»Ustanovljen Strateški svet za debirokratizacijo, ki ga vodi Ivan Simič. Več kot 20.000 predpisov je enostavno preveč.« Je v svoji protislovnični maniri konec maja lani napisal prvi med ministri in slovenskimi gorniki Janez Janša, ko je ustanovil Strateški svet za davčne odpustke kapitalu. Po pričakovanjih strateški svet kljub spletni strani stopbirokraciji na vladnem serverju ni obrodil sadov, če odštejemo predlog davčne reforme, ki jo je za svoje bogate prijatelje pripravil nekdanji dacar in debirokratizator Srbije Ivan Simič. Zato pa se po letu in pol delovanja Strateškega sveta za debilokratizacijo z birokratskimi omejitvami bori lekarniška dejavnost. Strokovna zakona, ki urejata lekarniško dejavnost in področje zdravil, sta namreč v neskladju z zakonom, ki ureja javno naročanje. To pa pomeni, da ni možno hkrati zadostiti določbam strokovne zakonodaje in zakonodaje s področja javnih naročil.
Kot v odprtem pismu predsedniku vlade, ministru za zdravje in ministru za javno upravo opozarja sekcija javnih lekarniških zavodov pri Lekarniški zbornici Slovenije, naročanje preko javnega razpisa predstavlja samo dodatno birokratsko oviro, ki prinaša zavodom veliko dodatnega dela in nepotrebnih stroškov, saj je oblikovanje cen izredno transparentno in nadzorovano. Poleg tega morajo lekarne po zakonu o javnem naročanju izbrati le enega in še to najugodnejšega ponudnika, kar pomeni, da zdravje in varnost uporabnikov ne smeta biti na prvem mestu pri izbiri zdravil – to pa je seveda v nasprotju s strokovno zakonodajo na področju lekarniške dejavnosti. Za razpis je potrebno tudi definirati predmet nabave, kar lekarnarji ocenjujejo kot nemogoče, saj ne morejo dovolj natančno predvideti niti asortimaja niti količin zdravil, ker je to odvisno od potreb pacientov, kot jih opredelijo zdravniki s predpisovanjem receptov.
Prav zato so se javni lekarniški zavodi že dvakrat povezali in objavili skupni javni razpis za nabavo zdravil prek Lekarniške zbornice Slovenije. Dvakrat zato, ker je prvi razpis državna revizijska komisija razveljavila. Tudi drugi razpis še ni uspel preskočiti birokratske ovire, saj so trenutno vloženi štirje revizijski zahtevki, zaradi česar obstaja veliko tveganje, da bo tudi ta razveljavljen.
Pa vendar javne lekarne niso same v boju proti birokratskem nesmislu. Leta 2016 je pomisleke o obstoječi zakonodaji predstavilo tudi računsko sodišče: »Menimo, da bi se predvsem Ministrstvo za javno upravo in Ministrstvo za zdravje kot pristojna organa na tem področju morala do teh vprašanj jasno opredeliti ter hkrati proučiti, ali so obstoječi predpisi v celoti ustrezni oz. ali omogočajo izvajanje takšnih postopkov javnega naročanja zdravil v lekarnah, s katerimi bo zagotovljena učinkovita in gospodarna poraba javnih sredstev.«
Nič ne skrbite drage bralke in bralci, vlada, ki dela v najhujši zdravstveni krizi od začetka zgodovine leta 1991, ni pozabila na lekarniško dejavnost. Le koncepta debirokratizacije ne razume povsem natančno in si ga razlaga kot deregulacijo. Poslanska skupina Stranke labilnega centra, ki se kani v kratkem preimenovati v Ljudski center, je predlagala, poslanci pa so jo na prvem branju potrdili, novelo Zakona o lekarniški dejavnosti, ki v neoliberalni maniri stranke predlagateljice prinaša deregulacijo trga zdravil. Med drugim namreč predvideva, da bi lahko javni lekarniški zavod – ne glede na določbo, da lekarne ne smejo imeti v lasti podjetij, ki opravljajo dejavnost industrijske proizvodnje zdravil in medicinskih pripomočkov ali dejavnost prometa na debelo z zdravili in medicinskimi pripomočki – ustanovil organizacijo, katere temeljna dejavnost je dobava zdravil. To pomeni, da bi se glede na število dnevnih in sezonskih migrantov lahko v večjih mestih odprlo več lekarn, obenem pa bi se jih približno enako število na obrobju zaprlo.
Predsednica Lekarniške zbornice Slovenije Darja Potočnik Benčič ob tem izpostavlja primer sosednje Madžarske, kjer so se po popolni liberalizaciji dejavnosti v mestih res odpirale nove lekarne, a je v štirih letih vrata zaprlo 600 lekarn v manjših krajih.
Kot vse kaže prihodnji rodovi, ki bodo živeli med Alpami in Kolpo, ne bodo ob trku kozarcev vzklikali na zdravje, temveč na svobodno roko trga – ta je namreč edina zmožna zagotoviti javno zdravje kapitala.
