HeadlineAktualnoKulturaPišemo

Festivala slovenskega filma skozi oči obiskovalke

Pretekli teden se je odvil 24. Festival slovenskega filma. Po lanski koronski različici se je preselil nazaj na obalo, v Portorož. Do nedelje sta si največ nagrad priborila komedija Prasica, slabšalni izraz za žensko in debitantski film Darka Sinka Inventura.

 

 

Lani sta bila zaradi vladne blokade financiranja slovenske filmske produkcije na festivalu na ogled samo dva filma iz nacionalnega programa. Letos smo lahko na festivalu videli pet igranih celovečernih filmov, ki so nastali s podporo Slovenskega filmskega centra.

Petkov nastop Kennyja »Blues Boss« Wayna v zapuščenem skladišču soli Monfort je bil vrhunec spremljevalnega glasbenega programa.
Foto: Pia Nikolič

Direktorske vajeti je z letošnjo edicijo prevzel malo znani režiser Bojan Labović, za katerega se zdi, da bo zgolj nadaljeval kontinuiteto festivala, kot ga je začrtala prejšnja direktorica Jelka Stergel, ki še vedno vztraja na mestu vodje strokovnega programa. Namesto, da bi letos torej videli nekaj povsem novega, se je vodstvo odločilo za ponavljanje starih napak, pisanih na kožo generaciji, ki je tik pred upokojitvijo. Slednje je bilo razvidno že iz spremljevalnega glasbenega programa, ki se je ob večerih odvijal v nekdanjem skladišču soli Monfort. Za izbor je poskrbel Brane Rončel. Njegov DJ program je bil med obiskovalci dobro sprejet, izstopal je tudi petkov večerni nastop sedeminsedemdesetletnega pianista Kennyja »Blues Boss« Wayna, ki je dodobra razmigal množico, navkljub dvema ogromnima in motečima belima reflektorjema, ki sta iz zadnje strani dvorane svetila naravnost v množico, ki se je sramežljivo stiskala v pas sence pred odrom. Popoln poraz pa je bil sobotni nastop The Dreams ali »najboljšega slovenskega jam banda«, kot je Rončel zapisal v gradivo za novinarje. Nekateri se še danes sprašujejo kaj to sploh pomeni. Neznano ime v soboto do Monforta ni spravilo kaj veliko ljudi, porazen pa je bil tudi nastop Lovra Ravbarja & Get On Board Collective. Vasezaverovani saksofonist je z napihnjenimi vpadi med pesmimi prej odbijal kot privlačil publiko. Godba je na trenutke zvenela razglašeno, vmes se je celo zazdelo da so klaviaturista tonski tehniki povsem utišali. K dobremu počutju pa ni pomagalo niti to, da je Ravbar že v četrtek v dvorano naganjal nagrajence, ki da »so pobegnili ven.« Tudi ob tišini, ki je takrat nastala v dvorani, se glasbenik verjetno ni zavedel, da so nagrade podelili šele tri dni kasneje. Za izjavo se ni opravičil. Postavlja se tudi vprašanje zakaj festival za nastop ni izkoristil tistih glasbenikov, ki so že tako ali tako prišli na festival, ker so sodelovali pri nekaterih filmih. Imena kot so knapovski rockerski band Orleki, legendarni Darko Rundek ali trap trojec Matter bi v Monfort verjetno privabili številčno in predvsem raznoliko publiko.

Darko Rundek je na pikniku Združenja filmskih ustvarjalcev Slovenije na akustično kitaro za uvod v sobotno popoldne nazadnje le odigral dve pesmi.
Foto: Pia Nikolič

