Gana v smrtnem primežu Zahoda

Hitrorastoči trgi Afrike in Latinske Amerike so že leta obvezni trgi za vlagatelje. Visoki dobički, ki jih obetajo vlaganja v Afriki, so povezani tudi z višjimi tveganji. Afrika je zadnji kontinent, ki ima veliko prihodnost še pred seboj, tako kot so jo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti imele hitrorastoče države. Pri vlaganju pa je odločilen izbor držav. Tečaji se v Afriki spreminjajo hitreje kot v industrijskih državah. Ena od glavnih ekonomskih težav je nestabilnost domače valute. Mediji poročajo, da je Mednarodni denarni sklad (MDS) dosegel dogovor z Gano o triletnem financiranju v višini približno treh milijard dolarjev. Sredstva so prvenstveno namenjena podpornim državnim programom, ki naj bi omogočili povečano gospodarsko rast in posledično uspešno servisiranje zunanjega dolga, ki je v času pandemije covid-19 še dodatno narasel. Gre za novo posojilo za poplačilo preteklega. Pričakovano takšen dogovor vsebuje številne zaveze države prejemnice, predvsem ko gre za uvedbo strukturnih reform in prilagoditev zakonodaje, ki naj bi zagotovila primernejše okolje za kapitalske investicije. Gana se je že julija obrnila na MDS po pomoč, ko se je njena plačilna bilanca poslabšala. Protesti po državi so se zaradi visokih cen stopnjevali in izgledalo je, da se bodo prelevili v obsežnejši državljanski upor. 

Gana poskuša od začetka leta refinancirati dolg, potem ko so ji številne bonitetne agencije znižale oceno, kar za vlagatelje pomeni, da država ne uživa ugleda trdne in zaupanja vredne države. Trenutno Gana porabi več kot 70 odstotkov prihodkov za servisiranje dolga. Inflacija se je novembra povzpela na kar 50 odstotkov. Nekateri v državi se bojijo, da bo MDS, kot v podobnih situacijah v afriških državah, zahteval uvedbo reform, ki so se že izkazale za srednjeročno škodljive. Ekonomist Joseph Stiglitz ugotavlja, da gre za relativno uniformne štiri korake, ki so še posebej značilni za programe, predpisane s strani MDS-a in Svetovne banke. Med njimi je prvi privatizacija, pri kateri je korupcija spremljevalni element. Za njo sledi liberalizacija kapitalskih tokov, ki večinoma privabi zgolj špekulativni kapital, ki se ga nato skuša zadržati s povišanimi obrestnimi merami. Te pa negativno vplivajo na vrednost nepremičnin, proizvodnjo in nacionalne denarne rezerve. Tretji korak je tržno določanje cen, kar poveča cene osnovnih potrebščin. Temu sledijo izgredi v državah prejemnicah pomoči. Zadnji, četrti korak, ki naj bi predstavljal strategijo zmanjševanja revščine, je vzpostavitev proste trgovine v vseh sektorjih države, ki mu sledi zmanjševanje pravic delavcev in za kapital ugodna davčna zakonodaja.

Večina poznavalcev mednarodnih financ in razvoja se danes strinja, da se pripravlja nov val dolžniških kriz. Po podatkih MDS 47 odstotkom držav v tretjem svetu  grozi, da bodo imele težave z dolgom oziroma jih že imajo. Trenutno je kritično zadolženih 122 držav globalnega juga. Odplačevanje dolga številnim državam prinaša visoke stroške, saj je vsak cent, ki ga morajo plačati upniku, izgubljen za javno porabo, s katero bi zagotovili varstvo in uveljavljanje človekovih pravic ter izpolnjevanje razvojnih prioritet. Problem je v enotnem pristopu, ki naj bi ustrezal med seboj sicer zelo različnim gospodarstvom, pri čemer niso narejene študije vplivov na različne skupine prebivalstva, kot so potrošniki, proizvajalci, zaposleni, prebivalci ruralnih in urbanih območjih. Cilji programov strukturnega prilagajanja za države v Afriki so do sedaj doživeli neuspeh, takšen primer je Mozambik leta 2016. Pojavilo se je prevladujoče mnenje, da je zato potrebno v proces oblikovanja programov vključiti poleg državnih uradnikov in poslovnežev tudi predstavnike civilne družbe, aktiviste, strokovnjake in novinarje. 

MDS je v nasprotju z deklariranimi nameni v preteklosti že dajal posojila insolventnim državam, ne da bi zahteval takšno prestrukturiranje, kot ga zahteva v Gani – spomnimo se na Grčijo leta 2010 in Ukrajino leta 2015. Vloga, ki si jo je ustvaril MDS, zato da bi preprečil neregulirana prenehanja plačevanja dolga, je vplivala tudi na krepitev majhne in »tesno povezane« elitne skupine akterjev, ki dobro poznajo to dinamiko. Med njimi je peščica izvedenskih pravnih in finančnih svetovalcev, ki so vedno znova vključeni v reševanje dolžniških kriz in imajo nesorazmerno velik vpliv na postopke, ki so povezani z javnimi financami držav, pa vendar so v veliki meri prikriti in javnemu nadzoru nedosegljivi. Globalni dolžniški sistem je vse bolj neustrezen, opazovalci, kot je organizacija Jubilee Debt Campaign UK, trdijo, da praksa MDS spodbuja brezbrižno posojanje prezadolženim državam globalnega juga. Tako države, kot je Gana, pričakujejo, da jih bo rešila finančna podpora Zahoda. Ta pa v afriški celini vidi predvsem priložnost za kapitalske investicije brez nadzora države.

Simon Smole