Recenzija: DrummingCellist – Zabučale gore

Kristijan Krajnčan oziroma DrummingCellist, kot je naslov njegovega projekta, ki mu piska v tokratnem tekstu posveča pozornost, je mednarodno prepoznaven glasbenik, skladatelj ter filmski ustvarjalec. Ime njegovega solističnega udejstvovanja nam razkriva, da imamo priložnost prisluhniti virtuoznosti na dveh inštrumentih v isti osebi. Krajnčan je namreč tako klasični čelist kot tudi jazzovski bobnar, kar mu omogoča poznavanje več glasbenih zvrsti in igranje v raznih pestrih kolektivih. Posledično pa mu njegova širina očitno daje navdih za kreiranje mnogoterih zvočnih stvaritev in lotevanje glasbe na svojstven način, kot je razvidno in tudi slišano v njegovi najnovejši izdaji Zabučale gore.

Omenjeni album je rezultat angažiranega ukvarjanja z ljudsko glasbo, saj avtor ljudskih pesmi ni zgolj priredil, temveč se je posvetil dvoletnemu detajlnemu raziskovanju slovenske ljudske glasbe in tradicije, med drugim tudi z brskanjem po arhivu Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Slednje ga je pripeljalo tudi do posnetkov pesmi na voščenih valjih iz začetka 20. stoletja, ki jih lahko slišimo v belokranjski skladbi Tri Jetrve. Posebnost izvedbe pa je v vpeljavi zvočnega zapisa moških glasov v kombinacijo bobnov in čela, ki se sliši kot sijajen bluesovski komad. Krajnčan se je polotil tudi ene pri nas najbolj izvajanih ljudskih pesmi Rasti mi, pšenica iz Porabja, a se osnovna melodija, ki jo igra čelo in podlagajo bobni, ves čas izmika, se v neki edinstveni različici pojavlja in izginja, kar skladbi daje prav poseben čar avtorjeve poustvaritve. Še bolj pa se z osnovno melodijo igra in se ji zoperstavlja v naslovni skladbi albuma Zabučale gore, za katero je Krajnčan ugotovil, da izhaja iz Moravije, besedilo zanjo pa je prispeval Oton Zupančič. Vendar nas izvor pesmi ne sme zavesti, saj ljudske pesmi običajno ne poznajo današnjih državnih meja. Med izbranimi interpretacijami se je na dolgometražcu znašla še rezijanska Da göra plazina mojä, ki prav tako vsebuje glasovni zvočni posnetek. Glasovi pevk na posnetku se z vsakim verzom nekoliko dvigajo v tonaliteti; kot naj bi se pesem tradicionalno pela, tako tudi Krajnčan skuša slediti in ujeti omenjeno stopnjevanje.

Kar daje albumu še dodatno posebnost in vrednost pa sta dva avtorska komada, Vodnjak in Requiem, ki uokvirjata celoten album. Čeprav ne gre za ljudski priredbi, na nek način prevzameta ljudski melos in čudovito zaokrožita konceptualnost plošče, ki v končni fazi v lepo ravnovesje povezuje tradicijo in sodobnost.

Brigita Gračner