Cukrarna: Od obljub do izvedbe

Prejšnji teden je po številnih arhitekturnih, inženirskih in vsebinskih izzivih svoja vrata odprla prenovljena Cukrarna. Nekdanja tovarna sladkorja, ki pobrežje Ljubljanice zaseda od 19. stoletja, nič več ne izgleda kot hiralnica za domače moderniste. Sveže prepleskane bele stene so le začetek širšega urejanja Poljanskega nasipa. Že samo odprtje pa so pospremile tudi kritike.

Zgodba enega najpomembnejših industrijskih objektov v prvi polovici 19. stoletja na slovenskem sega v leto 1828, ko sta borzna trgovca Rossmann & Pelican prosila za podelitev deželnega tovarniškega dovoljenja za sladkorno rafinerijo. Sprva je bilo mišljeno, da bosta tovarno odprla blizu Doba pri Domžalah, vendar sta se nato zaradi bližine carinarnice odločila, da jo bosta raje postavila v Ljubljani, v tedaj še poljanskem predmestju. Konec stoletja so stavbo nekaj časa uporabljali za predelavo tobaka, dokler ni leta 1873 padla v državne roke in vse do padca monarhije služila kot kasarna. Tu sta zaradi bolezni umrla mlada predstavnika slovenske moderne Dragotin Kette (1899) in Josip Murn – Aleksandrov (1901).

Do danes so notranjost poslopja videli še podjetje pletenin in tkanin, prehodni dom za delavce gradbenih podjetij in socialne varovance, Javna razsvetljava Ljubljana, tovarna otroških vozičkov Tribuna in delavnice Lutkovnega gledališča. Objekt so povsem izpraznili v 90ih letih prejšnjega stoletja, z namenom odpiranja nakupovalnega središča, a je projekt propadel, ker je šlo podjetje Emona inženiring d.o.o. v stečaj. Ker se načrti niso uresničili, so se tja naselili brezdomci.

O prenovi, ki jo je Cukrarna doživela tokrat, se je začelo govoriti leta 2009, ko so načrti predvidevali, da bo tam leta 2014 stalo sodobno upravno središče. Prenova se je zaradi ekonomske krize zavlekla, občutno manjša pa je tudi obsežnost projekta, ki naj bi po prvotnem načrtu zajemal vse stavbe nekdanje tovarne. Predvsem so od originalnih načrtov in govoric izpadle marsikatere vsebine. Zdaj je Cukrarna skrčena na veliko razstavno dvorano, nekaj večjih galerijskih prostorov, prostor v kleti za zvočne umetnosti, konferenčno-pedagoško sobo in bar. Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij Mesta Ljubljane, je na tiskovni konferenci povedal, da se bo nadaljnja obnova odvijala postopoma in poudaril, da gre za »prvi takšen projekt po dolgem času. Nazadnje se je kaj takega zgodilo pred štiridesetimi leti, ko so zgradili Cankarjev dom. Vse ostalo so bili dodatki, prizidki in podobno.« Naključni mimoidoči je na tiskovni konferenci pripomnil še, da bo veliko razstavno dvorano »zelo težko napolniti.« Po primerjavi s Cankarjevim domom pa si lahko mislimo, da bo poslopje večinoma prazno. Vsekakor pa Cukrarni do Cankarjevega doma manjka še veliko širine, ki je zdajšnje osredotočanje na zgolj vizualno umetnost ne ponuja.

Idej o zapolnjevanju prostorov z vsebinami menda ne manjka. V prostorih Cukrarne naj bi potekala šola za kuratorske prakse, ki trenutno deluje pod okriljem SCCA. Za oktober pa se že napoveduje mednarodni festival sodobnih idej Indigo, ki so ga prestavili iz prostorov Mestnega muzeja. Nekaj dogajanja lahko pričakujemo še v baru, ki ga je po pozno zaključenem avgustovskem razpisu v upravljanje dobil bar Pritličje. Minimalistično opremljeni prostor namreč zajema tudi sorazmerno velik oder.

V galerijskih prostorih je že zdaj na ogled mednarodna razstava, v sklopu katere so izkoristili vse prostore, tudi zvočno sobo v kleti. S tem so dokazali kako »lahko« je napolniti še tako veliko galerijo. Povpraševanje po razstavljanju v Ljubljani je pač že nekaj let večje od ponudbe. A nekateri opozarjajo, da je večja ovira ozkost razumevanja umetnosti posamezne galerije, oziroma število umetnikov s katerim posamezni vodja galerije sodeluje. Slednjega dejstvo, da je vodja galerije Cukrarna hkrati vodja galerije Tobačna, ne postavlja v luč pozitivnejše prihodnosti.

Na pomanjkljivosti projekta je že pred samim odprtjem opozorilo tudi gibanje Ljubljana je odprto mesto (LOM), ki se je oglasilo z javnim pismom in peticijo. V njem so zapisali, da odprtje Cukrarne »sproža številne pomisleke in na odprto rano, ki jo vse bolj širi kapitalistično usmerjena mestna oblast, ne nasuva sladkorja, temveč soli.« Po njihovem mnenju se Ljubljana spreminja v izpraznjeno mesto elitizma in potrošništva: »Razprodaja občinske zemlje, pomanjkanje dostopnih stanovanj, krčenje javnega in skupnostnega prostora, gentrifikacija, katere pokazatelji so med drugim pozidava zelenic, gradnja luksuznih stanovanj in prestižnih hramov umetnosti – to je realnost slovenske prestolnice. Kulturna politika MOL temu zvesto sledi.« Zato se tudi sprašujejo, če je Cukrarna prostor za reprezentacijo umetnosti, za katero umetnost pri tem sploh gre? Odločitve MOL pa grajajo tudi, ker »razkorak med ambicijami in realnimi produkcijskimi pogoji v Ljubljani ne bi mogel biti večji. Medtem ko se umetniki komaj prebijajo skozi krizo, MOL plačuje palačo umetnosti. Ne glede na zagotavljanja piarovcev MOL-a, kako bo nova galerija izboljšala položaj ustvarjalcev, to iz programa in načina upravljanja ni razvidno.« Jasen znak je politiki MOL po njihovem mnenju dala tudi komisija, ki je zavrnila prijavo za Evropsko prestolnico kulture. Za prvo razstavo pa menijo, da sporoča ljudem, da je revščina »le romantičen spomin preteklosti.«

Mateja Demšič, vodja oddelka za kulturo MOL, je na očitke LOM odgovorila, da je »zaskrbljujoče, da so podpisniki peticije tisti, ki imajo enega najboljših dostopov do vseh informacij do tega kar se dogaja v mestu.« Verjetno je potemtakem še bolj zaskrbljujoče, da se morajo ravno tako dobro informirani posamezniki posluževati drugih poti obveščanja javnosti, da bi bil njihov glas sploh slišan.