Vzemite si trenutek za oddih. Pravkar namreč prebirate prve vrstice nove rubrike o stripu – o mediju, ki ga štejemo v deveto umetnost in ga razumemo kot pankrta med literaturo in vizualnim ustvarjanjem. O mediju, ki je nastal hkrati kot film in si z njim deli marsikatere zakonitosti. O mediju, ki ga pri nas marsikdo enači z imenom »Miki Muster«.
V preteklih letih ukvarjanja s stripom je k meni pristopilo več ljudi različnih profilov, ki so rekli, da stripa ne znajo brati oziroma, da jih preobilje podobe in slike zmede. Izkazalo se je, da se večina ni nikoli naučila brati stripa. Branje od leve proti desni od zgoraj navzdol se sliši enostavno, a se ga je potrebno privaditi, kot se je pri japonskih mangah potrebno privaditi branja od zadnje strani proti prvi. Še večji »problem« se je pokazal, ko so isti ljudje omenili, da jim ni všeč »stripovska estetika«. Stripov je ne le na svetu, ampak že v slovenščini dovolj za vsak okus. Potrebno jih je le najti.
Ta dva argumenta sta v resnici prikazala, da je največji problem nepoznavanja širine stripovskega medija. Kar pravzaprav ni nenavadno, glede na to, da se o stripu za razliko od kiparske, slikarske ali literarne umetnosti v izobraževalnih zavodih v resnici ne naučimo ničesar ali (v redkih izjemah) komaj česa. Da bi to luknjo zapolnili, smo se pri Megafonu domislili rubrike Hip za strip, ki vas bo popeljala v aktualno stripovsko dogajanje, občasno pa tudi v zgodovino. Za uvod bomo prevetrili kratko zgodovino slovenskega stripa in tako najbolje postavili v kontekst današnje stanje.
Po besedah striparja in stripovskega raziskovalca Iztoka Sitarja v knjigi Zgodovina slovenskega stripa (1927-2017) rojstvo modernega slovenskega stripa sega v konec 19. stoletja – v čas, ko se je moderni strip razširil po vsem svetu. Pri nas se je najprej pojavil v satiričnih časopisih kot so bili Pavliha, Osa, Brencelj in podobni. V njih sta proto-stripe objavljala tudi Maksim Gaspari in Hinko Smrekar. Vendar o prvi generaciji slovenskih striparjev govorimo šele za časa druge svetovne vojne. Takrat je začel Saša Dobrila pod vzdevkom Stric Miško objavljati strip Mačji grad, v katerem je med prvimi na področju današnje Slovenije v kvadratke vstavil oblačke. Malo kasneje se mu je pridružil Marjan Amalietti, avtor prvega slovenskega feminističnega stripa Pet očetov Neninega otroka, nato pa še legendarni Miki Muster. Zadnji iz začetne trojice avtorjev je v spominu mnogih ostal kot oče Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Ti trije junaki so nastali, ker se je nek Disneyev strip zataknil na carini, v tedniku pa so vseeno želeli objaviti strip. Muster je zato dobil nalogo, da naj nariše Disneyevim likom podobne stripe z živalmi v glavnih vlogah.
Pri drugi generaciji slovenskih striparjev se že kaže vpliv žanrskega stripa. Šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta so bila prežeta s pustolovščinami, divjim zahodom, akcijo, kriminalkami, zgodovino. V tem času je najbolj izstopal Kostja Gatnik, ki je razkril sfero alternativnega stripa, zasnovanega po ameriškem undergroundu. Od tod je izšla satirična Magna Purga, ki se je norčevala iz vsega po malem, še najbolj pa iz domačega družbenoaktualnega dogajanja. V njej domuje tudi superjunaški Peter Klepec, ki “sovraži hipije” in se do odraslosti skriva doma, ker verjame, da bi sicer lahko “s svojo lepoto ubil tiste, ki ga pogledajo”.
Tik pred nastankom nove države se je okoli tednika Mladina formirala že tretja generacija slovenskih striparjev, ki jih je k sodelovanju povabil novinar Ivo Štandeker, katerega življenje je zaradi granate prezgodaj ugasnilo med poročanjem o vojni iz Bosne in Hercegovine. A njegova ideja živi dalje, saj so iz nadebudnih in talentiranih striparjev, ki jih je zbral okoli sebe, zrasla danes največja imena sodobnega stripa kot sta Tomaž Lavrič in Zoran Smiljanić. Sredi devetdesetih so se njima in nekaj ostalim pridružili še manj realistični in ekspresivnejši umetniki, ki so se zbrali okoli stripovske revije Stripburger.
Do preloma tisočletja ni bilo lahko biti stripar v Sloveniji. Po eni strani so stripe redno objavljali v periodičnem tisku, po drugi strani pa avtorji niso imeli možnosti izdajati stripovskih albumov. V času novega milenija se je zgodba povsem obrnila. V časopisju stripa skoraj ni bilo več mogoče zaznati, založbe pa so se začele množiti. Danes poznamo že več izključno stripovskih založb kot so Forum Ljubljana, Buch, Graffit, Studio Risar, VigeVageKnjige, Zavod Stripolis, izdajanju stripov pa so se pridružile tudi druge, predvsem knjižne založbe. V zadnjih letih tako beležimo neverjetno rast novih domačih in tujih stripovskih naslovov, ki jim je že skoraj težko slediti, vendar bomo v tej rubriki vseeno poskusili izpostaviti najbolj izstopajoče.
Za konec naj vam zaupam še to, da se lahko svežih domačih stripov prav kmalu nadejate tudi na spletni strani, ki jo pravkar prebirate.
