Hip za strip: Tri desetletja Stripburgerja
Revija Stripburger, ki stripoljubce z avtorskimi nekomercialnimi stripi neprekinjeno navdušuje vsaj dvakrat letno, bo v začetku poletja praznovala trideset let svojega obstoja. Prostori, v katerih deluje od samega začetka, so trenutno seme sodnega spora med uporabniki Metelkove 6 in Ministrstvom za kulturo, ki jih želi deložirati. Vseeno lahko za njen rojstni dan pričakujemo obsežno zbirko najboljših stripov, ki so se v reviji znašli v zadnjih treh desetletjih in bodo izdani pod skupnim imenom Stripburger’s Dirty Thirty.
Legenda pravi, da se je zgodba začela leta 1992, ko so se umetniki, združeni pod imenom Strip Core, odločili ustvariti svojo revijo. Umetniška produkcijska skupina se je organizirala okoli glasbene skupine 2227 približno tri leta prej. Raznolikost zbranih avtorjev se je združila v samizdatu, oziroma fanzinu, ki je želel združiti strip, fotografijo, film in glasbo. Zaradi različnih interesov in nadaljnjih poti udeležencev se je nazadnje ohranil le strip. Ime pa se je razvilo iz prve naslovnice, ki sta jo oblikovala Jakob Klemenčič in Božo Rakočević, na kateri ogromna usta grizejo v hamburger, ki je namesto z zelenjavo in mesnim polpetom zapolnjen s stripovskimi stranmi.
Do danes je izšlo že 78 številk te stripovske revije, ki se je iz fanzina razvila v mednarodno pomembno periodično publikacijo. Letos bosta izšli dve novi številki, za kateri uredniški odbor vsakič znova razpiše odprti poziv. Zaradi dvojezičnosti, saj je stripe in besedila možno brati v slovenščini in angleščini, se je še lažje razširil po Evropi. Člani uredništva so revijo ravno ta teden predstavljali na bolonjskem knjižnem sejmu, večkrat pa so se udeležili tudi pretekli vikend končanega mednarodnega festivala stripa v Angoulêmu v Franciji, kjer so leta 2001 prejeli nagrado za najboljši fanzin. Nagrade niso dobili nikoli več, saj se lahko v to kategorijo posamezna publikacija prijavi samo enkrat.
Med festivalskim potepanjem po Evropi in razstavljanjem različnih razstav so pri Stripburgerju nabrali veliko mrežo kolegov iz ceha, ki se nato še raje prijavljajo na njihove odprte pozive. Poleg revije se vsake toliko namreč lotijo prav posebnega tematskega nabora, na primer stripov iz vzhodne Evrope, ki so jih izdajali pod imenom Stripburek, stripov o fizičnem hendikepu, ki so jih izdali pod imenom Handyburger, ter drugih na temo erotike, duševnega zdravja, vojne, slovenskih panjskih končnic, dela in podobnega. Mnoge med omenjenimi zbirkami so bile hitro razprodane in so danes težko dosegljive, saj so po njih posegli zbiratelji. Majhno število izvodov pa vse bolj viša ceno.
Butičnost izdaj je večkrat naletela na kritike, da gre za preveč eksperimentalen stil, po katerem posega le malo število ljudi. Vendar lahko opazimo kontinuiteto pri pokrivanju avtorskega stripa vseh vrst, kar je gotovo pripomoglo k ohranitvi stripa na slovenskem trgu ob razpadu prejšnje države, saj na področju komercialnega ali žanrskega stripa založb, revij ali avtorjev vsaj kakšnih deset let ni bilo zares moč opaziti ničesar. Resda izbor stripov v vsaki posamezni številki variira tudi glede na člane uredništva, a se v prvi vrsti razlikuje glede na nabor prijavljenih stripov.
Sicer pa so prav pri Stripburgerju leta 2002 odprli eno prvih za strip specializiranih založb pri nas. Začenši z Republiko strip, ki izdaja stripe domačih avtorjev, se je zgodba razvijala še z Ambasado strip, v kateri lahko beremo prevode svetovno znanih del, in nadaljevala z Minimundusom za mlade bralce in eksperimentalna dela ter Zbirko O, v kateri najdemo projekte, ki se delno prekrivajo s področjem poezije, glasbe in podobnega. V njih lahko beremo vse od priredb kratke proze Franza Kafke, poezije Srečka Kosovela, jajc, nosečnosti, zgodovinske revolucije Pariške komune, kemije, nomadskega odraščanja na Bližnjem vzhodu, parafraze Dantejevega Inferna, Cankarja, Plečnika, slovenskega panka, ljudskih pravljic, filozofije, pa vse do satiričnega obiska Sarajeva ob koncu vojne ob razpadu Jugoslavije, med katero srebreniške vdove po deželi zbirajo delce Josipa Broza – Tita, ki ga želijo v skrivni tovarni sladoleda ponovno sestaviti in s tem ponovno vzpostaviti stabilnost.
Bogat nabor del, ki so se znašla pri Stripburgerju, ima še to prednost, da njegov vseskozi prisoten temelj – Katerina Mirović – vztraja pri njihovi cenovni dostopnosti. Zaradi uspešnosti na projektnih razpisih Javne agencije za knjigo si to (zaenkrat) lahko privoščijo.
Poleg že omenjenega razstavljanja, založništva, koprodukcije festivala stripa Tinta in vsakoletnega stripovskega razpisa za mlade Živel strip! je vredno omeniti še pomembnost gojenja stripovske kritike. Že tri leta na sredini revije najdemo posebno prilogo Stripburgerjeve čitanke, v kateri se posvečajo stripovski teoriji, ki je v Sloveniji sicer ne moremo brati.
Od devetdesetih, ko smo lahko v slovenščini zares brali le Mikija Mustra, Mikija Miško in kakšen samozaložen strip, do danes, ko lahko vsak mesec beremo nove stripovske izdaje, Stripburger vztraja pri svoji poziciji. Predstavlja in podpira alternativni strip, spodbuja in išče mlade talente ter nasploh skrbi za gojenje stripovske kulture v Sloveniji. Lahko si upamo celo zapisati, da po smrti Iva Štandekerja, ki je organiziral Mladinin krog, brez Stripburgerja strip v Sloveniji do danes morda sploh ne bi preživel.
