Delavsko samoupravljanje ni vrnitev v socialistično preteklost

»Država določa pravila trga in dokler je država v primežu kapitalskih interesov, možnosti za resno demokratizacijo gospodarstva zares ni.«

Tej Gonza je mladi raziskovalec na Fakulteti za družbene vede in direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo. Diplomiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, magistriral pa na Erasmus Univerzi v Rotterdamu. Trenutno zaključuje doktorat na temo primerjave lastniških modelov za zaposlene. Za Megafon je spregovoril o tem, kakšno prihodnost ima delavsko lastništvo v Sloveniji in svetu.

Na Inštitutu za ekonomsko demokracijo ste izoblikovali rešitev, ki temelji na podjetjih v lasti zaposlenih znotraj tržnega sistema. Gre torej za alternativo, ki ni ujeta v zgodovinski  konflikt med delom in kapitalom?  Lahko opišeš, kako izgleda takšen model lastništva zaposlenih?

Na Inštitutu za ekonomsko demokracijo (IED) se ukvarjamo predvsem s praktično in politično implementacijo alternativnega ekonomskega modela, ki ga najraje poimenujem za ekonomsko demokracijo. Ekonomska demokracija postavlja etične standarde za osnovne celice produkcije na trgu – podjetja. Osnovno načelo je, da lastniške pravice (ekonomske in upravljavske pravice) niso vezane na inštrument, s katerim je mogoče prosto trgovati (na primer na delnico), temveč so vezane na aktivno vlogo v podjetju – na delo. Pravice do dobička, do vrednosti kapitala in do odločanja tako v ekonomski demokraciji niso tržna dobrina, ampak osebna pravica, ki ni prenosljiva in z njo ni mogoče trgovati. Za boljšo predstavo pomislite na volilno pravico v demokraciji, ali pa na članstvo v knjižnici – državljanu pripada pravica do demokratičnega glasu, članu pravica do izposoje knjige. Teh pravic ni mogoče prenesti na drugo osebo, jih prodati. Podobno v ekonomski demokraciji delavcu ni mogoče odtujiti pravice do sadov njegovega dela, prav tako pravice do samoodločanja oziroma demokratičnega prenosa menedžerske avtoritete. Ekonomska demokracija je neizbrana pot socialne demokracije, ki je na razpotju, konec 19. stoletja, raje prisegla na opozicijo dela proti kapitalu preko sindikalnega predstavništva. Seveda je s tem osnovno lastnost kapitalizma – najemanje človeškega dela – pustila nedotaknjeno. Zaradi izvedbene pragmatičnosti smo na Inštitutu sicer žrtvovali določena stroga načela ekonomske demokracije, vendar se trudimo, da so modeli, ki jih izoblikujemo in poskušamo uzakoniti, čim bližji idealu ekonomske demokracije. Ključno je torej, da so v lastništvo vključeni vsi delavci v podjetju. Distribucija kapitala med delavce se omeji z določenimi pravili, ki preprečujejo koncentracijo lastništva pri ključnih kadrih, s čimer se zagotovi demokratičnost vsakega glasu, in dolgoročno vzdržnost delavskega lastništva.

V devetdesetih letih preteklega stoletja so imeli novinarji večjih medijskih hiš pri nas zelo močno vlogo pri lastništvu medijev in upravljanju časopisnih družb, a so se zaradi kratkoročnih individualnih interesov odločili za prodajo delnic. S tem so izgubili kakršenkoli vzvod soupravljanja in preprečevanja škodljivih posledic, ki jih povzročajo lastniki, ki nimajo vizije ali dolgoročnih načrtov ter samo izčrpavajo podjetja.  Kako preprečiti pritiske v smer razprodaje, s katero bi se lastništvo ponovno preselilo v roke špekulativnega kapitala? Kako zagotoviti dolgoročen obstoj delavskega lastništva?

Ne samo, da je tajkunsko lastništvo medijev brez vizije, je tudi odlično orodje za uresničevanje interesnih zahtev lastnikov. Odličen primer je ameriška medijska krajina, seveda pa v Sloveniji pogosto sledimo tem trendom. Lastništvo zaposlenih daje mediju kredibilnost. Gorenjski glas, na primer, je časopis, ki je bil odkupljen s strani zaposlenih. Po delavskem odkupu je močno okrepil bralstvo in predvsem zaupanje bralcev, da je poročanje novinarjev v skladu z integriteto njihovega poklica. Zanimivo, da je tudi v ZDA prvi ESOP sklad, ki ga bom še omenil, narejen v medijskem podjetju. Razlog za razgradnjo delavskega lastništva v devetdesetih je bil, da privatizacija ni bila osnovana na načelih ekonomske demokracije, četudi je bilo lastništvo za trenutek v rokah delavcev, temveč na kapitalističnih načelih, ki lastniške pravice smatrajo za tržno dobrino. Ko enkrat lastniške pravice postanejo tržna dobrina, se kot frnikola skotalijo k tistemu, ki ima za mizo najtežji palec. Mimogrede, prvotni predlog Jožeta Mencingerja, pri katerem mu je takrat pomagal soustanovitelj in predsednik IED David Ellerman, je šel v smer delavskih skladov, ki bi dolgoročno zasidrale lastništvo privatiziranih podjetij pri delavcih. 