Podelitev nagrad je tokrat ponovno potekala v nedeljo, kot bi si organizatorji želeli, da na njej ni prisotnih novinarjev in drugih, ki morajo ob ponedeljkih že delati. V nedeljo gre veliko filmskih ustvarjalcev in drugih obiskovalcev že domov, zato se pojavljajo vprašanja, če si želijo organizatorji v nedeljo le elitne zabave za zmagovalce in nekaj prijateljev? S kakšnim namenom? Če se jim zdi, da je sicer na ogled preveč filmov, bi s festivalom lažje začeli v ponedeljek, kot končali v nedeljo. Govorice sicer pravijo, da tako podelitev kot otvoritev nista bili vredni ogleda, zato še dobro da nista bili predvajani v živo ali pred preveliko množico. Vse od nastopa direktorice Jelke Stergel do letos prireditve na festivalu postajajo vse slabše in slabše. S tem ne ciljamo le na letošnji govor Boruta Pahorja pred ogromno slovensko zastavo katere grafika je še najbolj spominjala na Power Point grafiko z zloglasnega dneva državnosti. Konkretno gre za dolge in nesmiselne, pa tudi ne smešne šale, govore prebrane kot bi bili brani prvič, z veliko napakami, neutemljenimi tišinami, s podaljševanjem dogajanja z »anketo s slovenskih ulic«, kot da filmarji ne bi vedeli kako je slovenski film sprejet med sodržavljani in podobno. Ob številnih takšnih pripovedovanjih človeka prime, da bi kar zaklical: »Vrnite nam vsaj Jureta Longyko!«

Plakat pred skladiščem soli Monfort, ki vabi na spletno stran, ki ne obstaja.
Foto: Pia Nikolič

Novosti v filmskem programu so prinesle še ponovno zapiranje publike kratkih filmov, saj so bili ti po novem predvajani samo v posebnih programih in ne več kot predfilmi pred celovečernimi filmi. Za to prakso se zaenkrat zdi, da ponovno diskriminira že tako slabše poznano umetnost kratkometražcev in se vrača v stare tirnice poveličevanja »edinega pravega« igranega celovečernega filma.

Umirjeno zgodnje popoldne pred portoroškim Avditorijem. Za dobro počutje je skrbela tudi razigrana skupina prostovoljcev.
Foto: Pia Nikolič

Med prejemniki nagrade je potrebno izpostaviti prejemnika sedmih nagrad, med drugim nagrade občinstva in  nagrade za najboljši celovečerni film Prasica, slabšalni izraz za žensko. Film se je v soboto zvečer predvajal v dobrem vzdušju, ki je še najbolj spominjalo na večerne projekcije festivala BIFF (Bruseljski festival fantastičnega filma), na katerih se spodbuja glasne odzive na film. Gre za lahko gledljiv film, s sproščenim humorjem, ki prikazuje vsakdanje težave slikarke v poznih dvajsetih. Scenarij nagrajene Ize Strehar je napisan prizemljeno, brez uporabe visoke slovenščine in zakrivanja oči pred dekadentnim življenjem mladih generacij brez prihodnosti. Prasica je zeitgeistovski film, ki ne pozabi na medsebojno zafrkavanje prijateljev, dobro sodobno glasbo in ima potencial, da ga bodo na televizijskih zaslonih predvajali še leta po predvidoma obsežni distribuciji v kinematografih in udeležbi na festivalih. Prasica je film, s katerim boste po novem odgovarjali na vprašanje: »Povej mi vsaj en dober slovenski film.«

Ekipa filma Sanremo po projekciji.
Foto: Pia Nikolič

Nagrada za najboljšo režijo sicer ni pripadla v roke režiserki Prasice Tijani Zinajić, ampak Darku Sinku za film Inventura. Žirija je v utemeljitev zapisala: »V svoji slogovni enovitosti in zadržanosti Inventura odseva negotovost, frustracije in strah, ki ga občutimo, medtem ko nam življenje polzi v obstranskost.« Bolj mračen je bil tudi film Sanremo režiserja Miroslava Mandića, za katerega je glasbo napisal že omenjeni Darko Rundek. Film o demenci, starosti in ljubezni je režiser pospremil z besedami: »Vsi vi tukaj in vsi mi tukaj, kljub temu da nismo dementni, ves čas pazimo, kdo bo naš intimni partner, ker smo racionalni. To nam je naredila socializacija. Njuno razmerje pa je iracionalno, nastalo je samo na podlagi emocij in to je tisto, kar me zanima.«

