Goran Lukić, Delavska svetovalnica; »Mogoče se bo slišalo čudno, a ni vse v plači.«
V stavbi, kjer kraljujejo sindikati, se v pritličju nahaja institucija, ki ne glede na članstvo v sindikatu ponuja zagovorništvo, varstvo, promocijo ter razvoj delavskih, socialnih in statusnih pravic delavcev in preostalih ranljivih skupin. Med nenehnimi obiski pomoči potrebnih smo Goranu Lukiću uspeli odškrtniti nekaj časa, da nam je predstavil kaj se dogaja v gostinstvu, kaj tare sodobnega delavca in razložil primere kršenja delavskih pravic od podjetja Marinblu do Moderne galerije.
Zadnje tedne odmeva vaše opozorilo na hude kršitve pravic delavcev v podjetjih Marinblu in Selea. Inšpektorat za delo je že ugotovil nekatere kršitve. Kako ste prišli do te zgodbe?
V bistvu je prišla do nas, ker se med drugim ukvarjamo tudi z informiranjem delavcev glede urejanja dokumentacije za dovoljenje za prebivanje. Ena skupina delavcev nas je obiskala, da bi si uredila dokumente in tako smo se začeli pogovarjat o tej firmi in njihovi izkušnji s pogoji dela. To se je zgodilo pred dobrim mesecem. Potem smo začeli zbirati informacije in vsi delavci so povedali isto. Tako smo ugotovili, da gre za vzorec in kontaktirali smo tožilstvo. Hkrati pa smo ugotovili, da so na Inšpektoratu za delo ves čas dajali opomine in opozorila. Izkazalo se je, da na koprskem koncu veliko ljudi ve za njih, vsi so vedeli za Suzano in Borisa in izkazalo se je, da za zgodbo ve celotna lokalna skupnost in tudi nadzorni organi, a se je vseeno valila leta in leta. Vmes je začela družina Šuštar graditi še vilo in rekli smo, da je tega dovolj. Informacije smo dali v javnost, na tožilstvo v Kopru, Inšpektorat za delo, FURS, objavili v medijih in za nazaj so se začeli javljati številni delavci, ki so vse potrdili. Imamo že 25–30 kontaktov takih, ki so hoteli dati izjave. Žal mi je, da se je ta zgodba sploh dogajala leta in leta in to v bistvu pred očmi vseh. Najbolj žalostno je, da so za zgodbo vsi vedeli.
Se vam torej zdijo primerne sankcije, ki so jih uvedle nekatere trgovine, da so prenehale prodajati njihove izdelke?
Lidl in Spar smo mi pozvali, naj nehajo dobavljati njihove izdelke. Kot sem seznanjen, naj nobena od teh dveh trgovin ne bi imela več njihovih izdelkov, morali pa bi seveda še preveriti, če je v praksi res tako. Poziv smo poslali tudi na centralo Lidla v Nemčijo, ker smo jih morali obvestiti, da naj bi bile nekatere ribe, ki so bile iz takšnih in drugačnih razlogov zavrnjene, prepakirane in poslane na Češko in Madžarsko. Njihov odziv še čakamo. Baje imajo kontakte tudi z veletrgovinsko dobavno verigo Metro iz Srbije, tako da bomo pisali tudi njim. Ena zadeva se torej tiče dobavnih oziroma odjemalskih verig, druga je nadzor. Pri slednjem upam, da se bo pokazalo, da koordinacija med policijo, FURS-om in Inšpektoratom za delo deluje in se bo ugotovilo marsikaj. Po mojih neformalnih informacijah naj bi ugotovili že kar nekaj. Kar se tiče samega nadzora, je zanimivo, da gre po navadi za dolgotrajne postopke, tokrat pa so se zganili zelo hitro. Najverjetneje zaradi pritiska javnosti. Torej smo dosegli svoje, ampak naš namen ni, da nadzorne institucije zbujamo prek medijev, oni bi morali opraviti svoje ne glede na medijski pritisk.
V Slovenijo sicer dobivamo ogromno izdelkov, ki so narejeni še v slabših pogojih.