Medijska krajina seveda ni edina, v kateri je prišlo do razpada delavskega lastništva in tajkunizacije – razpad delavskega lastništva oziroma degeneracija delavskega lastništva je prisotna povsod, kjer pravna struktura podjetij in zakonski okvir ne zagotavljajo, da so lastniške pravice vezane na vlogo v podjetju. Enako kot v Sloveniji se je zgodilo tudi s številnimi zadrugami po svetu, ki so omogočile, da se obvezni delež v podjetju prodaja kot konvencionalna delnica. Sicer pa poznamo kar nekaj modelov delavskega lastništva, ki se relativno uspešno borijo proti degeneraciji – vsem modelom pa je skupno, da so lastniške pravice na tak ali drugačen način vezane na zaposlitev v podjetju. Kot primer bi še enkrat navedel ESOP v ZDA, bolj nedavni EOT v VB, Mondragon v Španiji in podobne. Vendar pa je v obstoječem ekonomskem sistemu izredno težko zagotoviti dolgoročno ohranitev delavskega lastništva. Ne zaradi trga kot takega, kot bodo verjetno zaključili številni marksisti, temveč zaradi obstoja trga dela ter trga delnic, ki odsotnim lastnikom zagotavljata pravico nad produktom dela (dobičkom) in pravico do avtoritete nad delom (upravljanjem). Odgovor na vprašanje, kako degeneracijo preprečiti, je sicer precej kompliciran. Če poskušam na kratko odgovoriti, je mnogo mogoče narediti z zakoni, ki regulirajo modele delavskega lastništva. To poskušamo narediti tudi v Sloveniji, saj naši zakonski predlogi pogojujejo davčne olajšave za prehod v delavsko lastništvo s široko zastopanostjo zaposlenih (na primer nad 85 odstotkov vseh delavcev v podjetju, ki vzpostavlja shemo) in z omejitvami porazdelitve kapitala med delavce (denimo razlike med pretokom kapitala navzgor so omejene z razlikami v plačah med delavci v podjetju). Skladno z idealom ekonomske demokracije bi se degeneracija preprečila s prepovedjo najemanja delovne sile (vsi delavci bi imeli lastniške pravice) in prepovedjo odstotnega lastniškega kapitala (kapitalski trgi bi bili izključno dolžniški in kvazi-lastniški). Podobno kot je s sužnjelastništvom (prisilnim in pogodbenim) naredilo abolicionistično gibanje. 

Ohranitev razmerja moči primarno omogoča prav država, ki z zakonodajo (ali njeno odsotnostjo) regulira ekonomske prakse. Verjetno zato vpeljava lastništva zaposlenih (še) ni ustrezno pravno urejena in je to pomembno področje boja? Pritiski v smeri privatizacije s strani raznih svetovnih bank in globalnih finančnih institucij so verjetno tudi težava za vpeljavo delavskega lastništva, prav tako je dobro znana praksa, da se v času trajanja mandata vsake vlade rokuje z državno lastnino, kot da bi bila zasebna. Kako v takšnih okoliščinah obrniti gibanje lastnine od zasebnega k bolj družbenim ali skupnim oblikam lastnine?

