Helena Milinković, predsednica stavkovnega odbora novinarskih sindikatov RTV Slovenija in predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov RTV

»Gre za to, ali imamo dovolj politične kulture in ali lahko politične stranke držijo svoje prste stran od javnega medija ter spoštujejo interes javnosti.«

Radiotelevizija Slovenija je že več kot dve leti, kolikor je trajal mandat prejšnje vlade, tarča političnih in drugih napadov. Govora je o pravi medijski vojni, katere prvoborec je prav največji javni medij, ki zaenkrat še vzdržuje svojo legitimnost, delno tudi standarde. Zaradi javnega interesa so se nekateri zaposleni na RTV izpostavili kot aktivistični posamezniki, ki delujejo v okviru skupnega sindikata in opozorili na napake, ki se znotraj hiše pojavljajo v zadnjem času. Ena od njih je novinarka zunanjepolitične redakcije Helena Milinković, ki na TV Slovenija dela že 23 let, od tega le zadnja štiri leta (od decembra 2018) kot zaposlena s polnim delovnim časom. Za intervju smo jo ujeli ravno po prihodu iz Kijeva.

Na RTV stavka poteka že nekaj časa. Ste v tem času dosegli kakšne spremembe?

Še vedno ni prišlo do dialoga, pogajanja ne vodijo nikamor. Stavka se nadaljuje.

Sredi minulega meseca je bil za direktorja televizije imenovan Uroš Urbanija. Je bila ta odločitev v skladu s stavkovnimi zahtevami?

Da bo Urbanija imenovan za direktorja televizije, je bilo jasno že nekaj časa. Njegovemu imenovanju smo v novinarskih sindikatih in novinarskih aktivih RTV nasprotovali zaradi njegove zgodovine političnih pritiskov, neprofesionalnosti in rušenja javnih medijev – to je počel pred dobrimi desetimi leti kot odgovorni urednik MMC in nedavno še kot direktor Ukoma, ko je finančno in kadrovsko izčrpal STA. Kot nekdanji direktor Ukoma je preko kvazianaliz izvajal politične pritiske na uredniško in novinarsko avtonomijo in presegal svoja zakonska pooblastila. Uroš Urbanija nima integritete in ne strokovnega znanja, ki sta potrebna za opravljanje funkcije direktorja javne televizije. Imenovanje Uroša Urbanije za direktorja televizije še utrjuje našo prvo stavkovno zahtevo – uredniško in novinarsko avtonomijo ter depolitizacijo organov RTV. Med našimi glavnimi zahtevami je tudi odstop oziroma razrešitev Jadranke Rebernik, odgovorne urednice Informativnega programa TV Slovenija zaradi kršitev profesionalnih in programskih standardov. Tudi sodišče je z začasno odredbo nakazalo, da sta z generalnim direktorjem vodila politično propagando, ki je v tej državi nezakonita, razen v času volitev, ko mora biti še vedno jasno ločena od preostalega programa. Vse kršitve odgovorne urednice smo popisali, a v njih generalni direktor ne vidi nobenega problema, zato smo se znašli v slepi ulici. Naša prva zahteva ostaja avtonomija in od nje ne odstopamo, čeprav bi si generalni direktor Andrej Grah Whatmough, ki se je najprej pogajal sam, to želel. Nimamo razlogov, da bi končali s stavko. V informativnem programu nam manjka okoli 40 zaposlenih, večina oddaj je bila ukinjenih. 

Kako se »racionalizacija« delovne sile pozna pri vašem delu?

V času največjega požara v zgodovini Slovenije na Krasu nismo imeli na razpolago dovolj novinarjev, da bi pokrili zgodbo. V notranjepolitični redakciji na televiziji sta dnevno na voljo le dva novinarja ali trije, štirje. Ostali so šli. Deset jih je dalo odpoved, deset so jih posrkali v Panoramo, vsaj deset jih je šlo v druga uredništva, nekaj jih je na bolniških odsotnostih, trije so se upokojili, pa še v času dopustov smo.

Se pomanjkanje novinarjev v takšni meri pozna tudi v drugih uredništvih?

