Dobrodošli na osvobojenem ozemlju

V začetku meseca je bila v Ljubljani na Linhartovi 43 zasedena stavba in ustanovljena je bila Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona ali krajše PLAC. Dogodek je ponovno spodbudil debato o pomenu skvotanja oziroma zasedanja praznih prostorov pri nas. 

Kratka zgodovina skvotanja v Sloveniji se začne z osamosvojitvijo, ko je nastala Avtonomna kulturna cona Metelkova mesto. Kasneje so sledili skvoti po ostalih delih države. V Kranju so člani AKD Izbruh pred leti zasedli zapuščeni bazen, v katerem se je odvijala kulturno-družbena dejavnost. AC Molotov kolektiv ima za seboj že nekaj zasedb, med njimi tudi zasedbo Cukrarne leta 1999 in pozneje vile Mare. Tudi drugje je nekaj uspelih primerov, tako imenovani Sokol’c v novomeškem Narodnem domu, INDE v nekdanji tovarni v Kopru, in še nekaj manjših skvotov tu in tam. 

V Ljubljani seveda najbolj pomnijo Avtonomno tovarno Rog, katere zgodba se je z evikcijo in rušitvijo končala v začetku lanskega leta. Rog je veljal za »začasno avtonomno cono,« koncept katere je razvil Hakim Bey, ki jo definira kot »piratsko utopijo,« ki lahko obstaja v geografskem, socialnem, kulturnem ali imaginarnem prostoru. Gre za »svobodno oazo,« do katere vseprisotna oblast sicer ne seže. 

Skvotiranje ne pomeni samo zasedbe objekta, temveč tudi vse tisto, kar vanjo vložijo uporabniki. Stavbo zasedeš in jo braniš zato, da bi lahko v njej živel in soustvarjal skupnost, avtonomijo, svoj prostor. Skvotiranje je politično dejanje, način življenja, socialni eksperiment, družbena utopija, mehanizem za socializacijo, avtonomija bivanja. Z zasedbo določene stavbe se pomaga tudi tistim, ki nimajo dostopa do bivališča, zato je skvotiranje tudi protest zoper stanovanjsko in gradbeno politiko, ima pa še razsežnost nasprotovanja oblasti, kapitalizmu in obstoječi družbi. 

Zgoraj omenjena avtonomna cona PLAC je bila ustanovljena v nepremičnini na Linhartovi 43, ki je bila še do konca leta v lasti Družbe za upravljanje terjatev bank. Torej v lasti države, ki je stavbo prepustila propadu. Ljudstvo je s samoorganizirano delovno akcijo uredilo propadlo nepremičnino v skupnostni prostor. Po tleh so pometli polomljeno steklo, odmašili so stranišča in vodotoke, počistili ploščice in stene toaletnih prostorov. Na dvorišču so odstranili zaraščeno grmičevje, pograbili listje, odžagali odvečne veje. Svoje dejavnosti uporabniki financirajo s prostovoljnimi prispevki, od lokalne skupnosti in obiskovalcev pa dobivajo donacije hrane, opreme in pohištva. Uporabniki so večinoma dijaki in študenti, čeprav leta pri vključitvi v skupnost ne igrajo vloge, saj aktivno sodelujejo tudi starejši in ljudje v srednjih letih. PLAC je prostor za različne kulturne, eksperimentalne, nove, nekonvencionalne prakse. Pa tudi za vse vrste družbenih in kulturnih dejavnosti. Organizirajo bralne krožke in športne dejavnosti, kot sta joga in aikido. Nudijo brezplačne inštrukcije matematike in angleščine, kuhajo skupnostna kosila in večerje za vse, ki si ne morejo privoščiti vse dražje hrane, v največjem prostoru se odvijajo projekcije filmov in koncerti. 

»V tej luči tudi razumemo in podpiramo prizadevanja mladih kulturnic in kulturnikov ter ostalih uporabnic in uporabnikov po začasni rabi novoustanovljenega avtonomnega prostora Participativna ljubljanska avtonomna cona Plac na Linhartovi 43,« so zapisali na Ministrstvu za kulturo. Upajmo, da bodo stali za svojimi besedami tudi, ko bo vlada hotela zemljišče prodati. Potrebno se bo sprijazniti, da je lahko v urbanem mestnem okolju vsaka prazna bivalna nepremičnina potencialna »žrtev« nelegalne zasedbe, bodisi da gre za stanovanje, hišo ali poslovni prostor, cerkev, zapuščeno tovarno ali bolnišnico, včasih pa kar celotno četrt. 

Na Danskem je pred desetletji v središču Kopenhagna zraslo »mesto v mestu,« imenovano Christiania, ki zaobsega 175 hiš. Celotno območje so skvoterji razdelili na deset manjših samouprav, vse odločitve pa so se prinašale konsezualno v skladu s staro dansko obliko demokracije, imenovano Ting. Skvotiranje predstavlja svojevrsten način življenja, kjer se prepletajo politična, socialna in kulturna dimenzija. Skvoterje lahko označimo za nekakšno »urbano gverilo,« ki aktivno udejanjanja svoja prepričanja, kot so nasprotovanje pomenu zasebne lastnine, tako da (nasilno) zaseda in brani zasedene prostore. 

Skvoti prinašajo mnogo nujno potrebnih praks in storitev. Tako je v avtonomni coni Rog zraslo edino pravo gibanje za integracijo beguncev v Sloveniji onstran birokratskega in okrutnega državnega aparata azilne politike. Nastanek skvota PLAC pa nas opozarja na neustreznost pristopa k upravljanju z »našim« premoženjem in na to, kako je celotna družba podvržena tržnim principom in mentaliteti tekmovalnosti. Vsaka zasedba in nastanek avtonomne cone je znamenje, da nezadržno prihaja čas solidarnosti in skupnostnih načinov bivanja.

Simon Smole