Seveda, država določa pravila trga in dokler je država v primežu kapitalskih interesov, možnosti za resno demokratizacijo gospodarstva zares ni. V Sloveniji še nismo tam, kjer so s političnim sponzorstvom v ZDA, ampak de facto je tudi v Sloveniji gospodarstvo tisto, ki v veliki meri določa okvir tako imenovanega Overtonovega okna, torej narekuje območje politično sprejemljivega.  Pomislite na vsakdanjo retoriko, na primer konfrontacijo realnega in ne-realnega sektorja, na predvolilna soočenja, kjer avtoriteto predstavljajo »Pečečniki«, na medijsko poveličevanje podjetnosti in podjetništva in podobno. Morda raje poglejmo v svoj krožnik, kot da se osredotočamo na problematiko božjega kompleksa podjetniških krogov. Cinična kritika na levici nam pogosto zamegli uvid, da nekateri podjetniki dejansko ustvarjajo pogoje za dobro življenje, kar sicer precej hitreje priznavamo umetnikom, aktivistom, delavcem, akademikom in (sicer vedno manj) državnikom. Na Inštitutu sodelujemo s številnimi podjetniki, ki – brez pretiravanja – žrtvujejo dobesedno milijone evrov osebnega premoženja, da bi opolnomočili svoje delavce in poskrbeli za lokalno okolje. Samo za primer bi izpostavil Jureta Kneza, ki delavcem omogoča odkupovanje svojih deležev podjetja Dewesoft preko bonusov, tako da delavcem za lastništvo računa ceno, ki je med 10 in 50-krat pod tržno vrednostjo. To povem deloma kot očitek, deloma pa z namenom, da prepoznamo priložnost, ki jo na levici pogosto spregledamo, da imajo v današnjem času posamezniki s podjetniškim kapitalom ogromno politične moči. Ambasadorji delavskega lastništva iz poslovnih krogov so lahko dobri zavezniki radikalnih politik, ki stremijo k bolj demokratični distribuciji lastništva kapitala v gospodarstvu. Res je, da se pogosto ne strinjamo glede sredstev, vendar ti posamezniki pogosto stremijo k ciljem, ki bi jih povsem enostavno označili za leve, humanistične oziroma socialne cilje: lokalne odgovornosti, blaginje za delavce, trajnostnega razvoja in podobno. S takimi ljudmi poskušamo iskati skupne točke, skupno vizijo, ki jo potem prevedemo v politične predloge, ki pa imajo veliko več možnosti za politično realizacijo, kot če bi poskušali delovati izolirano, brez podpore »realnega sektorja«. 

Država občasno vskoči in težave podjetij rešuje z davkoplačevalskim denarjem. Pomaga  lastnikom podjetja, ki so tudi žrtve lastne nekonkurenčnosti, saj se izkaže, da so vzeli nase preveliko tveganje na trgu. Kako radikalna demokratizacija lastništva ter upravljanja vpliva na reševanje podjetij, ki imajo težave s produktivnostjo? Kako vpliva na večjo konkurenčnost, sploh če gre za posamezna podjetja in ne preobrazbo celotnega gospodarstva?  

V času koronskih paketov pomoči gospodarstvu smo politiki podali predlog, ki je bil objavljen v strokovni reviji Review of European Economic Policy, in sicer v obliki izredno enostavnega vprašanja: Če država lastnikom podjetij pomaga s povratnimi in nepovratnimi sredstvi (plačuje njihove obveznosti oziroma jim zagotavlja dobre kreditne pogoje), zakaj te pomoči ne pogojuje z vzpostavitvijo bolj participativne lastniške strukture v podjetju? Predlagali smo precej enostavno in realno rešitev: država naj finančna sredstva, ki predstavljajo likvidnostno pomoč, prenese na namenski lastniški sklad, v katerega se včlanijo delavci. Podjetje izda nove delnice oziroma deleže in jih proda skladu. Podjetje se tako dokapitalizira (dobi svež lastniški kapital, s katerim lahko prebrodi likvidnostne težave), hkrati pa se vzpostavi delavsko lastništvo. Kolikor so državna sredstva povratna, jih delavski sklad postopoma vrača iz naslova izplačanih dobičkov. 

Lastnik v takšni transakciji ne zgubi ničesar; ne pride do razlastitve temveč do razvodenitve, ki je plačana s svežim kapitalom v podjetju. Če se vrnem na vprašanje – ideal ekonomske demokracije je sistemska preobrazba celotnega ekonomskega sistema. Seveda je vprašanje tranzicije v to idealno stanje veliko bolj kompleksno. Dokler spoštujemo privatno lastnino, kot jo garantira obstoječi ustavni red, je k ekonomski demokraciji mogoče stremeti predvsem s pozitivno državno diskriminacijo, ko gre za delavsko lastništvo (fiskalne spodbude, različni finančni inštrumenti, podporne organizacije in podobno.). Vendar pa je že na ravni individualnega podjetja v delavski lasti, ki deluje v pogojih kapitalističnih trgov, mogoče zaznati številne pozitivne posledice participativnih lastniških struktur. Podjetja v delavski lasti so v povprečju bolj produktivna, bolj odporna v času kriz, hitreje rastejo, zagotavljajo boljše delovne pogoje, višje plače in kapitalske prihranke za delavce. Gospodarstvo, ki bi s sistemskimi politikami vzpostavilo odlične pogoje za razrast delavskega lastništva, bi doživelo dvig dodane vrednosti, hkrati pa bi se v družbi znižala neenakost. Podjetja bi bila bolj odgovorna do lokalnih skupnosti in okolja, delavci bi dobili več avtonomije, zaradi česar bi prišlo do bolj zdrave politične participacije in tako dalje. Študije že desetletja potrjujejo te rezultate.

