Dosmrtni župani; Neomejeno število mandatov za župane – posledice.

Volitve na volitve. Po predsedniških ta konec tedna, so takoj naslednji vikend na vrsti lokalne, malo kasneje pa gremo še na tri referendume. Kdo lahko vsemu temu sledi, a še pomembneje, kdo se zmore na vse to pripraviti, da bo lahko oddal glas za tisto pravo opcijo, ki nagovarja njegove interese? Nihče. Še kandidatom se ne da kaj preveč. Tako in tako pa na okrancljanih slikah na internetu piše, da »če bi volitve kaj spremenile, bi jih prepovedali.« 

Dejstvo, da jih še niso prepovedali – o tem, kdo so tisti, ki prepovedujejo volitve, kdaj drugič – govori predvsem o tem, da so volitve za njih še vedno dovolj pomembna kulisa za ohranjanje »videza demokracije«. Videza zato, ker to, da je na vsakih nekaj let en dan proglašen za praznik demokracije, še ne pomeni, da je sistem demokratičen. Letos, ko je inflacija volitev, se bo to še lepše pokazalo. Volivcem bo namreč vsakotedenski obisk volišča prej kot slej presedel. Tri do petkrat na volitve v enem mescu na podlago parlamentarnih volitev spomladi, pride krepko čez vrh glave homo apoliticusa, ki prebiva na južni strani Alp. 

A zakaj je temu tako? Zato, ker na volitvah ne dobijo občutka, da njihov glas kaj šteje? Bržkone. Ampak občutka, da glas šteje, ni niti mogoče dobiti v volilnem sistemu, ki poskuša skozi demokratične mehanizme – volitve – doseči meritokratske rezultate. Torej, da bi največjo politično moč pridobili najsposobnejši. Praznik demokracije je pač praznik, ko skupnost med sabo izbere kogarkoli, ne pa najboljšega. Ali obratno – najboljšega se ne da izbrati na podlagi glasovanja o najpriljubljenejšem politiku. Da smo se znašli v tem položaju, ko z všečki izbiramo najsposobnejšega, je bilo treba seveda zadnja desetletja trdo delati na depolitizaciji volivcev. Celoten politični diskurz se je skrčil na identitetno politiko, politično ekonomijo smo prepustili trgu, politične misli pa so zamenjale politične osebnosti. 

Na lokalnem nivoju, tu si lahko predstavljate občino, v kateri to berete, se depolitizacija kaže v širokem pojavu županov »bez ograničenja trajanja mandata.« To po eni strani pomeni, da je tak župan najprimernejši za funkcijo – to je najpriljubljenejši med vsemi katerimi koli predstavniki skupnosti, ki kandidirajo. Pomeni pa tudi, da so taki župani uspeli vzpostaviti bolj ali pa manj močno omrežje znotraj občinske uprave in njenih pritiklin, pa tudi v ostalih delih družbe. Tu ne gre za kaka namigovanja o nepotizmu ali bognedaj korupciji, temveč je govora o vseh zaposlitvah in delovnih mestih, ki so odvisna od županove izvolitve. »Žena, kredit, otroci« – ni kaj za zamerit. Tako kot ni kaj zameriti posameznikom, ki bi bili morda sposobnejši, pa ne kandidirajo – razlog je enak. Kdo pri zdravi pameti bi hotel prevzeti funkcijo, ki ima tako močno zasidrano mrežo, da si novi obraz po zmagi neizogibno nakoplje gospodarske in politične težave, iz katerih v enem mandatu le stežka izvleče sebe, kaj šele občino. Kdo bi želel naslediti ljubljanskega župana Zorana Jankovića, denimo? 

Zaplete, ki jih predstavljajo dosmrtni mandati slovenskih županov, bi se verjetno najelegantneje rešili z uvedbo omejitve števila mandatov – kot je to denimo pri predsedniku republike. A to v dvomilijonski državi z 212 občinami ni mogoče, saj prebivalstvo najmanjših med njimi ne presega števila zaposlenih v srednje velikem podjetju. Kaj bi se tam zgodilo, če kandidatke ali kandidata za župana ne bi našli? Bi se občina priključila najbližji sosedi? Tujega namreč nočemo, svojega pa nikakor ne damo. 

Jaka Virant