Intervju: Dr. Janez Kopač, strokovnjak za energetsko politiko

21. tiskana izdaja, dne 16.9.2022

»Ne porabljamo preveč le fosilnih goriv. Porabljamo preveč energije nasploh in ob takšni porabi samo obnovljivi viri enostavno ne bodo zadoščali. Manjša poraba energije je prvi potreben odziv na krizo.«

 

Intervju z doktorjem Janezom Kopačem je potekal na nenavaden način. Bil je namreč sredi potovanja, tako da je na vprašanja odgovarjal med letom. Zaradi svoje službe, dela kot svetovalec za energetsko politiko vlad Moldavije in Gruzije, je veliko na poti. 

Bralcu je Janez Kopač poznan predvsem kot politik in dolgoletni član stranke LDS. Na njeni listi je bil trikrat izvoljen v državni zbor, opravljal je tudi funkcijo ministra za okolje. Na področju energetike deluje vrsto let in je pravi naslov za aktualna vprašanja o energetski krizi in draginji, ki se bo v zimskih mesecih v svetu in pri nas le še stopnjevala. Je eden redkih slovenskih politikov, ki je tesno povezan z dogajanjem v Ukrajini, saj pomaga pri oblikovanju ukrajinske energetske politike. Zato se je odločil odzvati na poziv predsednika vlade Janeza Janše za mesto odpravnika poslov v Ukrajini. A glede na to da se je vlada odločila imenovati vojaškega odpravnika poslov, je bil Kopač mnenja, da se v Kijevu vzpostavlja »vojaška služba,« v kateri ni želel sodelovati.

Janez Kopač je politično kariero pričel v Jugoslaviji. Kot član univerzitetne konference in nato predsedstva Zveze socialistične mladine Slovenije. Leta 1992 je bil izvoljen v prvi državni zbor Republike Slovenije. Leta 1992 je bil krajši čas tudi minister za finance. Štiri leta kasneje je bil ponovno izvoljen za poslanca Državnega zbora in bil v tem mandatu predsednik odbora za finance. Leta 1997 mu je tedanji predsednik vlade Janez Drnovšek ponudil mesto ministra za zdravstvo, a zaradi koalicijskega dogovora ni zasedel tega položaja. Minister za okolje in prostor v vladi Janeza Drnovška je postal leta 2000, po tem, ko je bil ponovno izvoljen za poslanca. Leta 2008 je bil imenovan za vršilca dolžnosti generalnega direktorja direktorata za energijo na ministrstvu za gospodarstvo, leta 2009 pa je bil imenovan za petletni mandat na tej funkciji. 

Na državnozborskih volitvah leta 2011 je kandidiral na listi stranke Zares. Leto kasneje ga je ministrski svet Energetske skupnosti imenoval za direktorja sekretariata te organizacije s sedežem na Dunaju. Na položaju je bil od decembra 2012 do konca novembra 2021. 

Na predlog aktualne vlade Roberta Goloba pa je postal kandidat za mesto generalnega sekretarja Sveta za regionalno sodelovanje (RCC).

Bili ste poslanec v državnem zboru, kasneje minister za okolje in prostor, opravljali ste mnoge pomembne funkcije v nacionalni politiki. Več mandatov ste bili direktor sekretariata evropske Energetske skupnosti na Dunaju. Kaj počnete danes?

Zdaj sem svetovalec za energetsko politiko. Trenutno svetujem oblastem v Moldaviji in Gruziji. Močno sem vključen tudi v oblikovanje energetske politike v Ukrajini. Nova slovenska vlada me je predlagala za generalnega sekretarja Regionalnega sveta za sodelovanje. To je organizacija, ki združuje države jugovzhodne Evrope, od Turčije do Slovenije. Izvolitev pa še ni zapisana v zvezdah. Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve in tudi jaz sam se trudimo s kandidaturo.

Kako komentirate predlagane oziroma uvedene vladne ukrepe s področja naslavljanja energetske draginje, predvsem regulacijo cen naftnih derivatov in ukinitev nekaterih okoljskih dajatev, s čimer se zagotavlja cenovna dostopnost fosilnih goriv?

Sedanja vlada ne regulira končnih cen, kot je to počela Janševa vlada, temveč le višino marž trgovcev. To se mi zdi v redu in je poslovno vzdržno. Trgovci imajo še vedno dobiček, a bistveno manj kot v državah, kjer take regulacije nimajo. Primerjajte le cene na bencinskih črpalkah v Sloveniji in sosednjih državah. Reguliranje maloprodajnih cen, kar si je tik pred volitvami privoščila prejšnja vlada, pa je zanikanje ekonomske realnosti in vodi le v tožbe energetskih podjetij proti državi.

Kako pri pripravi takšnih ukrepov razmišljati v obratni smeri, in sicer, da morajo biti ti usmerjeni tudi v zmanjšanje rabe fosilnih goriv? Je energetski prehod možen in smiseln v času krize?