Največji kadrovski problem imamo predvsem v informativnem programu na televiziji, saj se je tega od novembra lani kadrovsko in finančno izčrpalo zaradi uvedbe oddaje Panorama. V informativnem programu na radiu so povečini prisotni honorarni delavci, ki tega problema ne vidijo na enak način. Poleg tega je velika težava v Informativnem programu na Televiziji odsotnost odgovorne urednice in njenih namestnic. Odgovorne osebe so torej večino časa odsotne, dolgoročnega vsebinskega planiranja ni.

Z Multimedijskega centra (MMC) prav tako poročajo o odsotnosti v. d. urednika uredništva.

Igor Pirković je odsoten že ves čas od nastopa položaja, gre za isti način delovanja kot pri odgovorni urednici, to je njihov namen. Ustvariti si želijo kaos. Za napake, ki bi se ob tem pojavile, pa bi bili krivi novinarji. Tako so nas bojkotirali že v času državnozborskih volitev – ko so predvolilne politične oddaje ustvarjali izbrani novinarji in ne tisti, ki so za te teme specializirani. Ravno danes sem prejela pismo gospe s Primorske, ki se ni želela podpisati, ker ne zaupa Urbaniji. V njem piše, da nima več česa za gledati in se ne more znebiti občutka, da vodstvo to dela namerno, da bi nas ljudje resnično nehali gledati in potem pristali na prenehanje plačevanja RTV prispevka. To je njihov načrt. Gre za finančno in kadrovsko izčrpavanje. Prejšnji teden je na pobudo generalnega direktorja nadzorni svet sprejel sklep, da bodo za financiranje odpravnin za predčasne upokojitve prodali še za 1,8 milijona evrov delnic, ker je to po njihovem mnenju cenejše kot kredit. Delnice pa naj bi bile sicer namenjene razvoju oziroma investicijam. Desk je osiromašen, tehnološko smo podhranjeni, vse se nam kvari.

Dogaja se tudi to, da za več kamer skrbi en snemalec.

Ker nimamo dovolj ljudi. Veliko starejših se je upokojilo po programu presežnih delavcev. Zaposleni, ki jim manjkata denimo dve leti do upokojitve, so se sami javili, kdo je tehnološki višek. S prodajo delnic vodstvo tem zaposlenim financira deset plač, da grejo lahko v pokoj dve leti preden izpolnijo vse pogoje. Potem na isto delovno mesto nekaj mesecev kasneje zaposlijo nekoga drugega, kot se je to zgodilo v primeru Karmen W. Švegl, ki jo bodo zaposlili na mesto komentatorja, ki se je predčasno upokojil. Kar dokazuje, da te ljudi pravzaprav potrebujemo. Vodstvo jih obdari s sedmimi dodatnimi plačami, saj jim mora po zakonu izplačati le tri. Ne dela se nobene kadrovske analize, podhranjen pa je cel RTV, kar se najbolj pozna pri tehničnem kadru, v pisarnah, programu. Tudi pisarniški delavci so preobremenjeni. Delo nosijo s seboj domov, a jim tega nihče ne plača dodatno. Delo pa mora biti opravljeno. Zaradi vseh teh ljudi RTV sploh funkcionira, ne zaradi njegovega vodstva. Situacija je šla zdaj čez vse meje. Zaposleni dobivajo anekse k pogodbam, kjer so predvsem dodane dodatne delovne obveznosti z minimalnim dodatkom k plači. Tako imajo nekateri zaposleni v pogodbi, da snemajo, a so hkrati asistenti režije, občasno pa morajo zaradi racionalizacije delati še v skladišču ali kaj drugega, da dosežejo za štiri plačne razrede boljšo plačo, ki pogosto ne dosega niti višine povprečne.

Glede na razmere nekateri mislijo, da ste s stavko začeli prepozno. Zakaj ste se vanjo podali šele spomladi?

