EU napoveduje strog nadzor nad kurami in papigami
Pred nekaj tedni je Slovenska zveza društev gojiteljev pasemskih malih živali (SZDGPMŽ) začela javnost obveščati o novih zakonskih regulativah, ki jih EU pripravlja za gojitelje vseh vrst letečih živali. V pripravi Evropske komisije je nov podzakonski akt za zakon o zdravstvenem varstvu živali, s katerim bo, če bo seveda sprejet, potrebna registracija gojiteljev in vse perjadi, ki jo gojijo. Tisto, kar rejce in gojitelje gotovo najbolj zanima, je, kako bo tako obsežen popis potekal in ali bodo s tem povezani stroški. Odgovor na slednje vprašanje je žal pritrdilen, saj se strošek registracije v skladu s predlaganim podzakonskim aktom prenaša na rejca. Tudi manjše število perjadi vas ne bo rešilo, registracija bo obvezna, četudi imate na dvorišču le eno kokoš ali gos. V veljavi je že predpis za obvezno registracijo, ko gre za 50 ali več perjadi, in prostovoljno, ko gre za manjše število. Seveda ima registracija tudi svoje administrativne razloge, predvsem gre za večjo preglednost, ki je bistvena, ko gre za prijavo na razpise za evropske subvencije, za večje rejce je zato registracija veljala že do sedaj.
S popisom posameznih kokoši pa še ni konec birokratskih absurdov, bodoči podzakonski akt opredeljuje obveznost registracije, kjer izjem skorajda ne bo. To pomeni, da velja registracija za vse vrste perjadi, torej se bo moral tudi skrbnik ptičev vpisati v nacionalno zbirko podatkov z geografskimi koordinatami kraja, kjer živali goji.
Seznam perjadi, ki jih bo v prihodnosti morda potrebno registrirati, je dolg. Na njem so piščanci, purani, pavi, pegatke, fazani, prepelice, jerebike, noji, race, gosi, labodi, celo papige in golobi. Postavlja se vprašanje, če bo potrebno popisati tudi divje golobe z ljubljanskih ulic. Vse to bo za državne veterinarske službe skoraj nemogoč logistični zalogaj, ki bo tudi zelo drag, četudi bo, kot rečeno, najverjetneje večino stroškov bremenilo rejce. To bi bil še en velik udarec za prihodnost reje perutnine, saj se manjšim rejcem ne bo zdelo smiselno plačevati dokaj visokih stroškov za popis nekaj živali, ki se sprehaja po dvorišču. Tako obstaja bojazen, da bi mnogi rejci to prakso opustili, kar bi v prihodnosti pomenilo velik udarec za rejo perutnine. Nekaj bo tudi pozitivnih posledic, če bo do zakonske spremembe prišlo. Omogočeno bo lažje spremljanje zdravstvenega stanja in gibanja populacije perjadi, v primeru večjih sprememb, recimo povečanega števila poginov, se bodo lahko pristojne službe lažje ustrezno odzvale in izvedle biovarnostne ukrepe, ki so nujni za preprečevanje vnosa bolezni v populacijo perjadi na širšem geografskem območju.
Tako striktno in še samoplačniško registriranje perjadi se zdi pretirano. Zdravstveno-veterinarska regulativa združene Evrope predstavlja odmik od lastnega cilja, ki je blaženje draginje, saj bo finančno obremenila tudi množico majhnih kmetov. Kmetijska politika EU gre očitno v smer povečevanja nadzora in reguliranja, ki se ji bodo rejci kmalu začeli upirati, če tega ne bodo namesto njih naredili tukajšnji politiki.