Kriza ima eno dobro plat: pospešuje energetski prehod na obnovljive vire energije in spodbuja ukrepe energetske učinkovitosti. Ne porabljamo preveč le fosilnih goriv. Porabljamo preveč energije nasploh in ob takšni porabi samo obnovljivi viri enostavno ne bodo zadoščali. Manjša poraba energije je prvi potreben odziv na krizo.

Premier Robert Golob je predstavil pogoje za uvedbo draginjskega dodatka in podlage za možnost izplačil podjetjem, ki so se jim stroški energentov povečali za več kot dvakrat, v praksi pa za od petkrat do sedemkrat. Lahko brez spremembe regulacije cen na evropskem trgu takšen ukrep pomoči slovenskim podjetjem sploh finančno vzdrži? Gre za veliko denarja.

Vaše vprašanje vsebuje tudi že odgovor. Subvencije so priročen obliž za prvo silo, a problema ne rešujejo. Porabiti moramo manj in potem bo obstoječa ponudba energentov zadostna, posledično ne bodo vznikale krize. Cen na nivoju Evrope enostavno ne moremo regulirati. To bi bilo teoretično moč storiti le na nacionalni ravni, kar pa bi bil konec enotnega evropskega trga in s tem Evropske unije kot jo poznamo. Samo nižja poraba in več obnovljivih virov energije nas lahko reši.

Ljudje se sprašujejo, koliko bodo višje položnice za energijo čez zimo? Analiza Evropske konfederacije sindikatov (ETUC) je pokazala, da je v velikem delu Evropske unije v šestnajstih državah članicah letni račun za energijo višji od mesečnega bruto plačila delavcev z minimalnimi plačami. Vlada je sprejela omejitev najvišjih cen električne energije za gospodinjske in male poslovne odjemalce, vključno z večstanovanjskimi stavbami. Kakšne rešitve bi vi predlagali? Se vam zdijo energetski boni dobra rešitev?

Energetski boni so za prvo silo sprejemljiva rešitev. Jaz pa bi uvedel drugačno pomoč. Vsako gospodinjstvo ima najbolj osnovne energetske potrebe in pa porabo, ki presega to mejo. V času krize je potrebno subvencionirati osnovne energetske potrebe najšibkejšim. Tu ni dileme. Poraba energije nad to mejo bi morala biti naprodaj po tržnih cenah, ne glede na njihovo višino, tudi dohodkovno šibkim. Gospodinjstva pa bi z javnim denarjem raje stimuliral za zmanjšanje rabe energije. Torej ne energetski boni, temveč boni za energetsko učinkovitost.

Glede dobav električne energije pristojni za zdaj pravijo, da ni razlogov za preplah. Slovenske hidroelektrarne so sicer zaradi pomanjkanja padavin letos proizvedle polovico manj električne energije kot v enakem obdobju lani. Zaradi tega nastaja zahtevna situacija, ki je povzročila, da na trgu kupujemo manjkajočo energijo. S tem se povečuje odvisnost Slovenije od uvoza in izpostavljenost tveganjem na evropskem trgu z elektriko, kjer elektriko proizvajajo tudi iz zemeljskega plina. Kako vi vidite strukturo elektroenergetskega sektorja v Sloveniji? Imamo znotraj elektrogospodarstva dovolj strateških zalog vseh goriv, od naftnih derivatov, plina do premoga?

Slovenija vsaj eno četrtino elektrike uvozi, uvaža pa tudi ves plin in vso nafto. Premoga v Velenju je premalo za normalno obratovanje termoelektrarne Šoštanj. Dolgo so bili slovenski politiki zazibani v sen tretjin: ena tretjina elektrike iz jedrske elektrarne, tretjina iz premoga in tretjina iz hidroelektrarn. Mnogi so smatrali, da je to stabilna in ekonomsko uravnotežena energetska politika. Predvsem vodilni v Energetski zbornici, ministri pa so jim sledili. To je zabloda. Tudi zaradi te zablode zadnjih deset let stagnirajo investicije v sončne in vetrne elektrarne, ukrepi za energetsko učinkovitost pa so prepočasni. Izgubili smo pomembnih deset let. Povsem nepripravljeni smo na izzive dekarbonizacije.

Delite prepričanje, da je TEŠ 6 ekonomsko utemeljen in tehnološko dovršen projekt? Bomo z njim dodatno povečali obremenjevanje okolja ali bodo neželene emisije v vseh pogledih močno upadle?

TEŠ 6 je predvsem ekonomska tragedija. Posodabljanje blokov 4 in 5 bi lahko dalo podobne energetske in okoljevarstvene rezultate, bilo pa bi bistveno cenejše. Blok 6 je bil predvsem korupcijski projekt, ki ga je vodila skupina posameznikov iz Velenja in Šoštanja, ki so zdaj v sodnem postopku. Upam, da bodo obsojeni.