Nabor ostalih filmov je bil širok. Videli smo lahko vse od Morene, filma o najstnici, ki se na domačem otoku počuti klavstrofobično in išče vse načine, da bi z njega pobegnila. V glavni vlogi Julije se je znašla talentirana mlada Gracija Filipović, ki smo jo pred leti videli v kratkem filmu s podobno zgodbo. Že takrat se je poleg igre izkazala njena navdušenost nad plavanjem. Morena je prejela nagrado za najboljši zvok. Veliko posnetkov izpod gladine morja je obdelal Julij Zornik, ki bi si morda že zaslužil posebne stopnice za na portoroški oder, saj skoraj vsako leto prejme eno od nagrad.

Izsek iz dokumentarnega filma o nastanku in poti banda Orleki, ki deluje že trideset let.
Foto: Pia Nikolič

Zaradi slave v svetu glasbe je bil dobro obiskan tudi film Ameba, v katerem kamniški trap trojec Matter živi v distopiji kjer jim redno primanjkuje vode. Uspelo jim je doseči, da Kamnik res ne izgleda kot Kamnik. Črnobele podobe pa še poudarjajo alienacijo gledalca od resničnosti. Scenarij naj bi nastal, ko sta režiser Blaž Završnik in Dario Nozić Serini – Dacho hodila na prijateljske kave. Sodelovala sta že pri mladinski romantični drami Julija in alfa romeo. Tako Dachotova igra kot Završnikova režija sta od takrat neprimerno napredovali. Komaj gledljiva Julija je svetlobna leta stran od guyritchiejevsko nasilne Amebe.

Naj izpostavimo še en film, ki nas je presenetil po formi. Dokumentarni film Septembarska klasa je pričevanje o služenju vojaškega roka na Visu leta 1987. Enoletni umik od sveta na košček zemlje na katero niso spuščali nikogar razen domačinov in vojske, je na mlade fante vplival zelo različno. Nekateri so v enem letu med kamni in makijo povsem otopeli, drugi so ga razumeli kot najboljše dni svojega življenja. Na vseh pa je služenje pustilo pečat. Na režiserju Igorju Šterku celo tako močnega, da se je odločil o tem posneti film. Sam se v filmu zavestno pojavlja zelo malo, saj je želel besedo prepustiti soborcem. Producentka Petra Vidmar pa je na pogovoru omenila, da bi lahko iz materiala posnetega po njegovih besedah že kmalu izdali drugi del.

Prijazni natakarji so v Avditoriju letos poskrbeli še za festivalsko pijačo, ki jo je v soboto zvečer uspešno zmanjkalo.
Foto: Pia Nikolič

Kar se tiče spremljevalnega programa težko pričakovanega Slobodana Šijana, prijatelja festivala in režiserja filmov Ko to tamo peva in Maratonci tečejo častni krog, zaradi bolezni na obisk žal ni bilo. Je bil pa zato odličen spremljevalni program v kavarni Avditorija, kjer so se večinoma zadrževali filmski ustvarjalci, ki si festival vsako jesen vzamejo za nekakšen zadnji poletni dopust. Zaradi burje in (pre)poznega datuma je bilo letos bolj malo poletja, a srca so vseeno ostala topla. Tudi zato, ker so se organizatorji odločili narediti korak naprej pri okoljevarstvu. Za pot od Avditorija do Monforta so ponudili deset brezplačnih koles, namesto propagandnih plastenk pa so si obiskovalci letos vodo ali večerno pijačo točili v kozarce iz debelejše plastike, ki so jih imeli tudi po več dni in ne le za enkratno uporabo.

Festival slovenskega filma ima torej nekaj dobrih nastavkov, ki prepogosto ostajajo neizkoriščeni. Opozarjanje na napake pa že leta leti na gluha ušesa. Kot eden najdražjih filmskih festivalov v Sloveniji bi se lahko še marsičesa naučil od manjših in cenejših festivalov. A za začetek bo treba prepustiti več odločanja še komu mlajšemu.

Source
Pia Nikolič

Povezani Članki

Back to top button