Čas norih predsednikov

Nič nenavadnega in novega ni, da ljudje ugibajo o zdravju svetovnih voditeljev. Mediji so pozorno spremljali izpade ameriškega predsednika Donalda Trumpa, pred tem so ocenjevali, ali je Ronald Reagan prestar, da bi bil ponovno izvoljen za predsednika. Takrat je bil star 73 let, šest let mlajši od Bidna danes. V času mandata Joeja Bidna se je razvnela debata, ali bi moral predsednik kot del rutinskega fizičnega pregleda opraviti kognitivni test. V ameriški ustavi obstaja 25. amandma, ki pooblašča predsednikov kabinet, da s soglasjem podpredsednika razglasi aktualnega predsednika za nesposobnega opravljati funkcijo.

 

 

V trenutni globalni bitki med predsednikoma Bidnom in Putinom se zdi vprašanje, ali bo prvi kos pritisku, še bolj pereče. Mentalna okrnjenost najstarejšega predsednika v zgodovini ZDA ne bi bila presenečenje, sploh če vemo, da je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja imel ne eno, temveč dve operaciji možganske anevrizme. Že od časa volilne kampanje novinarji beležijo številne zaskrbljujoče znake v njegovih nastopih. Težava ohranjati raven pozornosti, kratkotrajna izguba spomina, zamenjava besed in izrazov, motnje v govoru in miselnem toku ter povečana razdražljivost so le nekateri od simptomov, ki skrbijo ameriško javnost.

Ameriški predsednik Joe Biden nadaljuje z mentalnimi zdrsi tudi v teh občutljivih časih. Tako je pred dnevi po tem, ko je končal svoj govor v Seattlu, podal roko, da bi se rokoval, čeprav takrat ni bilo nikogar v njegovi bližini. Pred nekaj tedni je uredništvo časopisa Wall Street Journal v svojem uvodniku celo zahtevalo, da Biden – zlasti v času mednarodnih kriz, ki imajo kaj opraviti z orožjem za množično uničevanje – ne sme več govoriti o zelo pomembnih vprašanjih, razen če prebere napisano besedilo, od katerega ne bi odstopal. Biden je pravi mojster pomenljivih besednih zdrsov. Tako je uspel v govoru Ukrajince zamenjati z Iranci. Izjavil je, da »Putin lahko obkroži Kijev s tanki, vendar nikoli ne bo osvojil src iranskega ljudstva.« Margaret Thatcher je zamenjal s Thereso May in Angelo Merkel, drugi amandma je omenjal kot prvi, potrojil število žrtev v streljanju v državi Kent leta 1970 in pomešal spletno stran svoje kampanje s kodo za besedilna sporočila. Ena bolj komičnih izjav je gotovo tista o dejstvih: »Izberimo resnico pred dejstvi!«

Iz Kremlja – v nasprotju s klepetavimi ZDA – že leta ni slišati ničesar o zdravju Putina, so pa v zadnjem času novinarji in politologi na Zahodu analizirali vsak korak ruskega predsednika in poskušali odkriti kakršnekoli znake šibkosti ali bolezni. Govorice, da ima Putin raka ščitnice, resne težave s hrbtenico in celo psihozo, so postale del standardnega medijskega diskurza o Putinu. Rusko invazijo na Ukrajino, ki jo je sprožil februarja, so mediji in analitiki pripisovali Putinovi psihozi. Putin naj bi večino obveščevalnih podatkov prejel od nekaj določenih ljudi, ki so morda prikrajali resnico oziroma dejstva, da bi tako povzročili Putinov »padec« v stanje narcistične psihoze.

Glavna skrb novinarjev in komentatorjev je izvršna sposobnost ameriškega predsednika. Bojijo se, da bi njegovi lapsusi in spodrsljaji lahko imeli usodne geopolitične posledice. Nedavno je Biden po prebranem govora improviziral in rekel: »Za božjo voljo, ta človek ne sme ostati na oblasti.« Mediji in Kremelj so hiteli spraševati, ali Biden zagovarja spremembo režima v Rusiji in celo nasilno odstranitev Putina. Njegovi pomočniki so odgovarjali, da to ne drži, kmalu zatem pa je to zanikal tudi sam predsednik. Na naslednji tiskovni konferenci so kamere ujele Bidna, kako bere s plonk listka z naslovom »Težka vprašanja in odgovori o Putinu.« Pred kratkim je izjava predsednika Joeja Bidna, da Rusija izvaja »genocid« v Ukrajini, povzročila zaskrbljenost med nekaterimi uradniki v njegovi vladi, saj do sedaj obtožba o genocidu ni bila podkrepljena z informacijami, ki bi jih zbrale ameriške obveščevalne agencije.

Predsednik Združenih držav Amerike ima obsežna pooblastila in posledično skoraj neomejeno moč krojiti svetovno politiko. Lahko odpusti vodjo zvezne preiskovalne agencije, kot smo videli v primeru Trumpove odstavitve direktorja FBI Comeyja. Enostransko lahko sprejme odločitev, da bo tujim voditeljem zaupal strogo zaupne podatke. Ima praktično neomejena pooblastila za uporabo jedrskega orožja. Trumpovo besedičenje o »nevtralizaciji« Kitajske leta 2020 so v Pekingu razumeli kot pripravljenost ZDA uporabiti jedrsko orožje. Na začetku članka omenjeni 25. amandma se ne nanaša specifično na »duševno zdravje« predsednika, bolj cilja na predsednikovo kompromitiranje s strani Rusije. Ko že govorimo o mentalni sposobnosti in ruskem vplivu na ameriškega predsednika, ne pozabimo, da se za volitve 2024 napoveduje povratek kandidata Trumpa.

Simon Smole

Back to top button