Profesor dr. Marjan Smrke je eden od vodilnih sociologov v državi, ki se že desetletja posveča preučevanju religije. Predava na področju sociologije religije in je strokovni sodelavec Centra za proučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede. Objavlja poljudne in strokovne članke o religioloških temah. Je član več mednarodnih združenj za znanstveno preučevanje religije. Tokrat smo z njim spregovorili o tem, čemu Slovenci verjamemo.
Religija, če si to priznamo ali ne, močno vpliva na naše življenje. Začniva na koncu, z odnosom do smrti. Kako zelo se je ljudje bojimo? Zdi se, da ves zamujeni odnos do svojcev v času skupnega življenja kažemo po smrti navzven, z nekakšnim arhitekturnim malikovanjem na njihovih grobovih.
Hvala za povabilo, ampak naj se takoj pritožim, da postavljate preveč trditev in mi zastavljate preveč zahtevnih vprašanj naenkrat. Trditi, da religija močno vpliva na naše življenje, je lahko kje in kdaj povsem res, drugje in drugič pa popolnoma neresnično. Svet je velik. Če se omejim: Na modernem Zahodu religija izgublja na pomembnosti oziroma vplivnosti. V zadnjih dveh desetletjih je bilo zabeleženih nekaj tozadevnih zgodovinskih rekordov. V celi vrsti evropskih držav je delež »pripadnikov« religije prvič padel pod polovico prebivalstva.
To se izraža tudi v odnosu do smrti. V Evropi se ta ne povezuje več večinsko s pričakovanji, ki jih je stoletja privzgajalo krščanstvo. »Poslednja sodba« z vsemi pridatki (vice, nebesa, pekel) je za mnoge le nekakšen oddaljen spomin. Necerkvene oblike pogreba pridobivajo na škodo cerkvenih in so v mnogih okoljih prevladujoče. Mnogi privzemajo smrt kot naravno dejstvo, s katerim se človek vrne v naravo – brez utvar o nekem podaljšku in nadurah. V večini evropskih držav v »življenje po smrti« verjame manj kot 50 odstotkov prebivalstva, pri nas 36 odstotkov (po WVS 2022). Izrekanja o veri v neko obliko posmrtnega življenja zaznamuje tudi opazna mera negotovosti anketiranih. Tu se v človeku tepejo želje, strahovi in trezen premislek.
Po drugi strani so nekateri izrazi odnosa do pokojnih resnično vztrajno zaznamovani z religijo. Na primer: Razlika v večjih (včasih kar pompoznih) nagrobnikih na jugu Evrope in skromnejših na severu je v poglavitnem nasledek (protestantske) reformacije na severu oziroma zmage katoliške protireformacije na jugu v 16. in 17. stoletju. Protestantizem zunanjih znamenj ne šteje za merodajna. Kar šteje, so notranja občutja. Pretiravanje Slovencev z nagrobnimi svečami je, naj gre za verne ali neverne državljane, posledica dejstva, da nismo dojeli ene izmed pomembnih lekcij reformacije.
V hitrih in površnih življenjih, kot jih večinoma živimo, občutki zamujenih priložnosti v odnosih niso redki, zato je upravičena vaša domneva, da to marsikdo nadomešča, popravlja, s posebnim odnosom do grobov.
Danes se človek pri spoprijemanju s svojo minljivostjo za pomoč ni prisiljen ozirati le v tradicionalno religijsko tradicijo, temveč lahko izbira iz širše ponudbe religijskih in tudi posvetnih idej in konceptov. Če pogledamo, v kaj vse verjamejo ljudje na Zahodu, gre za razne čudne kombinacije, recimo verjetje v pekel in reinkarnacijo hkrati. Je to znamenje individualizacije religije, kjer se skorajda poljubno izbira ideje, obrede in dogme?
Čudne kombinacije niso nekaj novega. Že Primož Trubar in Janez Trdina sta prepoznavala hibridnost v slovenskem katolicizmu 16. oziroma 19. stoletja. Prvi je v nekaterih katoliških svetnikih s čvrstimi argumenti prepoznal »ajdovske« (poganske) bogove. Trdina je v svojih Spominih slovenski katolicizem pravilno okarakteriziral kot politeizem (mnogoboštvo), v katerem je vrhovni bog pogosto Marija – in ne Bog-oče. Katolicizem je videl kot spoj krščanstva in »slovansko-nemško-latinsko-grških bajk«. Lahko gremo še globlje in ugotovimo, da so religije že ob svojem nastanku hibridi različnih predhodnih tradicij, čeprav se rade predstavljajo kot nekaj povsem novega in izvirnega.
