeno pušenje je šlo nasprotno pot od beograjskega – kot slišimo v filmu, so jih pri življenju držali motoristični festivali, ki so se pojavili po vojni. Od tedaj so imeli več kot 1500 koncertov na treh kontinentih in skoraj v vsaki vasi nekdanje države – toliko so nastopali, da je v Sarajevu rek »bogu za nogu« kot sinonim za pregovorno odročnost nekega kraja nadomestil rek »Tam še pušenje ni igralo.«
Kako dojemate dober odziv, ki ga je vaš film doživel na festivalu?
Zelo sem presenečen, sploh ker gre za debitantsko delo. Že to, da je dokumentarni film sploh prišel v tekmovalni program festivala, me je presenetilo, sploh pa me je presenetil odziv, ki je zasenčil nekatere druge produkcije. Na štirih projekcijah si je film ogledalo več kot dva tisoč ljudi, na stotine ljudi je ostalo brez vstopnic. Film smo delali bolj kot nek domači jam – delali smo ga dolgo, z ljubeznijo in z zadovoljstvom. Naredili smo ga bolj kot izgovor za druženje, takšne filme v Sarajevu imenujemo »duševni filmi«, ki po pravilu nimajo nekega odziva s strani javnosti. Bolj se prodajajo filmi o konfliktih in o nekih velikih družbenih travmah. Tega tukaj ni.
Vendar je konflikt temeljni del zgodbe o Zabranjenem Pušenju – vojna, ki je razdelila državo, mesto in tudi vaš ansambel. V filmu se skorajda ne dotaknete vojne, obravnavate jo, kot da ste šli takrat na pavzo.
Veliko ljudi me to sprašuje. Vojne smo se namenoma ognili, zato ker želimo predstaviti zgodbo o današnjem bendu. Ta film je namenjen nosilcem ognja, torej tistim, ki še dandanes vzdržujejo plamen, ki širi bend po regiji. In verjemite mi, da to ni lahko. Imamo dvanajst plošč in velika so pričakovanja ljudi, saj imajo ljudje v glavi ponavadi svojo lastno kompilacijo pesmi in njihovo zaporedje. Veliko težje je narediti »comeback«, kot pa začeti iz nič. Ko začenjaš, imaš podporo ljudi, ker itak ničesar ne pričakujejo, kasneje si, kot rečemo, »prečitana knjiga«, zato je temu novemu bendu na nek način težje in uspehi so zato toliko večji. Imamo že tri svetovne turneje, po Avstraliji, ZDA, Kanadi, Skandinaviji itd.
Kakšni so vaši vtisi z letošnjega Sarajevskega filmskega festivala?
Na žalost je Sarajevski filmski festival neke vrste poslednja oaza, redka priložnost, ko se lahko počutimo kot urbani ljudje, del neke civilizacije. Na žalost ta iluzija traja samo deset dni, tako je že 28 let. Smo kot tiste žuželke, ki živijo deset dni. Želel bi, da bi imelo Sarajevo več takšnih dogodkov in da se preko njih izvijemo iz sence provincialnosti.
Zakaj ste se odločili, da zgodbo o bendu poveste skozi zgodbo o Skenderiji in obratno?
To je povezano s prej omenjeno zgodbo o civiliziranosti. Skenderijo so zgradili leta 1969 in ima podobno vlogo kot katedrala v Kölnu ali Eifflov stolp v Parizu. S Skenderijo je Sarajevo dobilo svoj hram, svoj zaščitni znak in postalo polnopravna jugoslovanska metropola. S to stavbo smo dobili pribežališče za kulturo in šport. V njej so nastajali in imeli vaje in nastope tudi drugi bendi – od Indeksov, Bijelega Dugmeta in tudi mi. Za vse nas, ki smo se v Sarajevu ukvarjali s športom in kulturo, je Skenderija trenutek, ko smo ujeli stik s svetom in takrat se je mesto tudi pojavilo na kulturno-športnem zemljevidu te velike Jugoslavije – ob boku Beogradu, Zagrebu in Ljubljani.
Pripoved v filmu slišimo skozi vašo naracijo, ki ste jo napisali in prebrali. Film je izredno prizemljen in skromen. Zdi se, kot da gre za poklon sarajevski raji, ki vas podpira že toliko let.