Tisti, ki to pravijo, očitno ne vedo, kako se stavke organizira, saj moraš zanjo imeti izpolnjeno zakonsko podlago. Sindikat smo na televiziji vzpostavili šele decembra lani, saj prej ni obstajal, zato stavka ni bila mogoča in posegali smo po drugih sredstvih. Že od jeseni – od sprejemanja programsko-produkcijskega načrta – smo o vsem komunicirali kot kolektiv, torej uredništvo Informativnega programa. Tedaj smo se odločili, da s tiskovnimi konferencami in dopisi obveščamo o dogajanju tudi javnost. Če bi stavko razglasili pred enim letom, bi nam ti isti, ki nam zdaj očitajo, da smo prepozni, očitali zakaj stavkamo, če smo pa med celo epidemijo prejemali izplačane epidemiološke dodatke, medtem ko je moralo veliko ljudi ostati doma in so bili brez dela.

Na kakšen način trenutno poteka stavka, saj je kot gledalci in poslušalci v resnici ne zaznamo?

Gre za dolgo stavko, v sklopu katere smo do zdaj izvedli dva stavkovna dneva akcij. Marsikdo si predstavlja, da je to nekaj lahkega, da bi morali izklopiti kable in zatemniti televizijo, ampak je to nemogoče, saj novinarji ne moremo stavkati kot tovarniški delavci in ustaviti proizvodnje, ker to ni proizvodnja, ampak moramo zagotavljati minimalen obseg javne službe, torej informiranja. Po zakonu moramo javnosti sporočiti nujne in glavne novice, ker smo javni medij. Tudi policisti ne morejo stavkati tako, da bi prekinili z delom, ampak stavkajo s svojim delom. Smo v stavki in stavkamo še naprej. V prihodnjih dneh se bomo sestali glede nadaljnjih pogajanj z vodstvom in stavkovnih akcij v septembru, ko se zaposleni vrnejo z dopustov. Čakamo še na prve korake novega direktorja televizije, ki do sedaj ni naredil še ničesar. Imenovati mora novega odgovornega urednika razvedrilnega programa, o katerem so se v uredništvu izrekli že pred enim mesecem. Eden od kandidatov je dobil skoraj stoodstotno podporo. Zdaj so na vrsti tudi druga uredništva – pričakujemo podobne rušilne ukrepe kot v Informativnem programu, kjer poskušamo v teh razmerah preživeti.

Se vam zdi, da za stavkovnimi zahtevami stoji večina zaposlenih? V oddaji RTV Slovenija danes in jutri so vam očitali, da v sindikat niso vključeni vsi.

To govori predvsem generalni direktor, ki nas ves čas poskuša diskreditirati, ampak kot sem že večkrat povedala – smo največji sindikat na RTV. Zdaj imamo že več kot 450 članov. Naše članstvo se je od decembra povečalo za 50 odstotkov. Mnogi so se nam pridružili maja, ko smo se izrekali glede tega, ali razglasimo stavko ali ne. Prvič smo se o stavki izrekali že marca, ko je bila napovedana stavka javnega sektorja. Na drugem izrekanju je več kot 60 odstotkov članov izreklo 98-odstotno podporo stavki. Seveda smo poskušali tudi s pogajanji.

So v sindikatu samo novinarji?

Ne. Večina nas je novinarjev. Stavkamo sicer vsi od približno 650 novinarjev na RTV, tudi tisti, ki niso člani našega sindikata. Z nami so stavkali tudi zaposleni v Regionalnem centru v Kopru in Mariboru ter v uredništvih manjšinskih programov Capodistria in Lendava. Vrhunec je stavka dosegla 20. junija, ko sta generalni direktor in odgovorna urednica cenzurirala program stavkovnega odbora. Zato so z delovnih mest na Trg republike odkorakali vsi ustvarjalci, od kamermanov, do tajnic režije, organizatorjev in producentov. Stavkali smo skoraj vsi, saj nihče ni želel delati oziroma sodelovati pri cenzuriranemu programu. Je pa to načeloma solidarnostna stavka ostalih zaposlenih z nami, novinarji v Informativnem programu TV Slovenija in MMC.

Vendar se stavkovne zahteve ne tičejo le novinarjev?