Tovrstne kombinacije v zvezi s pojmovanji o smrti so danes tudi posledica globalizacije. Postmoderna »republika izbir«, kot ji nekateri vzneseno pravijo, v svoj šopek prepričanj vključuje tudi prepričanja, ki so v originalu lahko del zelo neusmiljenih ideologij. Reinkarnacija se v hinduizmu navezuje na kastni sistem. Obljuba ponovne utelesitve po smrti telesa je fantazijski izhod iz sistema, ki ne dopušča mobilnosti. V Evropi dobi nove pomene, ločene od teh osnov. Tako je, tudi če je osnova budistično pojmovanje reinkarnacije. Če je Buda menil, da se reinkarnacija ne nanaša na isto sebstvo, saj je to v nekem smislu iluzija, marsikdo na Zahodu meni, da je on tisti, ki se bo reinkarniral.
Ponekod v Evropi v reinkarnacijo verjame več kot 30 odstotkov državljanov, zlasti v baltskih državah (Latvija, Litva). Pri nas po enem izmed merjenj vanjo verjame 17 odstotkov (EVS 2002) prebivalstva. Problem teh številk je, da ne razkrivajo, kaj točno ljudje mislijo z reinkarnacijo. Poglobljene raziskave so pokazale, da jih del zamenjuje (enači) reinkarnacijo in krščansko vstajenje. Del evropskih vernikov v reinkarnacijo pa je gotovo privrženih holističnemu prepričanju o vsepovezanosti sveta, kar ima lahko pozitivne okoljevarstvene učinke. Skratka, v presoji kreativnih religijskih izbir je nujno biti pozoren na spreminjajoče se pomene idej in na raznovrstne možne učinke.
Čeprav danes vemo, zakaj zvezde sijejo in zakaj se planeti gibljejo in da je edina sila, ki lahko deluje iz vesolja na človeka, gravitacijska, številni še vedno berejo horoskope in verjamejo, da je od položaja planetov odvisno, kaj se nam bo zgodilo v prihodnosti. Kako si religiolog razlaga takšna verjetja ljudi? Zakaj so tako trdovratna in kljubujejo znanosti?
V Evropi v marsikateri državi tovrstna verjetja dosegajo ali celo presegajo verovanja v nekatere osrednje krščanske dogme. To je na primer mogoče trditi za Francijo. Pri tem je opazno, da jih praviloma v večji meri izražajo ljudje, ki se štejejo za pripadnike neke religije, kot pa nepripadniki. Tako je tudi pri nas. V horoskope kot »gotovo ali verjetno resnične« (po raziskavi SJM oziroma ISSP 2008) verjame četrtina Slovencev. Med verujočimi v boga je ta delež višji kot med ateisti. Del razlage bi bil v Voltairovi misli, da je praznoverje »nora hči vere«. Drugače rečeno: religiozna vera in neko mantično (vedeževalsko) verovanje sta si bližje kot religiozna vera in ateizem. Po drugi strani je mogoče opaziti: Če je posameznik strožje veren, cerkveno veren, je bolj odporen na take ideje, kot če je od cerkve oddaljen vernik, saj sprejema stališče katoliške cerkve do vedeževanja, ki je odklonilno.
K uspevanju mantičnih prepričanj nekaj prispevajo tudi mediji. Več spletnih novičarskih medijev tedensko ponuja trače o tem, katero astrološko znamenje vodi v te ali one posledice. Astrologi imajo celo v »resnih medijih« dolge intervjuje, ki jih kakšen tehten znanstvenik ne bi učakal v sedmih reinkarnacijah. Razni karmični »bulšiti« polnijo strani, čeprav so skregani z vsakim izvornim in smiselnim pomenom. Včasih gre tu le za medijska mašila, včasih za kaj več. A potem marsikdo misli, da gre tu za nekaj verodostojnega.
Vztrajnost takih prepričanj si lahko razlagamo približno tako: Po eni strani so tradicionalne religije razočarale, tudi nimajo (k sreči) več moči in zakonskih pogojev, da bi se na tržišču idej vsiljevale kot monopolisti. Znanost, po drugi strani, ni niti zadolžena niti pristojna za osmišljanje življenja, čeravno marsikoga lahko na ta način izpolnjuje. Drugi viri osmišljanja – kultura, umetnosti na primer, so marsikomu neprivlačni, prezahtevni, saj je ni knjige, ki bi bila krajša od horoskopa. Krajši so le še tviti. Dvoje lahko vzbuja skrbi: Kot je dejal francoski biolog Jean Rostand: »Ne skrbi to, da toliko glav veruje v astrologijo, skrbi to, da ista glava, ki verjame v astrologijo, (lahko) odloča o nadvse pomembnih stvareh.« Drugič: Očitni so protiznanstveni trendi, ki smo jih opazili zlasti v času pandemije. Slovenci so se glede razširjenosti protiznanstvenih stališč in teorij zarot predstavili v dokaj klavrni luči. Glede znanja o znanosti in tehnologiji smo pod povprečjem držav Evropske unije (po Eurobarometer 2022). Po privrženosti teorijam zarot pa nadpovprečni.
