Hinavski nasmešek ministra Vizjaka

Državni zbor je pred kratkim sprejel nov zakon o varstvu okolja, ki ga je minister za okolje in prostor Andrej Vizjak označil za okoljsko ustavo. Zajema vse dele okolja – zrak, vodo, ohranjanje narave ter podnebne spremembe. Uvaja instrumente na področju varovanja okolja, kot sta načrtovanje in presoja vplivov na okolje ter v slovenski pravni red prenaša več evropskih določil. Na Ministrstvu za okolje in prostor so ponosno zatrjevali, da so bile v zakonu upoštevane številne izboljšave, »tako s strani nevladnih organizacij kot tudi Gospodarske zbornice Slovenije.« Ministrov zasuk proti okoljevarstvenim organizacijam pri pripravi zakona je verjetno tudi posledica lanske izkušnje, ko je vlada Janeza Janše izgubila na referendumu o vodi, kar je bil njen največji poraz v mandatu in hkrati največja politična zmaga okoljskega gibanja doslej. Vlada je podcenjevala dejstvo, da je voda za ljudi neodtujljiva skupnostna dobrina. 

Minister za okolje Andrej Vizjak je kot ključno zakonsko rešitev, tudi zato ker so pri njej najbolj vztrajali okoljevarstveniki, izpostavil nov sistem ravnanja z odpadki. Uveljavljen bo namreč kavcijski sistem za plastenke in pločevinke, kar pomeni, da bomo morali potrošniki te vračati v trgovine. Potrošnik bo ob nakupu pijače za embalažo plačal določen znesek oziroma kavcijo, ki ga bo dobil nazaj, ko bo prazno embalažo vrnil. 

Zanimivo je, da se tokrat v medijih ni veliko omenjal 237. člen zakona, ki ministru daje proste roke, da podrobneje predpiše pogoje in njihovo izpolnjevanje, ko gre za status nevladne organizacije v javnem interesu na področju varstva okolja. V zakonu sta navedena zgolj dva ohlapna pogoja: Organizacija mora biti ustanovljena zaradi delovanja na področju varstva okolja in mora na področju varstva okolja aktivno delovati najmanj dve leti. Minister lahko torej okoljevarstveni organizaciji, ki deluje v javnem interesu, na lastno pest odvzame pravico do sodelovanja v okoljskih postopkih, če ta ne deluje dlje kot dve leti ali pa si zamisli pogoje, ki jih organizacija ne izpolnjuje. Prav lahko se zgodi, da vsaj nekaj let ne bo niti minimalnega nadzora nad državnimi institucijami, ki pogosto izdajajo dovoljenja mimo okoljskih predpisov. Minister Vizjak je med obravnavo predloga zakona poudaril, »da se mora slovensko gospodarstvo boriti s konkurenco na evropskem in svetovnem trgu in zato potrebuje primerljive pogoje.« Zagotovil je, da Slovenija, ko gre za emisije v okolje, sodi med najrazvitejše države EU. Kljub Vizjakovim trditvam, da je zakon usklajen s civilno družbo, poslanci niso sprejeli predlaganega dopolnila, s katerim bi izenačili mejne vrednosti izpustov za sosežig in sežig odpadkov. Naprave za sosežig namreč emitirajo trikrat več prašnih delcev kot »prave« sežigalnice. 

Za komentar sprejetega zakona smo prosili organizacijo Eko krog, ki nam je odgovorila: »V zakonu pogrešamo spremembo načina izbire izvajalcev monitoringa in presoj vplivov na okolje, na kar v Eko krogu in drugih nevladnih organizacijah opozarjamo že vrsto let. Sedanja ureditev, po kateri si onesnaževalec sam izbere in plača izvajalca, odpira nezaupanje v rezultate. Izvajalci delujejo na majhnem trgu in obstaja možnost, da so rezultati merjeni na način, ki je ugoden za plačnika. Na žalost zakon ni prinesel izenačevanja mejnih vrednosti emisij za sežigalnice in cementarne, ki sosežigajo odpadke. Po vsem trudu, vloženem v dokazovanje neenakosti v zdravju, ki jih prinaša obstoječa ureditev, je vztrajanje poslancev pri tovrstni ureditvi emisij težko razumljivo.« 

Onesnaževalci bodo še naprej sami merili izpuste in izbirali laboratorije za analizo njihovih meritev, kar je očiten konflikt interesov, ki ga ta zakon ne odpravlja. 

V Greenpeace Slovenija so opozorili še na eno podtaknjeno gnilo jajce v zakonu. Gre za mehanizem kritja posrednih stroškov, s katerimi bi se 25 odstotkov sredstev podnebnega sklada lahko preusmerilo v financiranje ozkega kroga dvanajstih podjetij, ki sodijo med največje porabnike energije in podnebne onesnaževalce. »Glede na kritike okoljskih organizacij so predlagatelji zakona začetni predlog prilagodili in definirali ta sredstva kot namenska. Ker pa so nameni v zakonu definirani široko, ne nudijo zagotovila, da se bodo sredstva res porabila v skladu s poslanstvom podnebnega sklada,« so zapisali v izjavi.

Na Vizjakovem ministrstvu so očitno le pristali na spremembo nekaterih pomembnih določb, da bi omilili konflikt z okoljevarstvenimi organizacijami, zavedajoč se, da se v aktualni energetski krizi obetajo nova okoljska bojišča. Vlada je denimo že napovedala sporno gradnjo plinskih terminalov na obali. V Ljubljani župan Janković, kljub nasprotovanju stroke, vztraja pri postavitvi sežigalnice. Minister Vizjak je nasmejan zapustil glasovalno sejo – vedoč, da vojno dobiš takrat, ko si nasprotnika prepričal, da je zmagal v dokaj nepomembni bitki. 

Slovenski onesnaževalci bodo še vedno sami merili izpuste in izbirali laboratorije,
ki bodo analizirali njihove meritve, kar je očiten konflikt interesov.

Simon Smole