Dobrodošli v deželi bogatih revežev

Slovenija je z ustavo določena kot pravna in socialna država. Ustavna opredelitev države kot socialne ne pomeni odločitve za določen socialni program oziroma določenega sklopa ukrepov socialne politike, pač pa pomeni dolžnost in odgovornost države, da skrbi za socialno šibkejše posameznike in jih zaščiti. Eden glavnih ukrepov za zagotavljanje dostojnega življenja je socialna denarna pomoč. Koliko je revščine v naši državi? Ali je socialna pomoč pri nas, kot je moč občasno prebrati v medijih, res previsoka?

Najprej je treba ugotoviti, da tveganje revščine ni za vse skupine in posameznike enako. Iz podatkov Statističnega urada Republike Slovenije je razvidno, da so revščini najbolj izpostavljeni starejši, zlasti ženske, revni zaposleni, katerih plače so pod eksistenčnim minimumom, brezposelni, mladi in otroci iz revnih družin, enočlanska gospodinjstva ter enostarševska gospodinjstva z vsaj enim vzdrževanim otrokom, med katerimi je 81, 3 odstotkov  materinskih enostarševskih gospodinjstev. Slovenska država ima dokaj obširno in dobro zakonsko urejeno varovanje zasebne lastnine. Sodno varstvo pravic je zagotovljeno in čeravno pravica na slovenskih sodiščih kasni, se uvrščamo med pravno dokaj urejene države. A vsa ta pravna zaščita izgubi pomen za revnega posameznika, ki nima ne lastnega stanovanja ne premoženja, da bi pravice na sodišču izterjal. Temeljne svoboščine, zapisane v ustavi, kot je svoboda ustvarjanja, so mrtva črka na papirju, če posameznik pretežen del svojega časa opravlja delo v slabih delovnih pogojih za okrutnega šefa, da bi zaslužil za preživetje. Prosta izbira poklica in svoboda dela sta pravni formalnosti, če nimajo vsi enakih možnosti za pridobitev ustrezne izobrazbe. Dokler delovna mesta niso prilagojena invalidom in ženskam ni zagotovljen enakovreden položaj v družbi, so ustavna načela jalovo zagotovilo pravične družbe.

Socialna zakonodaja določa, da se z denarno socialno pomočjo ljudem zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki naj bi omogočala preživetje. Cenzusi za ugotavljanje upravičenosti do socialne pomoči se načeloma usklajujejo z rastjo cen življenjskih potrebščin. Pogoji za pridobitev polne socialne pomoči, poleg dohodkovnega cenzusa, ki je trenutno 421,89 evra, so zelo obsežni. Poleg pomanjkanja denarja za preživetje ne smete imeti premoženja in prihrankov, ki bi vam omogočali preživetje, ne smete si jih zagotavljati sami z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z denarnim nadomestilom ali s pomočjo tistih, ki so vas dolžni preživljati. Poleg tega ste primorani aktivno reševati svojo »socialno problematiko«, kar pomeni, da morate na zavodu za zaposlovanje aktivno iskati zaposlitev. Da bi prejeli dobrih 400 evrov, morate torej biti popoln revež.

Minimalni dohodek, ki je določen kot cenzus za dodelitev denarnih prejemkov, naj bi bil bistveno nižji od minimalne plače tudi z namenom spodbujanja ljudi k iskanju zaposlitve. Ob tem je nujno opozoriti na dejstvo, da neto minimalna plača v obdobju v letih od 2005 do 2019 ni presegla praga tveganja revščine. Kako naj torej človek z dvainpolkrat nižjo socialno pomočjo ubeži popolni revščini, če minimalna plača ne more zagotavljati dostojnega življenja in ustvarja revne zaposlene? Upravičenec do socialne pomoči je res deležen tudi drugih ugodnosti, kot so pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, oprostitve plačevanja RTV prispevka, plačila programa vrtcev, subvencije malic za učence in dijake in ugodne razvrstitve cenzusov pri štipendijah.

Socialna pomoč ne omogoča preživetja in aktivnega vključevanja v družbo ali na trg dela, saj si človek z nekaj sto evri komaj plača hrano in stroške bivanja. Število oseb, ki so upravičene do denarne socialne pomoči, se vsako leto povečuje. Leta 2018 je denarno socialno pomoč prejemalo 83.295 oseb, leta 2019 90.922 in leta 2020 že 99.297 oseb. Veliko ljudi je dolgotrajno odvisnih od denarne socialne pomoči. Ti imajo majhne možnosti za izhod iz revščine in možnosti za dostop do trga dela, zato je njihovo zaposlovanje vse težje. Socialno pomoč prejemajo tudi zaposleni, zlasti tisti z minimalno plačo in tisti v prekarnih oblikah dela, ki hkrati preživljajo več otrok.

V Sloveniji so kljub dokaj nizkim zneskom glavni dejavnik zniževanja revščine prav socialni transferji, vključno s pokojninami. Če v dohodek ne bi šteli družinskih in socialnih prejemkov, bi bila stopnja tveganja revščine 22,4-odstotna. Če bi od dohodka odšteli še pokojnine, bi se stopnja tveganja revščine zvišala na 39,4 odstotka. 

Obtožbe, da obstoječa višina socialne pomoči negativno vpliva na delovno pripravljenost delavcev in ima celo destimulativni učinek, ker naj bi bila razlika med denarno socialno pomočjo in minimalno plačo premajhna, izhajajo iz prepričanja, da so plače v Sloveniji odlične, le zaposliti se je potrebno. Dolgo je odmevala cinična izjava generalne direktorice Gospodarske zbornice Slovenije o deželi »bogatih revežev«. 

Težava ni v previsoki denarni socialni pomoči. Temeljni problem je minimalna plača, ki potiska zaposlene v revščino. Ljudje z nizkimi plačami in socialno pomočjo pri nas preživijo tudi zato, ker imamo v primerjavi z drugimi državami izjemno visok delež lastniških stanovanj in ker ima večina Slovencev tudi kakšen kos zemlje. A kot glavno načelo socialne države je smiselno privzeti moto, da je družba pravična le, ko se položaj višjih slojev izboljšuje šele takrat, ko se je izboljšal položaj najnižjih slojev. Torej naj se za začetek občutno poveča minimalna plača. A vlada bi ta predlog verjetno zavrnila s sklicevanjem na konkurenčnost gospodarstva. 

Simon Smole