V kraju Leskovec pri Krškem naj bi se na odru osnovne šole pojavilo mlado vino, ki naj bi ga blagoslovil župnik Matej Gnidovec. Slovenci res blagoslavljamo vse po vrsti – ceste in krožišča in pločnike in jeklene konjičke in gasilske domove in športne dvorane in še kaj. Ali v šolo, ki naj bi bila v skladu z ločenostjo države in cerkve sekularizirana, res sodijo verski obredi, kakršen je blagoslov?
Ne, v javno šolo blagoslov kot verski obred ne spada. Seveda pa je lahko del »ponudbe« v privatni šoli. Ločenost države in verskih skupnosti, ki jo določa sedmi člen ustave, je civilizacijska pridobitev, primerljiva z razločevanjem treh vej oblasti (zakonodajne, izvršilne, sodne). Njen smisel je v tem, da se (za razliko od stoletne preteklosti) država ne istoveti z nobeno versko izbiro, saj bi to pomenilo, da (krivično) zapostavlja drugače verne oziroma neverne. Pristojno ministrstvo za vzgojo in izobraževanje bi se moralo v takih primerih primerno odzvati. Tistim ravnateljem, ki tu begajo, bi moralo biti pojasnjeno, kakšni so nasledki sedmega člena ustave v javni šoli. Leskovški primer, ki ga navajate, seveda ni nič strašnega, zaradi tega se nikomur ne bi skrivil las, toda številni drugi primeri, na primer nedavni blagoslov javne šole v Kamniku, kažejo na to, da je skrajni čas za to, da se jasno določi meje. Spet je tu ključno ministrstvo. Tako pa je breme obrambe laične šole nase prevzela političarka Tamara Vonta. Zdaj jo pobalinsko napadajo z očitki, da hoče ukiniti martinovanje.
Uporabili ste izraz sekularizirana šola. Tu je potrebna določena previdnost oziroma natančnost v izražanju. Javna šola oziroma laična šola ne more biti prizorišče opravljanja verskih obredov, ne sme pa biti tudi prizorišče spreobračanja vernih v neverske ideologije. Izraz sekularizirana bi marsikdo lahko razumel tako.
Cerkev na Slovenskem umira. V zadnjem desetletju in več smo imeli le še po približno štiri novomašnike, torej nove duhovnike, na leto. V tem okolju se sedaj pojavljajo zahteve po ukinitvi umetne prekinitve nosečnosti, kar je realno mogoče uvesti samo z zakonsko prepovedjo. Si Rimskokatoliška cerkev na ta način poskuša pridobiti pozicijo, da bi lahko bolj temeljno vplivala na slovensko družbo?
Rimskokatoliška cerkev (RKC) na Slovenskem po mojem mnenju ne umira, je pa v globoki krizi, kot v dobršnem delu sveta, zlasti na Zahodu. Massimo Faggioli, eden najboljših poznavalcev stanja v RKC meni, da ustanova preživlja najglobljo krizo od časov (izziva) reformacije, to je v zadnjih petsto letih. Razlogi so različni in številni. Nekateri so bili razvidni iz razprav na sinodi, triletnem zborovanju RKC, ki se je končalo konec oktobra v Vatikanu. Žal so bile pobude nekaterih krajevnih cerkva za reforme (na primer glede rahljanja pravil celibata, ženskega duhovništva, umetnih sredstev kontrole rojstev in podobnega) zavrnjene. Zato lahko računajo na nadaljevanje krize. Na globalni ravni jo bo reševala predvsem visoka rodnost v nerazvitih katoliških okoljih. In navajenost na to, da sta vodstvo RKC na eni strani in večina pripadnikov RKC na drugi strani dva svetova. Sklepni dokument sinode hoče prepad med njima prikriti z leporečjem, ki ga lahko štejemo za spretno izigravanje dobronamernih katoličanov, ki so računali na nujne spremembe.