Definitivno, a to ne pomeni, da lahko spustiš nivo na način »saj je vsepovsod isto«. Ker potem ne vem, kaj tukaj delamo. Začneš tam, kjer je možno narediti konkreten premik in pritisk. Vzvodov za sankcioniranje Marinbluja in Seele je tu več, ker je podjetje nastanjeno v Sloveniji. Kar se tiče mednarodnih dobavnih globalnih verig, se strinjam, da bi morali kaj narediti in pritisniti, a na nivoju višjem in močnejšem od nas. Včasih se sprašujem kaj sploh smo mi, ker so bili trenutki, ko smo morali klicati inšpekcijo ter druge nadzorne organe in spraševati: »Ste odprli to? Ste šli tja?« Potem smo se seveda spraševali kaj tu delamo, ker nimamo javnih pooblastil, oni so tisti, ki morajo vedeti kje in kaj najti. Nadzorne institucije svojih resursov ne uporabljajo optimalno. Zakaj ne, je pa vprašanje.
Ima delavec možnost, da lahko sam kaj naredi na področju izboljšanja pogojev dela?
Zagotovo, on mora narediti vsaj prvi korak. Če je cele dneve v tovarni in med pakiranjem rib govori, da ne more ničesar storiti, mu ne bo pomagal noben zakon. Zakoni so napisani, da se uporabljajo, ne da se jih le prebira in reče, da ne moremo nič storiti. Je pa tudi zakonodajni okvir, ki zagotovo ni pogodu delavcem. Delavci iz BiH so denimo podvrženi mednarodnim sporazumom poslovanja, v katerih piše, da mora biti delavec prvo leto zaposlen pri istem delodajalcu. Večina delavcev, tudi iz Marinbluja in Seele, nam reče, da so tja prišli »potrpet« prvo leto. Delavce ta zakon spravlja v položaj, ko jih lahko delodajalci nase priklenejo in izkoriščajo, saj je druga možnost le ta, da začnejo s celotnim postopkom pridobivanja dovoljenj od začetka. Kmalu bomo sprožili akcijo, da se ti deli sporazuma spremenijo, ker vplivajo na vse od kadrovanja in rekrutiranja dalje. Vseeno ima delavec še druge možnosti ukrepanja. Lahko da odpoved, izredno odpoved zaradi slabih delovnih pogojev, gre v tožbo, pokliče inšpekcijo. Seveda pri tem potrebuje podporo. Ker postopki niso tako enostavni, jim pri tem pomagamo mi.
Do kakšne mere se delavci sploh zavedajo svojih pravic?
Se jih, a so v okolju, ki jih ne vidi. Kako naj reagira delavec v okolju, v katerem vsi vejo za njegovo situacijo, nihče od zunaj pa ne ukrepa? Pri domačih delavcih je situacija vseeno drugačna, saj so to večinoma lokalna okolja, kjer domači delavci hodijo v domače firme, ki so jim zvesti, kar sicer še poveča možnost izkoriščanja. Tuji delavci pa niso pričakovali, da bodo prišli v tako okolje. Vedo, da morajo potrpeti, a pridejo v neznano okolje, kjer jih od prvega dneva izkoriščajo. Nihče jih ne vidi, razen tistega, ki jih izkorišča. To res ni popotnica, s katero bi se opolnomočil in šel na inšpekcijo. Tudi, ko pridejo do nje, ugotovijo, da posledic pogosto ni. Inšpekcija mora imeti nek nadzorni, preventivni in odvračilni status v družbi. Postanejo izolirani in demotivirani. Zato lahko poskusimo narediti stvari vidne, uporabiti javnost in medije, pomagamo inšpekciji in jih usmerjamo pri kršitvah, pomagamo pri prijavi. Včasih je treba povedati delavcem, da dajanje izjave na policiji ni nekaj groznega, ampak da poteka rutinirano, ter da imajo v rokah vendarle neko orodje za ukrepanje.
Marinblu in Selea verjetno nista posamična primera? Katere so najpogostejše kršitve delavskih pravic?
Daleč od tega, da bi bil to posamični primer. Nekateri delodajalci ves čas preizkušajo meje tega, koliko lahko še izkoriščajo delavce. Eni se slej kot prej ustavijo, drugi si mislijo, da bo tudi globa s strani inšpekcije nižja od tega, kar bi morali izplačati. Zato začnejo vse bolj izkoriščati. Stavim, da v takšnem okolju, kjer nekdo tako eklatantno izkorišča, obstaja več Marinblujev, ker se slabi delodajalci pogovarjajo s slabimi delodajalci o izkušnjah z delavci. Le en od stotih bo pristal na sodišču. Vprašanje je, koliko je takih podjetjih, ki jih inšpekcije ne obiskujejo ali tam ne opravljajo svojega dela.
