V pariškem muzeju mode Palais Galliera je na ogled razstava modnih kreacij legendarne Coco Chanel, ki je sicer trenutno zaprta za javnost, a se jo da vseeno ogledati na spletu (https://www.youtube.com/watch?v=5e97rPNm6n8). Kljub temu, da nekateri na Coco gledajo kot na feministično ikono, saj je ženske osvobodila tiranije steznika in jih “oblekla” v hlače, s čimer je dala prednost njihovi svobodi gibanja, gibljivosti in udobju, pa na pariški razstavi Gabrielle Chanell: Modni manifest o feminizmu ni niti besede.
“To je bila zavestna odločitev,” je za BBC Culture povedala Miren Arzalluz, direktorica muzeja in sokustosinja razstave, saj pred stoletjem, ko je bila Coco Chanel na vrhuncu svojega vpliva, beseda feminizem še ni bila splošno znana, tako da oblikovalka sebe nikoli ni postavljala v te okvirje.
“Je pa očitno, da je ženske postavila v središče svojih stvaritev, svoje življenje je namreč posvetila razvijanju novega načina ženskega doživljanja mode,” je še razložila Arzalluz. Medtem ko je bilo življenje te legendarne oblikovalke – od travmatičnega otroštva kot zapuščene sirote, do nizanja imen njenih bogatih ljubimcev ter trditev, da je bila vohun nemške obveščevalne službe – po njeni smrti leta 1971 opisano v mnogih filmih, knjigah in dokumentarnih filmih, pa je njen prispevek k ženski modi vseeno še najmanj razumljen. Chanel si je izposodila elemente moške mode, kot so žepi in tvid, izbrisala pasove in vrvice, ter s tem ustvarila androgene silhuete. S svojo kljubovalnostjo do takratnih družbenih in spolnih norm je tako že takoj v začetku svoje kariere nekatere zmedla, druge pa navdihnila.
Ženske, plešite!
“Neštete biografije o Coco Chanel govorijo predvsem o njenem zasebnem življenju,” pojasnjuje kustosinja, “zato mislimo, da jo poznamo, toda zavedli smo se, da imamo o njenem delu zgolj površno znanje, zato smo jo s pripravljenjem te razstave na nek način ponovno odkrili.”
Njena ikonična dvodelna obleka iz tvida že skoraj 70 let, odkar jo je Coco predstavila svetu, ostaja stalnica v luksuzni garderobi sodobne ženske, v poceni različicah pa jo kopirajo neštete modne znamke. Skrivnost te obleke pa se skriva v podrobnostih, saj je jakna zasnovana tako, da je mehka in lahka, s čimer bi jo prej označili za jopico, krilo pa je oblikovano tako, da se udobno naslanja na boke ter seže tik do pod kolen, s čimer uporabnici omogoča popolno svobodo gibanja.
Njena “mala črna obleka”, ki je bila leta 1926 na naslovnici ameriškega Voguea, je še skoraj stoletje kasneje osnovni del garderobe vsake moderne ženske. Pri Vogueu so že takrat zapisali, da bo preprosta, črna obleka postala modni ekvivalent serijsko izdelanega avtomobila Ford Model T, torej vsestranski, klasičen in dostopen kos z univerzalno privlačnostjo.
Chanel je tako oblikovala obleke za aktivne in samostojne ženske. Kot material za svoje obleke je izbrala džersi, ki so ga do takrat praviloma uporabljali za moško spodnje perilo, s čimer so njene kreacije dobile ohlapne, valovite silhuete. Coco je, namesto, da bi žensko obliko poudarila z zaboljenimi pasovi in dokolenkami, oblikovala obleke z višjimi robovi in brez rokavov, s čimer je ženskam omogočila udobno gibanje in svobodno plesanje.
“Dior žensk ne oblači, ampak jih tapecira”
In prav to je bilo njeno poglavitno vodilo pri oblikovanju oblek, je še povedala Arzalluz: “Pojmi udobja, enostavnosti in svobode gibanja so bili do takrat v modi popolnoma nepoznani, še posebej v visoki modi, kamor se je uvrščala Coco. Ko se je leta 1947 s svojo kolekcijo New Look na modni sceni pojavil Christian Dior, je takrat 71-letna oblikovalka izjavila, da “Dior žensk ne oblači, ampak jih tapecira”.
“Coco Chanel je bila ženska pred svojim časom, ženska, ki je v začetku 20. stoletja ustvarila lastno podjetje, bila super uspešna podjetnica, ženska, ki se ni nikoli poročila in se do konca borila za svojo ekonomsko svobodo,” svoje razmišljanje sklene Arzalluz”. Ženska, ki se morda ni nikoli imenovala za feministko, je pa nedvomno izredno prispevala k zgodovini žensk v 20. stoletju.
