Festival Če povem 2023

  1. – 20. 8. 2023, Čepovan

Čepovan je več kot dvesto let stara vasica, do katere se lahko v petindvajsetih minutah z avtom povzpnemo iz Nove Gorice. Čeprav je bil kraj eden izmed najbolj prizadetih od toče in orkanskega vetra, slednje ni ustavilo enega glavnih organizatorjev festivala, Antona Špacapana, da že peto leto zapored tridnevno prireditev izpelje po načrtu. Čezmejni dogodek, ki se odvija v neokrnjeni naravi pri Antonovi hiški s številko 83, povezuje slovenske in italijanske glasbenike, pesnike in druge umetnike ter nudi bogat kulturni program v znamenju angažirane glasbe, poezije in knjižnih novosti. Tradicionalni pa so tudi nedeljski jutranji uporniški koraki v obliki vodenega sprehoda po vojnih obeležjih.

Popoldnevi so bili zasedeni z igrivim programom za otroke, uporniškimi besedami in notami ter poetičnimi in literarnimi aperitivi, ki se običajno odvijajo v slovenščini ali italijanščini, žal pa redko dvojezično. Letos je denimo izstopal Darko Nikolovski z igro Postani partizan za mlajše generacije. Za bolj odrasle pa predstavitev knjige V Elvisovi sobi Sebastijana Preglja in literarni kolektiv Črna skrinjica, ob kateri je zvočil Klemen Šali aka Mono Scarves, če omenimo vsaj nekatere uverture v večerno dogajanje.

Čeprav se kar nekaj ljudi čez cel dan potika po prizorišču, pa največ obiskovalcev privabijo večeri, ko zazveni univerzalni jezik, to je zgolj glasba. Neglede na jezik besedil, je slednja vabila k plesu in čudenju prav posebnemu izboru muzičarjev, ki v nekem segmentu predstavljajo uporniško noto ali pa se vsaj gibljejo znotraj kitarskih linij. Med italijanskimi glasbeniki so se v spomin usidrali Marongiu & I Sporcaccioni s svojim bežjaškim bluesom in rockom, ki delujejo že dvajset let in jih primerjajo z »nadležnim lajanjem premetene device.« Pripravili so super rokenrol zabavo, začinjeno s ščepcem samoironije. Med domačimi predstavniki so bili njim najbolj podobni Prismojeni profesorji bluesa, ki se držijo bolj resne oblike ameriške različice žanra in so neustavljivo žgali v svojem že dobro znanem duhu Jimija Hendrixa. Za najlepšo nočno uporniško noto pa je poskrbela najbolj zvočno raznolika zasedba festivala, in sicer Bakalina Velika. Njihove žlahtne pesmi pod taktirko jezičnega kmeta-poeta Janija Kutina niso imele nobene resne konkurence, kar se tiče naše pozornosti. Čeprav so njihove pesmi lahko tudi precej zabavne, iz njih veje neka neprimerljiva lepota, ki ustavi čas. In prav take momente v idiličnem okolju je potrebno deliti. Upamo, da tudi prihodnje leto. Če (le) povemo!

Source
Brigita Gračner
Back to top button