Posameznika hočejo njegovi delodajalci vse bolj izkoriščati, kar pripelje do izčrpanosti, do katere vodi tudi nenehni prezentizem. V Franciji so delodajalcem z zakonom prepovedali kontaktiranje delavcev po končanem delovniku ali čez vikend. Bi morali to uzakoniti tudi pri nas?
Mislim, da se v družbi hkrati dogajata dve vzporedni debati. Ena je o krajšanju delovnega časa, pravici do zasebnosti, odklopa … Če to omenim našim uporabnikom, bi menili, da se šalim. Oni so namreč padli v trg dela, kjer delodajalcu na kraj pameti ne pade, da bi delavca pustil pri miru. Ne, izkoristil ga bo, kot je le možno. Če se ne bo kaj spremenilo, bosta to postali dve realnosti, kjer bo privilegiran svet krajšal delovni čas in izboljševal delovne pogoje, hkrati pa bomo dobili gmoto nevidnih delavcev brez teh privilegijev. Bojim se, da se to že dogaja. Dosti delavcev namreč reče, da raje delajo več kot osem ur na dan, ker so plačani po uri. Govorim predvsem o bolj fizičnih poklicih od sobaric do poklicnih voznikov in gradbincev, kjer se delodajalci čudijo, da težko dobijo kader, čeprav jim namenijo osnovno plačo, ki je za 200 ali več evrov nižja od minimalne. Za piko na i se je pojavil interventni zakon za begunce iz Ukrajine, ki jim bodo rezervirali delovna mesta v domovih za starejše, kjer ne dobijo dovolj delavcev, ker dajejo prenizka plačila.
Verjetno zato marsikdo dvomi, da bi bil 32-urni delavnik sploh mogoč.
Tuji delavci morajo za stalno bivanje štiričlanske družine v Sloveniji dokazati, da imajo vsaj štirikrat 420 evrov, torej 1680 evrov neto na računu, izplačanih. Predstavljajte si, kateri delavec, ki pride sem z brezposelno ženo, zasluži toliko, da mu to ostane na računu. Hkrati mu delodajalec reče, da bo delal za šest evrov na uro. Realnost večine tujih delavcev ne gre z roko v roki z debato o krajšanju delovnega časa
Torej 32-urni delovni teden ni možen?
Seveda je, a v takšnih okoliščinah je iluzorno pričakovati, da se bo zgodila neka katarza in se bodo delodajalci opravičili ter poskusili pogovoriti o boljših pogojih dela. Krajšanje delovnega časa je zgodba o izboljšanju delovnih pogojev, ki je pri nas rezervirana le za določen sektor dela. Zato državi zamerim, da se o tem pogovarja v nekih sterilnih pogojih, kamor vsi delavci niso vključeni.
Kam se vključujejo delavci v gostinstvu, zakaj tam primanjkuje delovne sile?
Osnovna plača v gostinskem sektorju je okoli 600 evrov bruto. Minimalna plača je 1074 evrov.
Kako lahko obstaja plača nižja od minimalne?
Ne znam odgovoriti, to je zame znanstvena fantastika. Očitno so pričakovali, da bodo lahko z dodatki prilezli do minimalne plače. Varnostne službe imajo v nekih firmah osnovno plačo 392 evrov bruto za polni delovni čas. Socialna pomoč je 422 evrov. Ker nimajo kolektivne pogodbe, bi bila lahko v teoriji osnovna plača 100 evrov, delodajalci pa s tem ne bi kršili nobenega zakona. Spet imamo dve debati, kjer nekje velja sistem minimalne plače, ki je 1074 evrov in sistem osnovnih plač, pri katerih v Sloveniji ne obstaja kolektivna pogodba, ki bi osnovno plačo uskladila z minimalno. Delavec iz tujine tako recimo sliši za minimalno plačo, v pogodbi pa piše, da je osnovna 600 evrov. Veliko jih razume, da bo dodatek do minimalne plačala država. Informacije se tako postopno krušijo in skupaj z dodatki delavec nazadnje dobi plačo 1000 evrov, pri čemer začne računati, da ima v Bosni hišo, je kompetenten in lahko zaposljiv, ker ima izkušnje. Če gre delat nazaj v BiH, dobi višjo neto plačo, kot če je tu in plačuje še najemnino 500 evrov za stanovanje, ki tega ni vredno. Delodajalci v tem ne bodo videli problema. Rekli bodo: »Pojdi nazaj, če hočeš.«
V primeru gostinstva veliko ljudi sploh ni zaposlenih, pa so v preteklosti vseeno delali tam. Je pokazatelj tudi to, da je na zavodu za zaposlovanje zdaj manj ljudi, ker je to branža, v kateri jih veliko pristane med eno in drugo zaposlitvijo?
