HeadlineAktualnoKulturaPišemo

Helmut Newton: Ujete v objektivu

Podoba ženske se še danes zdi izmuzljiva, podrejena vprašanju politike pogleda na način, da nikomur ni zastavljena »prav« – vsaj tako trdijo kritki zadnjega vala feminističnega boja, ki ga je sprožilo gibanje #MeToo (#jaztudi) in spodneslo tla marsikateri moški avtoriteti kot tudi prej sprejemljivemu načinu izraza. Lahka tarča feminističnih kritik se v tem okviru zdi Helmut Newton, osrednja figura dokumentarca nemškega režiserja Gera von Boehma Helmut Newton: lepe in poredne (Helmut Newton: The Bad and the Beautiful, 2020), ki je v teh dneh na ogled v Kinodvoru in na spletni platformi Art kino mreže Slovenije.

 

 

Newton danes velja za enega najpomembnejših modnih fotografov. S svojimi provokativnimi fotografijami za največje modne revije, kot so Vouge, Stern, Harper’s Baazar pa je po drugi svetovni vojni bistveno sooblikoval podobo »nove ženske« in večkrat drzno prestopil marsikatero mejo.

Na njegovih fotografijah ženska ni tradicionalna mati, gospodinja ali nežno dekle, temveč je slečena teh vlog: ona je odločna, samozavestna, drzna in večinoma predvsem gola – pravzaprav še veliko več kot to. Postavljena je v izzivalne poze, oblečena v zgolj fino perilo, visoke pete in bleščeč nakit, ogrnjena v odmevne modne znamke, večkrat postavljene v povsem nepričakovane kontekste, na primer ob razkrečenega pečenega piščanca, ki čaka, da bo postrežen za večerjo. Newtonova ženska je visoka, suha in prsata, skoraj vedno blondinka, odločnega pogleda. Prav ta pa bistveno podpisuje njegov slog in odpira polemike: ženska zre v oko kamere v enakih odtenkih, ne glede na to, ali je oblečena ali popolnoma gola – ona je tista, za katero se zdi, da obvlada gledalca. Drage obleke, nakit, celo moški so zgolj scena, ki poudarjajo njeno podobo – izklesano, sloko in samozavestno telo.

A prav načini, na katere Newton izpostavlja žensko telo, so tisti, na katerih se lomijo kopja glasnih feminističnih kritik, zadržanih meščanskih pogledov na eni strani in jasnih zagovornikov avtorjevega pogleda na drugi. Ta polemika ostaja enako aktualna tudi v sodobnosti #MeToo gibanja. So Newtonove podobe mizogine, vzpostavljajo žensko telo kot predmet moškega pogleda in njegovega užitka? Ali obratno, razkrivajo mehanizme delovanja sodobne družbe in njene fantazme prav v izzivanju spolnih in družbenih vlog, ki so v njegovih podobah večkrat prignane do skrajnosti? Ali njegov pogled žensko osvobaja tradicionalnih vlog, ji dodeljuje moč ali ponovno vklene v okove družbenih stereotipov, ki jih poganja moška želja?

Končna obsodba Newtonovih podob kot mizoginih ali emancipatornih praks je pravzaprav postranskega pomena: sama po sebi je zgovorna že dvojnost gledalčevega odnosa, ki skozi avtorjev fotografski objektiv zre ne le njegove, temveč tudi lastne fantazme. Kot v filmu poudari Newton, ne išče duše, posameznikovega bistva – kar ga zanima, je telo. To pa je v poslednjem bistvu izpraznjeno svoje lastnosti, posameznosti in je povsem podrejeno fotografskemu objektivu: nenazadnje je modna fotografija izmuzljiv preplet umetnosti in potrošništva, ki določata obliko in sporočilo obravnavane podobe. Newton v svojem delu izziva oboje: ženska je na njegovih fotografijah osupljiva prav zato, ker je obdana z elegantnimi dragocenostmi, obenem pa je osupljiva tudi zato, ker draguljev in dragih oblek sploh ne potrebuje – golota njenega telesa zasenči ostalo.

Foto: Cobosocial

Razmislek o vrednosti Newtonovih podob je v dokumentarcu zastavljena na zanimiv način. K besedi so namreč povabljene nekatere od njegovih slavnejših portretirank: igralke Charlotte Rampling, Isabella Rosselini, Hanna Schygulla, pevka Grace Jones, manekenke Claudia Schiffer, Sylvie Gobbel, legendarna urednica Vouga Anne Wintour in druge. Ko spregovorijo osebe za podobami, se razkrije še ena raven, ki je precej pomembna prav v kontekstu gibanja #MeToo: občutek, ki so ga imele ženske pri delu s fotografom.

Po pričevanjih se izkaže, da se je za fotografskim objektivom skrivala nekoliko nepričakovana osebnost: nobena od sogovornic ni izrazila občutka ponižanosti ali izkoriščenosti, delo z navihanim in dobrovoljnim fotografom je bilo pravzaprav prijetno, mariskatera pravi, da ji je Newton dal celo občutek moči. Seveda je tudi to le del (filmske) zgodbe; mnogoplastnost odnosov in trenutke različnih občutkov je včasih težko razdelati. Le kako na primer sploh zavrniti ponudbo in ukaz takšne avtoritete, kot je bil Newton? Kot pravi Grace Jones, ko te ujame v svoj objektiv, veš, da si na vrhuncu svoje kariere. In kdo bi temu rekel ne?

Source
Anja Banko

Povezani Članki

Back to top button