Družbeni položaj ter z njim povezane šege in navade potnikov železnice

Pred prevlado železniškega prometa kot najbolj običajnega sredstva za premagovanje daljših razdalj, so ljudje jahali, pešačili oz. potovali s poštno kočijo. Na poti so na njih prežale različne nevšečnosti in nevarnosti, ki so te oblike potovanj podaljšale oz. onemogočile.

Potovanje s poštno kočijo je bilo v osnovi  drago in namenjeno zgolj premožnejšim.

»Šele železnica je prekinila monopol, ki ga je v prometu ljudi in blaga dolga leta imela pošta. Potovanja so se pocenila, postala udobnejša in hitrejša ter vsakdanja in dostopnejša tudi preprostim ljudem, ki so prej v glavnem potovali peš.«. Zaradi omenjenih dostopnosti je železnica prva oblika kopenskega prometa, ki ji lahko pripišemo množičnost, a je že na svojih začetkih postala  indikator družbenega položaja.

To potrjuje oblikovanje potniških razredov ena, dva in tri, katerih cenovni razpon vozovnice je leta 1843 znašala 1 gld. in 30 kr. za tretji razred, 3. gld. za drugi razred in 5. gld. za prvi razred.

Najrevnejše prebivalstvo si navkljub širši dostopnosti že v osnovi tega prevoznega sredstva ni moglo privoščiti, saj je bila cena vozovnice v najbolj obiskanem tretjem razredu za njih še vedno previsoka.

Ceno in nakup vozovnice je torej nakazoval premoženjski status potnikov, ki so bili, kot rečeno, razvrščeni v tri razrede in v tri različno opremljene vagone oz. kompozicije vagonov. Prvi razred je  bil kot najdražji seveda najrazkošnejši.

Viri, spomini in pričevanja opisujejo vagone prvega in drugega razreda kot zelo elegantne. »Notranja oprema vagonov prvih dveh razredov, lahko rečemo, pretirano elegantna. Opremljeni so z rdečimi oblazinjenimi sedeži, stenskimi naslanjali in velikimi ogledali.«.

V vagonih tretjega razreda pa »potniki v njih namesto na oblazinjenih sedežih sedijo na lesenih klopeh in da v njih ni ne ogledal in tudi druge luksuzne opreme«.

Kot rečeno, zaradi najugodnejše cene vozovnice, je bil slednji najbolj obiskan oz. zaseden. Potniki tretjega razreda so pripadali različnim poklicnim skupinam in vsem sferam vsakdanjega življenja: »V vagonu tretjega razreda izgleda kot v parterju gledališča: kavalirji, kmetje, ženske s košarami, ki gredo na trg, dame s pajčolani«.

Sodobnemu uporabniku železnic je samoumevno, da je na še tako kratkem potovanju potrebno upoštevati pravila vedenja, ki v prvi vrsti skrbijo za njegovo varnost. Z izumom železnice pa so se ljudje srečali z nečem novim, do katerega še niso imeli oblikovanega odnosa. Tako so najzgodnejša  potovanja z železnico velikokrat povezana z nesrečami kot so padci pri vstopu v vagone, odpiranju vagonskih vrat med vožnjo ipd.

Te nesreče so bile povezane z začetnim navdušenjem nad hitrostjo potovanja. Ko pa je to navdušenje poniknilo in, ko je vožnja z vlakom postala nekaj vsakdanjega, so potniki oblikovali nove šege in navade, s katerimi so si krajšali čas  med vožnjo.

Zaradi manjšega števila potnikov v prvem in drugem razredu in večjega udobja v vožnji, so si slednji krajšali čas z branjem in pisanjem. »Z vidika zgodovine doživetja je bila potnikom na Južni železnici, ki so stopili na vlak npr. z Mandlovim vodičem v roki (izšel je leta 1856), ponujena nova potovalna izkušnja«.

Z vidika delitve skupne izkušnje vožnje z vlakom in deljenja vtisov je bila vožnja v vagonih nižje kategorije bolj poučna. »Za preproste in obsežne vagone tretjega in četrtega razreda, v katere so bili natlačeni “proletarski” potniki, je značilna neprestana medsebojna komunikacija«.

Različne so bile tudi prehranjevalne navade. Potniki prvega in drugega razreda so imeli na voljo jedilne vagone ali pa so se na daljših potovanjih, ki so predvidevali tudi daljše postanke, prehranjevali v železniških restavracijah katerih oprema in postrežba se je lahko kosala z najprestižnejšimi hotelskimi  restavracijami v večjih mestih Evrope. Potniki nižjih razredov so se večinoma prehranjevali z jedmi, ki  so jih prinesli s seboj in si jo delili s sopotniki.

Tudi namen in cilj potovanja je bil povezan z družbenim položajem potnikov. Med potniki, ki so »pripadali« prvemu in drugemu razredu, so se poleg izletov uveljavila tudi daljša potovanja bodisi izobraževalne narave z vodičem v rokah, potovanja za zabavo v »eksotične« dele Evrope ali pa krožna potovanja, ki so bila še posebej priljubljena med mladoporočenci.

Med predstavniki tretjega razreda je bil namen in cilj vožnje z vlakom tako raznolik, kot je bilo raznoliko ozadje iz katerega so izhajali.

Kmetje so svoje pridelke z vlakom vozili prodajati na tržnice in sejme v manjša ali večja mesta, guvernantke, služkinje in kuharice so s pomočjo vlaka lahko tako služile gospodi v bolj oddaljenih mestih, študentje iz še tako oddaljenih mest in vasi pa so hodili študirat v bolj oddaljena univerzitetna mesta. Za razliko od potnikov višjih razredov je tako vlak »preprostim« ljudem predstavljal sredstvo, ključno za lastno preživetje.

Revolucionarna iznajdba, ki je do temeljev pretresla naše predstave o času in okolju, o načinu potovanja, izmenjavi informacij in o svetu okoli nas; iznajdba, s katero so ljudje  premagovali gore in prelaze, v vsej svoji revolucionarnosti ni zmogla storiti nečesa: premagati in ukiniti socialne razlike med ljudmi.

Tako železnica v sredini 19. stoletja kot tudi avtomobil v začetku 20. stoletja sta iznajdbi, ki sta revolucionarno spremenili naš pogled na svet. Ljudje, mesta in dežele še nikoli niso bili tako blizu vse do konca 20. stoletja, ko je svet zajela drugačne vrste revolucija: digitalna revolucija.