Ja, ampak mislim, da se je kadrovski bazen tu povsem izpraznil. Tudi če bi gostinci rekli, da naj se delavci vrnejo, ker jim bodo plačali 1500 ali 2000 evrov, bi to odklonili, ker je bila izkušnja s pogoji dela grozna. Prejšnji teden nas je obiskal delavec, ki že leta dela deljen delovnik v hotelu v Kranjski gori. Po 35 letih dela nima nič od življenja, plačo pa v rangu nižjega zneska v javni upravi. Naj človek pač »zdrži« do pokoja? Mogoče se bo slišalo čudno, a ni vse v plači. Naj le ponudijo ustrezno plačo, to je osnovni pogoj, ni pa vse v tem. Dostikrat imamo tu zaposlene, ki zaradi tega dela že pri 40 letih postanejo invalidi.
Kaj bi morali delodajalci v gostinstvu dobiti, da bi dobili delavce nazaj?
V javnosti bi se morali opravičiti in priznati, da so se motili, da so preveč intenzivno in eksplicitno preprosto izkoriščali in šli predaleč. Povedati bi morali kaj lahko naredijo in se tega držati, ne da se zdaj ponašajo z izpraznjenim bazenom delavstva iz BiH. Seveda je izpraznjen, če so delavci šli v Avstrijo, kjer je osnovna plača za čistilko 1500 do 1800 evrov in ni primerljiva s situacijo v Sloveniji, kjer delaš za pet evrov šest dni v tednu.
Bi morali napako priznati tudi v Moderni galeriji glede primera Nike Autor, ki še vedno čaka na svoje izplačilo?
Seveda, a morali bi se opravičiti celemu kulturnemu sektorju, kjer je nekaj normalnega, da je umetnik nekdo, ki živi od zraka, referenc ali privilegija, da je njegovo delo objavljeno. Imeti sliko v Moderni galeriji samo po sebi ne plača računov. V kulturnem sektorju je veliko sprenevedanja. Po eni strani poslušamo poveličevanje razstav v galerijah, ki se z njimi hvalijo in od tega živijo, po drugi imamo kulturne delavce, ki tem institucijam dajejo status, a za to niso plačani. Kulturni delavec sploh ni prišel do tega, da bi imel v glavi, da obstaja osnovna plača, ki je nižja od minimalne. Dobi le razstavnino, kot poročilo za produkt, ki ga je ustvaril. V primeru Nike Autor smo naredili izračun, ki je primerjal ceno dela umetnice s ceno dela čistilnega servisa javne kulturne institucije, ki čisti nekaj ulic naprej. Njihovo naročilo je zneslo med 11 in 12 evrov na uro, pri Niki smo izračunali, da dela za šest evrov na uro, torej za polovico stroška čiščenja kulturne institucije.
Skupaj pa je vseeno izračunala 10.500 evrov?
Tako je. Za tri dokumentarne filme, ki jih je sestavila za to institucijo. Pri kulturnih delavcih nas čaka še dolga pot, da se jih bo opolnomočilo, da bodo dobili ustrezno plačilo. Kar se tiče institucij, konkretno Moderne galerije, bi pa raje šli na kavo, organizirali seminar in okroglo mizo, ne bi pa plačali računa. To pove vse. Za njih je očitno bolj realno ustvariti umetniško instalacijo na temo neplačanega kulturnega delavca kot plačati delo, ki ga je umetnik naredil, da bi imela institucija kaj pokazati.
Javni zavodi bi vendar morali delovati kot zgled.