Naša prva in glavna zahteva je zahteva po avtonomiji, med njimi tudi institucionalna, ki smo jo dosegli s spremembo zakona, ki bo šel na referendum. Skupaj s Pravno mrežo za demokracijo smo napisali tudi svoje pripombe nanj, saj smo glede nekaterih členov razočarani. Še vedno mislimo, da bi moralo biti soglasje zaposlenih v uredništvu pri imenovanju odgovornega urednika nuja, saj se to potrjuje že z drugim odgovornim urednikom. Ta model »ustvarjanja nezaupanja« bomo lahko do uveljavitve zakona videli še večkrat. Zato, ker je vodstvo odločeno, da nastavlja svoje kadre, preverjene, politične, takšne, ki bodo vsiljevali svoje svetovne nazore, namesto da bi zasledovali profesionalizem, javni interes in spoštovali novinarsko avtonomijo. Naša zahteva je tudi celovita kadrovska politika in pogajanja o dvigu najnižjih plač. Med receptorji, šoferji, scenskimi delavci, tajnicami režije, montažerji in drugimi mnogi ne dosegajo niti minimalne plače in nimajo možnosti za napredovanje do dostojne plače.

Bo novela Zakona o RTV odgovorila na katero od teh zahtev?

Absolutno, saj je ključen problem v politično nastavljenem nadzornem in programskem svetu. Kot je rekel že sam programski svetnik Slavko Kmetič, večina svetnikov razmišlja kot en sam mož. Sej nadzornega sveta javnost žal ne more spremljati, ker so tajne. Ker se v teh organih s tesnim sodelovanjem generalnega direktorja sprejemajo vse odločitve, smo zaposleni dokaj nemočni.

Bo z uveljavitvijo novega Zakona o RTV mandat potekel tudi tema dvema organoma?

Tako je in s tem se bomo izognili nadaljnjim političnim, strankarskim imenovanjem. Do sedaj je večino članov imenoval parlament, kar je pomenilo, da je koalicija nastavila svoje ljudi brez kakršnihkoli kompetenc ali strokovnega znanja o medijih. Nastavili so ljudi, ki sledijo vojni z mediji Janeza Janše in njegove ukaze pridno izpolnjujejo ter med tem vztrajno kršijo poslovnike. Tviti predsednika programskega sveta postanejo točke dnevnega reda, na podlagi katerih se daje tudi sankcije. Tako je bil kaznovan Marcel Štefančič. Na podlagi sklepa, da zaposleni in honorarni sodelavci s svojimi javnimi izjavami, ko govorimo o razmerah in dogajanju na RTV, blatimo to institucijo in nas je treba kaznovati. Ker je imel Štefančič pogodbo za določen čas in ni bil zaposlen, s tem pa bolj ranljiv, je bil izbrisan iz programa. Generalni direktor je tudi javno priznal, da Marcelu niso podaljšali pogodbe zaradi izjav na javni tribuni, čeprav je bilo tam izrečenega marsikaj, saj je tribuna trajala tri ure. A očitno smo zadeli Ahilovo peto »janšistov« in SDS, ki zdaj agresivno in brezsramno naskakujejo RTV. Nenazadnje je tudi novi vodja pravne službe nekdanji vodja kabineta Janševe vlade, ki je kmalu po preteku mandata tiste vlade prišel na RTV in se zaposlil za nedoločen čas.

Kdaj je realno pričakovati uveljavitev novele?

Glede na napovedan referendum in časovnico naj bi stopila v veljavo z novim letom. Predvidevam, da bo marec prihodnje leto nekje skrajni rok. Niso pa to spremembe, ki so samoumevne in bodo marsikaj rešile. Rešile bodo le vodstveni problem, saj vodstvo zdaj ruši RTV in javni medij kot tak, ga kadrovsko in finančno izčrpava in mu nenazadnje s programom, ki ga ni več, znižuje tudi ugled in gledanost. Vlada bo morala stati za svojimi besedami in urediti tudi stabilno financiranje.

Direktor radia je na srečanju odbora vprašal, ali je nastavljanje članov civilne družbe v po novem samo en – združen – nadzorni svèt res depolitizacija. Se politizaciji sploh lahko v popolnosti izognemo?