Tukaj gre za dve povezani reči: bendi, ki delujemo samostojno in neodvisno brez dlake na jeziku smo povsem odvisni od raje in publike, tega se globoko zavedam. Zavedam se, da nikoli ne bomo ljubljenčki politikov in sponzorjev. Smo bend, ki je obsojen na proletarsko življenje. Ne razumite me narobe, zelo sem ponosen, da sami uspemo financirati svoje projekte in opremo, ampak vse to lahko počnemo samo zaradi ljudi, ki nas že več kot 40 let podpirajo in omogočajo, da živimo to lepo življenje. Naša publika, to so tiste luči Sarajeva, ki smo se jim želeli pokloniti s filmom.
Najbolj me je presenetil zelo pozitiven ton filma. Tudi najtežje trenutke – vojno, revščino – obravnavate zelo prostodušno. Zato je toliko bolj frustrirajoče, ko v njem omenite, da ste po vojni prodali vse inštrumente, da ste sploh lahko posneli prvo povojno ploščo.
Razlog, zakaj smo prodali inštrumente, ni v tem, ker bi se bend znašel v neki težki finančni situaciji (smeh). Enostavno – bila je vojna in vsi v Sarajevu smo ostali brez vsega. Vsi smo začeli z nule in prodali instrumente ali avtomobile, da smo ustvarili nek majhen kapital, s katerim bi ponovno »zakotalili« svoj posel. Štiri leta nismo igrali, ne zato, ker ne bi imeli inštrumentov, ampak ker nismo imeli elektrike in vode. Nismo imeli niti hrane, v tistem obdobju sem tehtal 56 kilogramov, ampak razlog ni bil v slabih poslovnih odločitvah (smeh), razlog je bil v tragediji, ki je prišla nad naše mesto in ki se lahko zgodi vsakomur. Nismo edini, ki smo začeli tako. Mnogi ljudje so na žalost prodali vse svoje imetje, da bi lahko ponovno začeli živeti in delati.
Od kod ta optimizem?
Pa optimizem … to je genetska stvar … to je nekaj, kar ti Bog da … in te ljudi je Bog res nagradil. Tudi študije kažejo, da ljudje, ki so optimistični, dlje živijo in imajo boljše zdravje. V umetnosti moramo biti optimistični, moraš verjeti v to, kar delaš, ker ta posel je izjemno težek, da ne rečem nemogoč, tako fizično kot psihično, in če nisi optimist, je nemogoče. Sploh, če ne verjamete v »boljšo prihodnost in boljši jutri«, ali kako že gre ta rek komunistov (smeh).
Je zgodba filma zato pomembna tudi za občinstvo onkraj Sarajeva?
Rušenje urbanega in propad civiliziranosti se lahko zgodita vsakomur, tudi Sloveniji, samo poglejte, kako hitro se je to zgodilo v Rusiji in Ukrajini, tragedije se preprosto lahko zgodijo kjerkoli. Sledi zelo dolga borba, da se vzpostavi staro življenje; da se v mestu vzpostavi prejšnje stanje duha. Film govori ravno o tem. O ponovni vzpostavitvi. Mi smo male oaze urbanega življenja in rock kulture v vladavini slabega okusa, kiča in primitivizma, s katerim je Sarajevo sedaj preplavljeno. Mi se borimo, da obranimo svoj način življenja, zato so nam vse te luči, vsa ta publika, ki se ji svetijo oči in želi, da bi se mesto vrnilo na pota stare slave, izjemno dragocene. Ne razumite me narobe, bog ne daj, da bi to – vojno, obleganje – kdorkoli moral ponovno doživeti. Vso ta nesrečo, rušenje, tako v duhovnem kot političnem smislu, ki sledi vojni. Na drugi strani vojne je vedno neka druga bitka, za ohranitev določenega pogleda in načina življenja. To se lahko zgodi vsakomur in v tem filmu lahko vidite, kakšen optimizem je potreben za obnovo.
Sprehajam se po Sarajevu in videvam plakate za vaš novi, dvanajsti album – Karamba, ki ga lahko brezplačno snamemo z vaše spletne strani.
Korono smo izkoristili tako za produkcijo dokumentarnega filma kot tudi za nov album. Gre za klasičen »Pušenje« album. Ena pesem recimo govori o tem, kako so me starši prijavili, da sem kradel v samopostrežni (smeh) … in o vseh travmah, ki jih je družina doživela zaradi mene (smeh). Seveda je tu tudi kar nekaj ljubezenskih pesmi. Z veseljem povem, da je Elvis J. Kurtović avtor petih ali šestih pesmi z novega albuma. S svojo vrnitvijo nas je okrepil, tako kot je Lewandowski okrepil Bayern (smeh). Na albumu je 12 pesmi, kot pravimo v Bosni: »bujrum«, pa poslušajte.