Zdaj so zgled tega, kako ne plačati in kako zgraditi okoli sebe pravniški ščit, ki ga tudi visoko plačaš, da ne bi rabil plačati kulturnega delavca.
Kaj je predstavljalo največji problem? Neplačano produkcijsko delo, ker galerije plačajo le razstavnino, ne pa dela, opravljenega za to razstavo?
Razstavnina je glede na priporočilo Ministrstva za kulturo 500 evrov,, mi smo izstavili račun v višini 800 evrov za uredniško delo in oblikovanje razstave. Sestavili pa smo še stroškovnik glede na ure dela, ki ga je Nika poslala direktorju Moderne galerije Alešu Vaupotiču, ki ga je pisno potrdil in plačilo pogojeval s tem, da se njegovo ime zapiše v kolofon skupne zbirke tega projekta. Tam je bil nazadnje res omenjen, plačila ni bilo, hitro pa se je začel sprenevedati, da tega sploh ni rekel, čeprav imamo potrditev v elektronski pošti. Zato smo pristali na sodišču. Pri tem me je zelo razočaralo Ministrstvo za kulturo, ker imajo očitno čas za vse drugo, razen za to, da bi v javnosti dejali, da je kulturne delavce pač treba plačati. Verjamem, da je tam še nova ekipa, ki se uči, a primer Nike Autor ni od včeraj. Vsak dan, ko ne reagirajo, je dan več za Vaupotiča, da ne plača.
Torej gre za še en problem prekarnega dela, v katerega je v Sloveniji prisiljeno 250.000 ljudi. Nekateri sicer pravijo, da so prekarci zato svobodnejši.
V čem? V izbiri boljših delovnih pogojev gotovo ne. Je svoboda v tem, da rečeš, da si vesel, da delaš to, kar delaš? Ne, ni. Ta svoboda te na koncu izčrpa. Rečejo pa jim, da so sami krivi, da niso znali uskladiti svojih dejavnosti. Večina nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in si ne morejo privoščiti izgorelosti ali česa drugega. Obiskala nas je ilustratorka s sindromom karpalnega kanala, ki ni hotela na bolniško, ker bi jo to stalo posla. Kanal se je nazadnje povsem zamašil, ker ni mogla več risati, je izgubila naročnike in morala zapreti s. p. Cena takšne svobode je, da izgubiš zdravje in nimaš denarja, da bi si ga privoščil dobiti nazaj.
Kako bi lahko preprečili prekarnost?
Naročniki bi morali biti najprej zavezani temu, da ustrezno plačujejo, na pa da na podlagi kartelnih dogovorov znižujejo ceno dela. Premalo se naredi glede organiziranja samih izvajalcev. Naročnik, ki ima na drugi strani neorganiziranega atomiziranega izvajalca, ki je pripravljen delati za vsako ceno, bo le-to še bolj spustil.
Ob nastopu nove vlade je veliko govora o pravicah delavcev. Kaj bi morali najprej uzakoniti?
Ukiniti kakršnokoli vezavo delavca na delodajalca v mednarodnih sporazumih o zaposlovanju. Gre za en člen, ki omogoča izkoriščanje celega trga dela. Potem so tu problemi z delovnimi invalidi, ki dobivajo nadomestila v višini 350 evrov na mesec. Ker so to tujci na začasnem bivanju, ne morejo uveljavljati niti razlike (420 evrov) do socialne pomoči. Delavci iz tujine, ki so v Sloveniji postali invalidi, pa dobijo le recimo 329 evrov nadomestila. Delavcu s Kosova so pri nas ugotovili pljučnega raka in mu odrezali celo pljučno krilo, zaradi česar je postal invalid prve kategorije, ki nima dovolj delovne dobe, da bi uveljavljal nizko pokojnino. Star je 35 let, v Sloveniji ima družino, ker mu na Kosovem ni ostalo nič, kar je toliko, kot dobi od države. V gradbeništvu je na Kosovem delal deset let, a mu tega ne priznajo, ker Srbija – prek katere gre uveljavljanje delovne dobe na Kosovem – ne prizna Kosova. Zdaj je vse starejši in nezaposljiv, ker ne sme delati.
Pa seveda dvigniti najnižje osnovne plače na nivo minimalne plače, kar bi se moralo že zdavnaj zgoditi.