Slovensko energetsko politično areno obvladujejo predvsem akterji s konvencionalnim pogledom na elektroenergetski sektor. Energetska podjetja in del stroke, ki je bližji tej usmeritvi, so dominantni akterji. Nanje pa se v veliki meri navezujejo odločevalci, tudi pristojni ministri, kot ste rekli. Na drugi strani se pojavljajo številni akterji, civilna družba z aktivnimi nevladnimi organizacijami, del stroke in majhni proizvajalci električne energije, ki imajo bolj obrobno vlogo pri oblikovanju in sprejemanju energetskih politik, velik del pa se jih zavzema za spremembe, ki vključujejo večjo okoljsko sprejemljivost elektroenergetskega sektorja. Kako se bo razvijal elektroenergetski sektor v prihodnje, sploh glede na globalno situacijo? Vojna v Ukrajini lahko traja več let, pomeni ta spopad zavoro za uresničevanje okoljevarstvene agende pri nas in v Evropski uniji?

Energetska kriza nas znova in dokončno opominja na potrebnost prehoda na obnovljive vire energije, ki so zaradi vojne v Ukrajini postali celo najcenejši. Sledi izjemna pospešitev gradnje sončnih in vetrnih elektrarn v Evropi in upam, da tudi v Sloveniji. Sedanji slovenski minister za energijo in predsednik vlade sta nedvomno kompetentna in naklonjena energetskem prehodu. Od njiju si vsi zagovorniki prehoda veliko obetamo. Če njima spodleti, bi to vsi dojemali kot izdajo.   

Prav v času, ko poteka intervju, je prišla novica, da so ministri Evropske unije za energetiko, med njimi slovenski minister za infrastrukturo Bojan Kumer, na izrednem zasedanju v Bruslju razpravljali o ukrepih za zajezitev visokih cen elektrike. Cilj naj bi bil predvsem ugotoviti, kaj Svet EU pričakuje od Evropske komisije, ki bo predvidoma prihodnji teden predstavila konkretne predloge za ukrepanje. Stališča držav članic so si po neuradnih informacijah najbližje pri največjih treh. Med drugim so naklonjene ukrepanju v podporo podjetjem, ki se zaradi velikih nihanj cen elektrike soočajo z likvidnostnimi težavami. Slovenija pri tem, po navedbah virov pri EU, izpostavlja pomen večje jasnosti in predvidljivosti glede uporabe samodejnih zaščitnih sistemov, katerih namen je omejiti nihanje cen. Članice se večinoma strinjajo tudi glede omejitev dobičkov podjetij, ki elektriko proizvajajo s tehnologijami, cenejšimi od plina. Tako pridobljena sredstva bi države namenile za podporo gospodinjstvom in podjetjem. Predsednica von der Leyen je sicer v sredo napovedala še, da bo komisija predlagala uvedbo kapice za uvozno ceno za plin iz Rusije, ki priteče po plinovodih. Kako komentirate predlagane ukrepe in možnosti za njihovo uspešno uvedbo?

Vsi predlagani ukrepi so dobrodošli, videti pa moramo, kako bodo zares izgledali v praksi. To so zdaj le ideje. Likvidnostna pomoč energetskim podjetjem je najenostavnejši ukrep. V resnici ne stane skoraj nič, močno pa olajša življenje in preživetje mnogim energetskim podjetjem. Za cenovno kapico pri plinu se Evropska unija ni zmogla zares dogovoriti. Tu je zamujenih vsaj sedem let. Leta 2015 je Donald Tusk s podporo nekaterih držav članic iz vzhodnega dela Evropske unije predlagal skupni nabavni mehanizem za kupovanje plina v vsej EU. Neke vrste centralizirano agencijo. Nemčija, Italija, Nizozemska, Velika Britanija in mnoge druge so takrat nasprotovale zaradi svojih koristi v poslovanju z Rusijo. Če bi imeli tak mehanizem, do plinske krize sploh ne bi prišlo, kapica pa bi bila uveljavljena skoraj avtomatično. Sedaj pa je prepozno. Ruskega plina kmalu ne bomo več kupovali, kapica za vse druge dobavitelje pa je nesmiselna. Omejitev prihodkov podjetij, ki proizvajajo elektriko iz jedrskih elektrarn in obnovljivih virov in imajo ta hip neverjetno visoke dobičke, je smiselna. Nehote so ti proizvajalci postali vojni dobičkarji in prav je, da se jim vojni dobiček odvzame in se ga prerazporedi tistim, ki jih je kriza najbolj prizadela.

Kako je s trgovanjem z emisijskimi kuponi in ostalimi ukrepi za zmanjševanje porabe energije na ravni Evropske unije?

Evropska unija se ni uspela dogovoriti za začasen poseg v shemo trgovanja z emisijskimi kuponi, ki bi zmanjšala pritisk na proizvajalce elektrike iz fosilnih goriv. To je škoda. Prehitra rast števila kuponov za ogljikov dioksid je tudi eden od krivcev za nenormalen skok cen. Najbolj žalostno je, da se Evropska unija zaradi nasprotovanja treh držav članic ni uspela dogovoriti za obvezne ukrepe za zmanjšanje rabe energije. Tako bo Evropska komisija predlagala le prostovoljne ukrepe in realizacija bo mnogo manjša, kot bi lahko bila. Le manjša poraba energije je pravi odgovor na obstoječo krizo.

Simon Smole

Back to top button