Okrogla obletnica rojstva nove države je smiselna priložnost za razmislek o preteklih in sedanjih političnih ideologijah. Teorija seveda vedno močno odstopa od prakse. Posamezniki na oblasti pa nikoli ne ostanejo neobčutljivi za pohlep, oblast in moč. Predvidljivo tudi umetniki niso neobčutljivi za politične ideologije. Vseeno se zdi, da – vsaj v stripu – odkrito »desnih« striparjev skoraj ni moč najti.
Zgodovina stripa in karikature sega v konec 19. stoletja. Rojevala sta se v satiričnih časnikih, katerih vsebina je bila pogosto naperjena proti oblasti, neglede na to kdo je tedaj vladal. Vsak vladar, kralj ali premier pač dela svoje napake. Nekateri namerno, drugi manj namerno, ampak napake se vedno pojavljajo. Tako kot novinarji so striparji in karikaturisti s svojimi deli nanje nenehno opozarjali. V časih, ko je vladala močna cenzura, so bili pravzaprav edini, ki so na te napake sploh lahko opozarjali. Slike lažje zakamuflirajo še tako kritično sporočilo kot besede. Z dvoumnimi podobami so tako bistri striparji in karikaturisti med ljudmi od nekdaj spodbujali kritično misel.
Potopimo se v čas druge svetovne vojne, ko je strip po vsem svetu že pošteno vzcvetel. Superjunaki so že dobro desetletje vladali Združenim državam Amerike, v Evropi se je začel razvijati avtorski strip, celo na Balkanu so obstajali že uveljavljeni stripovski junaki kot sta Maks in Maksić. Prevladovali so karikaturistični in zgodovinski realistični stripi, počasi so se razvijali posamezni žanri. Vojna je v umetniško produkcijo neusmiljeno zarezala. Izgubilo se je na tisoče in tisoče stripovskih tabel, originalov in albumov, zaustavil se je večji del knjižnega trga. Tiskarne so se usmerile predvsem v propagando in obveščanje. Slednje je vodilo tudi k uporniškim publikacijam, v katerih karikature in stripi niso bili nič nenavadnega. Zaradi antifašističnih podob je bil usmrčen tudi Hinko Smrekar, prvi slovenski proto-stripar. Pamfleti s slikami, ki jih je nosil s seboj, ko so ga ujeli, so ga izdali da propagira protioblastno ideologijo. Brutalno zasliševanje se je par dni zatem končalo z usmrtitvijo s streljanjem.
V šestdesetih letih je strip postal obvezen sestavni del kontrakulture. Veliko stripov je ostalo humornih, satiričnih, parodičnih, zato jih nekateri še danes razumejo kot sproščeno in zgolj zabavno čtivo. A hkrati so se razvijale tudi druge stripovske smeri in estetike. Še vedno pa je ostajalo malo – če sploh kaj – stripov, ki bi podpirali tedanjo oblast. Najbližje so prišli didaktični stripi, ki so razlagali uporabo kakšnega predmeta ali procesa, a tudi ti po navadi niso pripovedovali, kako naj ljubimo oblast. V totalitarnih režimih pa je stripovska produkcija skoraj povsem neobstoječa, ponekod zaradi svoje moči nagovarjanja tudi nasilno zatrta.
Jugoslavija je v začetku devetdesetih doživela še eno večjo vojno, v kateri je poleg ljudi, živali in stavb trpel tudi strip. V Sarajevu je do vojne recimo deloval danes v Celju živeči Ervin Rustemagić, stripovski prerok, ki je od stripa do Hollywooda spravil uspešnico Možje v črnem. V bombardiranju mu je zgorelo več kot dvanajst tisoč stripovskih tabel, zato je bila selitev Strip Art Features produkcije na Nizozemsko lažja kot bi bila pred vojno. Stripov v podporo tej vojni praktično ne poznamo. Veliko pa jih govori o tedanjih tegobah, napak oblasti, trpljenju ljudi in podobnem.
Razpad SFRJ je na Balkanu povzročil vznik nacionalističnih gibanj, ki so nazadnje rezultirala tudi v nekaj tovrstnih stripih. Belogardističnih ali nacionalsocialističnih stripov iz druge svetovne vojne skoraj ne poznamo ali pa so bili tako slabi, da jih ni bilo vredno ohraniti. Podobno se je skoraj zgodilo z nacionalističnimi stripi in heroji, ki so se pojavili v začetku devetdesetih. Zaradi kratkega časovnega odmika so stripi še ostali v naših arhivih in spominih, zaradi izjemno slabe kvalitete pa so se nekateri primerki komaj obdržali. Praviloma je šlo za junaške ali superjunaške stripe, ki so poveličevali pripadnika ene od držav, kot superiornega pripadnikom drugih držav. Junake so torej uporabljali tako, kot so Američani uporabljali sago o Rockyju – s pomočjo stripov so hoteli fiktivno popraviti izgubljene bitke in vojne. Zato ne boste ničesar zamudili, če v roke ne boste dobili Super Šćiponje, Super Hrvoja, Bosmena ali Knindž – vitezov srbske krajine. Njihova zasnova je morda zabavna, izvedba močno pod nivojem.
Slovenija je dober primer kratkega vojnega konflikta, saj se je nacionalizem pritajeno smukal okoli patriotizma in narasel samo v določenih zgodovinskih trenutkih. Skozi strip zato lahko vidimo, da je verjetno edini resnični domači super junak Lavričev Ratman – zavaljena podgana, ki pije Union in se smuka po kanalizacijskih jaških prestolnice. Njegovi nasprotniki niso povezani s svojo nacionalno pripadnostjo, kvečjemu s pripadnostjo poklicu ali družbeni skupini.
Pravega nacionalističnega ali fašističnega junaka vsaj v albumski obliki pri nas zaenkrat še ni bilo. Morda so se založnikom zdeli preslabi, morda so bili striparji ves čas kritično naperjeni proti oblasti. Da teza o striparjih, ki zaradi kritičnosti od nekdaj podpirajo bolj liberalne in socialne vrednote vseeno ni od včeraj, pa dokazuje tudi estetika zadnjih državnih proslav. Odkar je na oblasti ponovno populistična desna SDS je kvaliteta umetniške produkcije, že če se obesimo samo na oblikovanje, padla za nekaj nadstropij. Ob pogledu na slovnično nepravilne zapise na ozadjih, ki bi se jih sramoval še Windows 95, se ljubiteljica umetnosti težko vzdrži vprašanja: So res vsi dobri umetniki pač levi?
