V slovenščino se prevaja vse več in več francoskih in belgijskih stripov. Kvalitetna in obširna produkcija k nam z zamudo prinaša velike klasike preteklega stoletja. Med njimi je kar nekaj takšnih, o katerih oboževalci stripov govorimo, da so narejeni v stilu ligne claire. A kaj ta izraz sploh pomeni in kateri kvalitetni stripi nam lahko to razložijo?
Ligne claire bi lahko po slovensko prevedli kot »čisto linijo«, kar bi bil dober opis tehnike, ki jo je v tridesetih letih preteklega stoletja uveljavil Georges Prosper Remi, bolje znan pod vzdevkom Hergé. Svojo najuspešnejšo stripovsko serijo o dečku-reporterju Tintinu je začel objavljati 10. januarja 1929 in jo je ustvarjal vse do leta 1976. Epizode je poleg protagonista povezoval značilen slog, sestavljen iz močnih neprekinjenih potez narisanih s črnih tušem, enakomerno pobarvanimi barvnimi ploskvami, s komaj kaj senčenja in detajli, ki jim je avtor namenjal enako pomembnost kot ostalim delom stripovskega kvadratka. Liki so bili narejeni v kartunistični maniri, torej ne karikaturistično, ampak da so videti, kot da so pravkar stopili iz risanke. Ozadje pa je bilo videti realistično. Ploščato podobo, ki nastane z uporabo teh elementov je leta 1977 Joost Swarte imenoval za ligne claire.
Francoski izraz za ta stil risanja se nanaša predvsem na močne in odločne črne obrobe, ki preprečujejo, da bi se barve mešale. Dafna Pleban je v članku za Comic Foundry zapisala, da s črnimi linijami »avtor ustvarja globino strani, ki povzroči, da vsem elementom posvetimo enako količino pozornosti, neglede na to ali se nahajo v ospredju ali v ozadju.«
Belgijskega striparja Hergéja naj bi k uporabi ligne claire spodbudili ameriški stripi iz dvajsetih let (med njimi tudi Mali Nemo Winsorja McCaya) in tehnike risanja na steklo, pri katerih se prav tako ne sme mešati barv. Ni minilo dolgo, da je čista linija postala vodilni slog t. i. bruseljske šole stripa, ki se je zbrala okoli slavne revije Tintin. Pri njej so sodelovali avtorji kot je Edgar P. Jacobs (z detektivskim znanstvenofantastičnim stripom Blake in Mortimer), Roger Leloup (ki je risal futuristične dogodivščine japonske inženirke Yoko Tsuno) in Jacques Martin (znan po stripu o Galcu Alixu).
Desetletja zatem se je stil razširil na še več francosko-belgijskih avtorjev kot sta Floc’h in Jacques Tardi, katerega Vojno v jarkih, strip o življenju na fronti med prvo svetovno vojno, je pri nas že pred leti izdal Forum Ljubljana. (Proti koncu leta bomo ob 150. obletnici Pariške komune v slovenščini brali še njegov strip Krik ljudstva.) Ligne claire pa se je razširil tudi preko meja, na primer na Nizozemsko do Joosta Swarteja in Petra van Dongena, v Španijo do Paca Roce, do Norvežana Jasona in v Ameriko do Chrisa Wara in Jasona Lutesa. Prav Lutesovo delo Berlin je odličen primer ligne claire, ki je bil preveden tudi v slovenščino. Avtorja je v ta stil potegnilo že kot otroka. Nanj je vplival predvsem Tintin, ki mu je predstavljal ideal jasne podobe. Dogajanje zgodovinskega stripa Berlin pa je nenazadnje umeščeno prav v čas, ko se je čista linija sploh pojavila – v Nemčijo, v času pred drugo svetovno vojno.
Mnogi ligne claire razumejo preširoko in k temu stilu štejejo dela kot je Asterix, čeprav ta sodi k marcinellovski umetniški šoli, ki daje več poudarka na gibanje in na sunke. Pa tudi njihove črne linije niso tako konsistentne kot pri ligne claire. Marcinellovsko šolo so nekateri imenovali tudi šolo Charleroi. Nanašala se je na skupino belgijskih striparjev, ki jo je po drugi svetovni vojni ustanovil Joseph Gillain, znan kot Jijé. Prvo generacijo šole poznamo pod vzdevkom Banda štirih, ki je poleg ustanovitelja zajemala še Franquina (avtorja Gastona in Marsupilamija), Morrisa (avtorja Srečnega Luke) in Willa (scenarista Spirouja in Fantasia). Šola se je formirala okoli tednika Spirou, ime pa je dobila po mestu Marcinelle blizu Charleroija, v katerem je bila njihova pisarna.
Tudi marcinellovska šola je mešala kartunistični in realistični slog, zato so jih včasih imenovali za komično-dinamične. Nekateri stripovski teoretiki jih opisujejo celo kot nasprotnike šole stila ligne claire, čeprav imata stila verjetno več skupnega kot drugačnega. Najbolj se razlikujeta po tem, da je Belgijce zanimalo gibanje, kjer je Francoze zanimala shematičnost. Nastajala in razvijala pa sta se skoraj sočasno.