Pričakoval sem, da bo zgodba z Neletom Karajlićem bolj poudarjena v filmu, vi pa razhod omenite mimogrede: »Ni težava, da nas je Nele zapustil, težava je, da ni prišel nazaj; da se mu je spremenilo srce.« Sta bila od takrat kaj v stiku?
Res je, da stvari živijo samo v naših srcih. Ko izginejo fizično, to niti ni pomembno. Če se bo Nele kdaj vrnil, naj pove sam, jaz bom v odgovor raje citiral Abdulaha Sidrana, ko so ga vprašali, kaj naj zdaj z vsemi, ki so zapustili Sarajevo in v mestu niso več dobrodošli. Sidran je, ko je govoril o Neletu in Kustorici ter vseh, ki jih Sarajevo dojema kot nezaželene, izjavil: »Seveda, vrnite se. Če vas kdo pljune, se pa obrišite.« Ljubezen do mesta se ne more omadeževati, tudi če nekateri ljudje o tebi slabo govorijo. Če želiš biti v svojem mestu, potem bodi … Jaz želim biti v svojem mestu s starimi prijatelji, če me kdo pljune ali užali, je to vse za ljudi. Saj smo javne osebnosti. Če me nekdo pljune, se obrišem.
Nele Karajlić je pred leti polnil regionalne tabloide, ko naj bi se pojavil v Sarajevu. Njegova prisotnost v mestu je še vedno predmet špekulacij, čeprav je dejansko sodeloval na dogodku v hotelu na Jahorini, kjer je izjavil, da je novi primitivizem in njegova »nadrealistična raja« želela ustaviti vojno. Mislite, da to še vedno drži? Je novi primitivizem še vedno mogoč?
Seveda novi primitivizem še vedno živi, ker dokler stari primitivizem živi, bo živel tudi novi preko nas, ki ga seciramo, predelujemo in kritiziramo. Na žalost je primitivizem močnejši kot prej, to vidimo v Rusiji in na žalost po mnogih delih Balkana, kjer lahko dobesedno vidimo, kako se skriva za vsakim kotom našega življenja. Poglejte ljudi kot so Orban ali pa Dodik, poglejte primitivizem v Ukrajini. Vse to so posledice primitivizma. In zdi se mi, da nas čaka še veliko dela. Malo prej sem govoril, kako so vojne na tem področju ustvarile primitivizem.
V filmu slišimo zanimivo misel: »Na svetu je veliko Sarajevčanov, nekaj jih je tudi v Sarajevu.« Eden od bivših protagonistov novega primitivizma, Branko Đurić, je v Ljubljani.
Ma Đuro … on je takšen kot jaz, veliko delamo zunaj, veliko potujemo, ampak Sarajevo ni umrlo v naših srcih.
Tudi nedavno umrli Marko Brecelj je bil rojen v Sarajevu. Ste ga poznali?
Upam, da ne boste tega razumeli kot prilizovanje slovenski publiki: Brecelj je guru novega primitivizma. Brecelj je guru sarajevske scene, vsaj temu delu, ki mu jaz pripadam – bendi kot so Elvis J. Kurtović, Zabranjeno pušenje pa tudi Top lista nadrealista … Mi smo tisti, ki jim je album Buldožerjev Pljuni istini u oči zares odprl oči. Zame je to najvplivnejši album v Jugoslaviji, ki ni zagnal samo novega primitivizma in bolj humornega del rokenrola, ki bazira na smehu, kot smo ga imeli mi. Marko Brecelj je tudi guru pank scene in alternativne glasbe nasploh. On je človek, ki je mnoge spodbudil, da so se začeli ukvarjati z glasbo, in mi smo gotovo eni od njih. Prvi človek, ki smo ga želeli gostiti po vojni, je bil ravno on. Leta 1997, ko smo ponovno začeli igrati, smo ga povabili, in ta naš guru, naš kralj, je dejansko prišel igrat v Sarajevo, kar nam je dalo veliko moči in samozavesti za naprej.
Koliko samozavesti je še ostalo?
Velikokrat nas vprašajo, kdaj bomo zaključili z igranjem. Jaz to prepuščam občinstvu. Zagotovo ne bomo bend, ki bo igral na agroživilskih sejmih in to bi položil na srce tudi drugim: Ne bodite bend, ki igra za politike in na dogodkih za mestne šminkerje ali na sejmu sliv v Gračanici. Vedno bodite ponosno v sedlu in tisti trenutek, ko ugotovite, da nimate več občinstva, se umaknite. Z besedami Grunfa iz Alan Forda: »Bolje častni prigrizek kot nečasten poraz«.
