Ko je govora o aktualni energetski krizi, se v medijih izmenjujeta pridevnika »globalna« in »evropska«. Večino evropskih držav je namreč poleg drugih dejavnikov najbolj neposredno zadelo zapiranje ruskih plinovodov, zato se pripravljajo na težko zimo, ki zaenkrat obeta potencialno pomanjkanje energije za nekatere dele industrije in predvsem ogromne stroške za ogrevanje, ki lahko vodijo v širitev energetske revščine. Energetska kriza je udarila v samo jedro identitete evropskih narodov. Italijani se tako kregajo glede nuje kuhanja testenin v vreli vodi, saj bi z ugašanjem štedilnika po zavretju lahko privarčevali nekaj energije. Vendar energetska kriza močno zadeva tudi druge predele sveta, vsakega od njih na svoj način, ki je odvisen od izhodiščnega stanja energijskih virov in infrastrukture.
Eden od faktorjev svetovne krize je trgovinski spor med Avstralijo in Kitajsko, ki se vleče od leta 2020, ko je Avstralija Kitajsko kritizirala glede njenega obvladovanja epidemije covid-19. Slednja je v odgovor najprej omejila, potem pa popolnoma ukinila uvoz večih dobrin, med njimi predvsem premoga, ki je za Kitajsko ključen energent, saj je vir za približno polovico električne energije.
Avstralija je do spora pokrivala največji del kitajskega uvoza. Peking je manko premoga nadomestil z večjo domačo proizvodnjo in povečanim uvozom iz Indonezije in Rusije. Vseeno pa je prišlo do pomanjkanja, kar je vodilo v izpade elektrike, ki so najbolj vplivali na industrijo. Temu se je pridružila letošnja suša, ki je prekinila dobavo hidroenergije, drugega večjega vira energije na Kitajskem. Pomanjkanje vode na drugi strani grozi kmetijski proizvodnji, ki je temelj Kitajske prehranske samozadostnosti. Komunistična stranka se je tako znašla pred neugodno dilemo, ki bo le še poslabšala učinke, ki so se že pokazali v preteklem letu.
Kitajska v absolutnem smislu prispeva največji del ogljikovega dioksida v ozračje, zato zahodne države nanjo pritiskajo tudi z vidika ekologije (kar je le en od delov političnih pritiskov). A v zadnjih letih je Kitajska postala prva svetovna sila v obnovljivih virih s poudarkom na sončni in vetrni energiji. Zaradi nestanovitnosti teh virov pa se mora zaenkrat še vedno v velikem delu opirati na premog, zato naj bi se večji prehod realiziral šele konec tega desetletja.
Nasploh so celotno azijsko-pacifiško regijo prizadele visoke cene, motnje v dobavi in pomanjkanje nafte, plina in premoga. Indijo so močno prizadeli tudi poletni vročinski valovi in suša, ki so jih pospremile prazne zaloge premoga, medtem ko se je znižal uvoz zemeljskega plina, ki Indijcem služi za proizvodnjo elektrike. Kitajska in Indija med drugim težavo rešujeta s povečanjem uvoza energentov iz Rusije, potem ko je ta omejila svoje trgovanje z Evropo.
Pakistan, Bangladeš, Laos in Šri Lanka uveljavljajo redne prekinitve dobave elektrike, nekatere pesti tudi hudo pomanjkanje goriva, ki je nujno za lokalne ekonomije. Zaradi pomanjkanja tujih rezerv države uveljavljajo varčevalne ukrepe, obenem pa se soočajo z večjimi protesti in nemiri, ki se bodo v bližnji prihodnosti še okrepili.
Protesti zaradi povišanja življenjskih stroškov v veliki meri na račun energentov pa vznikajo tudi v afriških državah. V Sierra Leone so protesti proti vladi zahtevali več življenj, poroča AP. Kenija, Etiopija, Kamerun in Srednjeafriška republika se soočajo s pomanjkanjem goriva, kar povzroča dolge vrste motoristov pred bencinskimi črpalkami ter omejevanje količin goriva, ki si ga lahko privošči en kupec. Srž problema so subvencije, s katerimi te države ohranjajo raven cen za končnega kupca. Prihaja do sporov z dobavitelji, ki trdijo, da jim vlade dolgujejo večje zneske. Poleg tega se afriške države soočajo s pritiskom Mednarodnega denarnega sklada, da prekinejo s praksami subvencioniranja zaradi vse večjega zunanjega dolga teh držav.
Pri tem je potrebno imeti v mislih, da so največji izvozni produkti Afrike prav energenti. Prvo mesto zaseda nafta in njeni derivati, drugo pa zemeljski plin. A prva težava je v tem, da so energenti razdeljeni izjemno neenakomerno. Medtem ko Angola, Nigerija in Alžirija vodijo v proizvodnji nafte, je 500 milijonov ljudi v Afriki brez električne energije. V Južni Afriki, edini afriški državi, ki koristi jedrsko energijo, se neredna dobava električne energije redno dogaja že 15 let. Druga težava pa izhaja iz predkovidnih ekoloških politično-gospodarskih pritiskov razvitih držav na afriške. V imenu znižanja izpustov ogljikovega dioksida je Zahod namreč redno pritiskal na preostali del sveta, naj opusti fosilna goriva. To je počel tudi z nemožnostjo mednarodnih posojil za tovrstne projekte, kar je rezultiralo v skrajno pomanjkljivi energetski infrastrukturi. Tako Nigerija, ki ima ogromne zaloge nafte, ni samozadostna z gorivom, saj nima industrijskih zmožnosti predelave surove nafte, ki jo mora za to izvoziti in nato po visokih cenah uvažati gorivo.
Evropa se v sedanji situaciji obrača k Afriki, kjer išče vire, ki bi nadomestili ruski plin. Projekt trans-saharskega plinovoda od Nigerije do Alžirije, ki se je vlekel desetletja, danes dobiva konkretno obliko. Čeprav je Evropa s sodelovanjem pri onemogočanju afriškega energetskega razvoja škodila tudi sama sebi, je jasno, da bo tudi zdaj, ko Afriko potrebuje, mislila predvsem nase.