V Sloveniji se kriza izraža skozi zgovorne številke. Krčenje kleriškega kadra, ki ga omenjate, je le ena izmed njih. Sociologi opažamo, da se je v času, ko so propadli finančni holdingi, ki so bili povezani z mariborsko nadškofijo, sprožil nov val oddaljevanja prebivalstva od RKC: znižalo se je obiskovanje obredov, zaupanje v RKC in duhovščino, nekatera verovanja. Vtis je, da se RKC na Slovenskem spreminja iz večinske cerkve v cerkev, ki bo formalno zajemala le polovico prebivalstva. Ta polovica pa si bo večinoma sama odmerjala dozo in vsebino katolicizma. Do te mere, da bo mogoče reči: to sta dva svetova: neživljenjska doktrina RKC in drugačna praksa in mišljenje katoličanov.
Zahteve po prepovedi splava je potrebno videti tudi v tej luči: kot iskanje nekega oprijemališča, s katerim bi v RKC še lahko vzbujali vtis, da so moralni vodniki. Izključno moški voditelji RKC so si seveda izbrali kriterij, kjer sami ne morejo biti grešniki. Mislim pa, da ta svoboščina v Sloveniji ni ogrožena.
Če obudiva spomin na javno molitev rožnega venca na Kongresnem trgu v Ljubljani. Takrat se je zastavljalo vprašanje, ali gre pri javni molitvi za religijo ali za politično manifestacijo, morda celo za kršitev ustave? Vsekakor je to za naše kraje precej neobičajno izražanje verskega prepričanja, s skupinsko molitvijo na javnem mestu. Kako si razlagate takšna dejanja, ko verski obredi zasedejo javne prostore?
Izpovedovanje vere je svobodno. Če nekateri mislijo, da je javna molitev za konkreten cilj primeren način oglaševanja svojega verskega prepričanja, je to njihova pravica. Ne bo pa na mestu njihovo pritoževanje, v kolikor izzovejo nasprotne manifestacije, ki bodo tudi izražanje svobode. Tu se lahko naši protestniki marsikaj naučijo iz hrvaškega primera »klečavcev«, ki v zahtevah po vrnitvi k tradicionalnim vrednotam dobesedno po kolenih osvajajo hrvaška mesta. Dosegli so predvsem to, da so aktivirali svoje kritike. Ti ne hodijo po kolenih. Slovensko različico tega pojava štejem za dokaj slabotno.
Kako je v našem prostoru z žalitvijo verskih čustev, recimo uporabo križa v komercialne namene, sploh v oziru aktualne politične korektnosti? Ali ni zlorabljanje krščanskega križa problematično predvsem v političnih ritualih?
Če za žalitev verskih čustev štejete uporabo križa v komercialne namene, velja pripomniti, da so bili verski simboli v zgodovini največkrat v tak (komercialni) namen uporabljeni ravno s strani verskih organizacij (cerkva) samih. Na cerkve je mogoče gledati tudi kot na podjetja, ki prodajajo določeno blago, »verske dobrine«. Pri tem imajo svojo vlogo simboli. Če gredo tu cerkve – podjetja – preko določenih meja, jim je mogoče očitati zlorabe. Živimo v času petstoletnice protestantske reformacije. Spomnimo se lahko, da je ta veliki in daljnosežni cerkveni razkol (in marsikateri drugi) nastal kot posledica dejstva, da je bil »križ« v pridobitne namene zlorabljen s strani same RKC.
Razne posvetne domnevne ali dejanske problematične uporabe verskih simbolov so v tej luči manj pomembne. Precej razburjenja je bilo letos v zvezi z (domnevno) zlorabo (domnevnega) prizora zadnje večerje na otvoritvi Olimpijskih iger v Parizu. Toda kdo je, pogosto za lastno korist, najbolj uspešno tržil take prizore v svetovni zgodovini? Ob tem se ni opazilo temeljnega problema, ki ga lahko marsikdo šteje za žalitev: v patriarhalnem krščanskem izvirniku za mizo sedijo sami moški, ženske so bržkone v kuhinji. V prizoru z otvoritve pa ni tako, za mizo so tudi ženske.
Ključno tozadevno dogajanje zadnjih let v naši bližini je ravnanje Ruske pravoslavne cerkve oziroma patriarha Kirila v rusko-ukrajinski vojni. Križ in drugi krščanski simboli služijo kot sredstvo upravičevanja vojaške agresije, ki je povzročila neizmerno trpljenje. Cilj agresije, ki jo patriarh šteje za sveto, pa je materialna korist – prisvajanje ozemlja. V tej nizkotni povezanosti religije in države lahko vidimo še en argument v prid ločenosti države in religije.
Simon Smole