To je čista manipulacija. Vsi smo politični ljudje. Seveda lahko, tudi ko govorimo o nevladnih organizacijah, trdimo, da so to lobiji, ampak tukaj gre za čisto sprenevedanje in nadaljnjo politizacijo RTV. Bistveno je, da se umakne vpliv političnih strank. Nismo naivni, saj smo novinarji. O takšnih situacijah poročam že celo svojo kariero, ampak v nekih drugih državah. Gre za to, ali imamo dovolj politične kulture in ali lahko politične stranke držijo svoje prste stran od javnega medija in spoštujejo interes javnosti. To je tisto, kar mi zahtevamo. Vemo, da bodo vseeno kakšni želeli svoj kos pogače, ker ima televizija moč in je javna radiotelevizija vpliven medij. Zato se je vse to začelo ravno pred tem »supervolilnim« letom.

Z desnega političnega pola pogosto slišimo predloge, naj se RTV organizira kot italijanski javni medij RAI, kjer je en program namenjen bolj politično levo in drugi bolj desno mislečim. Je takšna delitev sploh smiselna?

Ne, zato ker ne obstajajo leva in desna dejstva. In ne obstaja levo in desno mnenje o nečem. Mi moramo poročati o relevantnih dogodkih in pojavih v družbi ter seveda vabiti relevantne sogovornike. Ne vsakega, ki ima pet minut časa. Kot novinarji moramo spoštovati osnovne novičarske kriterije. Saj imamo tudi oddaje, v katerih iščemo mnenja različnih družbenih skupin. Ampak vsak, ki misli, da ima mnenje in ga mora izraziti na javni televiziji, ga ne rabi. Za to smo tukaj mi, da kot profesionalci presodimo, čigavo mnenje je relevantno, kaj spustimo v eter, koga je potrebno zaščititi in na kakšen način. Temu rečemo novinarska etika, zato tudi obstaja novinarski kodeks in profesionalna merila. Zato mi stavkamo in zahtevamo, da se tudi naši nadrejeni tega držijo, ne pa, da vabijo neke »politikante«. Za to je parlament, tam imajo vso svobodo, naj govorijo.

Verjetno je problem tudi v tem, da kršenje novinarskega kodeksa ponavadi ni sankcionirano? Društvo novinarjev Slovenije je nazadnje zaradi kršenja kodeksa denimo obsodilo Jožeta Možino. Odgovorno urednico informativnega programa TV Slovenija Jadranko Rebernik in urednico oddaje TV Dnevnik Sašo Banjanac Lubej pa zato, ker sta s spreminjanjem vsebine in pomena prispevka vanj posegali na način cenzure. A več kot madeža na ugledu omenjeni ne bodo dobili.

Jadranka Rebernik je bila leta 2018 razrešena kot odgovorna urednica zaradi istih razlogov. Deluje po istem principu, kot je delovala takrat in generalni direktor jo je razrešil na predlog direktorice. Ker je bila odsotna, svojega dela ni opravljala, ker je delo prelagala in politično manipulirala. Ampak Rebernik je bila obtožena cenzure in malokdo v tej državi ali kateri koli demokratični članici Evropske unije se lahko s tem dosežkom »pohvali«. Seznam podobnih kršitev je kar dolg, tudi v primeru v. d. urednika uredništva MMC. Kot rečeno, sredi julija smo v okviru stavkovnih pogajanj kršitve odgovorne urednice in v. d. urednika uredništva predložili pravni in kadrovski službi, v prihodnjih dneh pričakujemo odziv pristojnih, čeprav odgovor lahko že predvidimo.

Z namenom kazenske ovadbe?

Vložili smo sicer več prijav na različne inšpektorate in tudi že tri kazenske ovadbe. Proti generalnemu direktorju nazadnje zaradi oviranja stavke. Pa tudi proti nekdanji predsednici sindikata, ki je sedaj strokovna direktorica in tesna sodelavka generalnega direktorja, ker je nepooblaščeno dostopala do sindikalne pošte in jo posredovala generalnemu direktorju. Je ena od razlogov, zakaj nekaj časa nismo imeli delujočega sindikata in zakaj nas poskušajo z vsemi silami ustrahovati in diskreditirati.

Pia Nikolič