Pri modelu lastništva zaposlenih, kot ga predstavljaš, ne gre za vrnitev v socialistično preteklost. Se ti zdi, da politika levice danes, ki se še vedno vrti okoli konflikta med državo in trgom,  ponuja dobre odgovore, kar se tiče izvedljivih politično ekonomskih rešitev?

Sam v javnih razpravah predvsem poudarjam, da ne gre za vrnitev v socialistično preteklost, ker večina ljudi socializem razume v okviru zgodovine socializma v 20. stoletju. Zanimivo, ideja socializma pred Marxom je bila ideja trga, ki razbija industrijske monopole in zagotavlja avtonomijo in lastništvo za delavce. Tržni socializem, anarho-sindikalizem, krščanski socializem in številne druge šole socialistične misli države ne priznavajo kot osrednjega nosilca emancipacije delavskega razreda. Kakšna je kvalitativna razlika med najemanjem delavca pod avtoriteto državnega interesa ali pod avtoriteto privatnega interesa? V obeh primerih je delavec najeta delovna sila, sredstvo zunanjega cilja, družbenega, državnega, privatnega. Resnično emancipacijo delavskega razreda razumem kot demokratično emancipacijo, v okviru katere vsak, ki opravlja delo, najsibo intelektualno ali fizično, postane lastnik produkta lastnega dela, hkrati pa obdrži neodtujljivo pravico, da sopostavlja strukturo avtoritete, ki v produkcijskem procesu usmerja njegovo delo. Naivnost »boomerske levice« v naivni zastavitvi normativne polarnosti med državo in trgom se zelo lepo izrazi, ko obravnavamo neoliberalizem. Neoliberalizem ni omejevanje države in širjenje trga, pomeni manj države kot zagovornice demokratičnega interesa in več države kot branika privatnega interesa. Neoliberalizem se najlepše manifestira v velikih državno-zasebnih partnerstvih (državno financiranje privatnih industrij, kot so farmacija, vojaška industrija in podobno), v državnih subvencijah privatizirani javni infrastrukturi. Pomislite na državno pomoč zasebnim bankam in gospodarskim družbam v času krize. Ali na subvencije programu SpaceX in zmanjševanje proračuna NASA. Prav tako je zanimiv podatek, da ZDA nameni ogromno državnega denarja za zasebno šolstvo in zdravstvo, na prebivalca je najvišje med vsemi državami OECD. Vse to priča o dolgi roki države in težko bi rekli, da je njeno delovanje dobro zato, ker je državno. Namesto da levica postavlja državo nad trg, je veliko bolj smiselno in konstruktivno, da se začne bolj aktivno ukvarjati s tem, kakšno državo in kakšen trg si želimo. 

Kako je s prekarci? Izkoriščanje prekarnega delavca se dogaja zaradi nesorazmerja moči na trgu, ki ga potisne v negotovost, individualizacijo, slabe delovne razmere in podobno. Kako oblikovati rešitev za področje, kjer je posameznik praktično sam »podjetje« in s svojo dejavnostjo skrbi za svoj materialni uspeh in preživetje v neenakovrednem odnosu z delodajalcem?

Ekonomska demokracija ni nikakršna panaceja, čudežno zdravilo za vse bolezni, ki bi dosledno naslovila vse družbene problematike. Primarno postavlja standarde za notranjo organizacijo tržnih institucij. Do neke mere tudi spreminja naravo trga, ampak vseeno ne rešuje problemov, ki so trgu notranji, če država ne odigra močne in pravilne vloge v regulaciji – koncentracije tržne in monopolne moči, problema negativnih eksternalij, skrbi za ranljive skupine ljudi in družbene  problematike. Prekarstvo je posledica različnih vzrokov, predvsem pa je izraz nesorazmerja tržne moči med najemnikom in izvajalcem dejavnosti. Gre za obvod pravic iz delovnega razmerja, ki jih je sindikalni boj skozi več desetletij uveljavil in jih danes sprejemamo kot povsem samoumevne – pravica do minimalne plače, osemurnega delovnika, plačanega dopusta in bolniške. Prekarstvo je rezultat dovoljene optimizacije stroškov dela in je zato predvsem posledica slabe državne regulacije trgov in korporativnih interesov, ki izkoriščajo inercijo državnega ukrepanja, ko gre za pripravo regulatorne zakonodaje. Na področjih, kjer je individualno delovanje inherentno poklicu, pa je proti prekarstvu mogoče ukrepati s spontano organizacijo, rešitev vidim v moderniziranem cehovskem povezovanju prekarcev v platformne ali produkcijske zadruge. V kolikor se v zadrugo, ki ponuja individualne storitve ustvarjalcev, združi dovolj ponudnikov, zadruga pridobi na tržni moči in pridobi možnost, da do določene mere oblikuje tržne pogoje in postavlja standarde pogojev dela za člane zadruge. 

Simon Smole