Boris v volčji preobleki

V nedeljo smo bili na spletu priča zapisu Barbare Verdnik, v katerem je sledilce obvestila o nespodobnem povabilu nekdanjega koprskega župana Borisa Popovića, ki bolj kot o njegovem značaju priča o tem, da nekdanji župan obupano išče podporo za svoje nezdrave ambicije tudi tam, kjer jih zagotovo ne bo dobil. Popović je njenega soproga namreč nagovarjal, naj se Barbara pridruži njegovi ekipi – skrbela naj bi za kulturo. Polje, na katerem ima Popović zagotovo največji deficit med vsemi kandidatkami in kandidati za župana Kopra. V odziv na vprašanje njenega soproga, ali ni morda bolje, da se o tem kar sam pomeni z Verdnikovo in se nekdanji urednici Primorskih novic morda opraviči za skoraj dve desetletji javnega in manj javnega šikaniranja, je nekdanji župan pokazal, da ne more iz svoje kože: »Zakaj opravičit? Ona je meni naredila desetkrat več škode kot jaz njej.« Kako? Najverjetneje s tem, ko je razkrivala nepravilnosti in nezakonitosti pri njegovem 16 let trajajočem maltretiranju občine in občinske blagajne. Če so občani morda že pozabili, kako se je Popović kot župan znašal nad občinskimi financami, okoljem in javnim prostorom, kako je absolutistično krojil podobo mesta in vsakdana prebivalcev po lastnih željah in hotenjih, če so pozabili kako primitivno, nasilno in na trenutke infantilno se je javno (pa tudi zasebno ni zamudil priložnosti za blatenje) lotil obračunavanja z Verdnikovo, ker si je drznila pozornost primorske javnosti usmeriti v Popovićeve nečedne rabote, ona tega očitno ni pozabila. Z njim se je, po prejemu nespodobnega povabila prek posrednika, strinjala le v tem, da bi mu nekdo za kulturo »res prav prišel«.

Da ima Verdnikova glede tega prav, ni dvoma. Verjetno se omenjena tudi bolje kot ostali spomni, da je že od samega začetka županovanja pred dvema desetletjema Popović kazal tako prezir do novinarskega dela in novinarjev, kot tudi ne ravno pohvalno pripravljenost odreči se evolucijskim in civilizacijskim pridobitvam pri komunikaciji. Naj spomnim na primitiven izpad iz leta 2006 tik po volitvah, ko je novinarki Primorskih novic, Petri Vidrih, na novinarsko vprašanje odgovoril s sočnim arzenalom kletvic in ji z gibom roke nakazal možnost dostave porcije batin. V vsej svoji predrznosti je nato Popović poskusil zamegliti zgodbo in zastrašiti novinarko tako, da je on njo tožil – neuspešno. Na sodišču je Vidrihova natančno opisala, kako se je to zgodilo, in navedla, da je bila incidentu priča tudi takratna Popovićeva tiskovna predstavnica Mojca Beljan. Vidrihova je sodišču razložila incident, ki je sledil njenemu vprašanju o tem, kako Popović komentira govorice, da postaja Koper leglo mafije: »Ko sem mu postavila zadnje vprašanje, je nanj sicer odgovoril, ko pa sem ugasnila diktafon, se je obrnil k Beljanovi in ji rekel: ’Si slišala, kaj mi je rekla?’ Potem se je obrnil k meni in mi rekel, da sem nesramna in kako mu lahko rečem, da je mafija. Želela sem mu pojasniti, da nisem mislila, da je on mafija, ampak sem želela le njegov odgovor na govorice, pa me sploh ni hotel poslušati. Poslal me je v kurac, mi rekel spizdi, da te ne udarim, spizdi, odjebi, pri tem pa je iztegnil desno dlan in preteče nakazal udarec. Vprašala sem ga, ali misli resno, pobrala stvari in odšla na sedež Primorskih novic. Takoj sem šla k odgovornemu uredniku in mu povedala, kaj se je zgodilo. Takrat je bil odgovorni urednik Tino Mamić. O incidentu je bil že seznanjen, saj ga je vmes Beljanova že klicala.« Popović je bil nato leta 2010 zaradi tega in ostalih otročjih laži, ki jih je v naslednjih mesecih javno izrekal o Vidrihovi, obsojen na pogojno zaporno kazen. V maniri nevzgojenega osnovnošolca je Popović novinarko kar v živo na nacionalki označil kot ljubico oz. ljubimko nekdanje izolske županje, trdil da pijančuje po mestu in ostale nebuloze, kot se jih poslužujejo manj artikulirani osnovnošolci pri zbadanju. Popović se je že takrat izogibal sodnim obravnavam. V primeru proti Vidrihovi tudi tako, da se je na stroške občank in občanov sprehajal (pustil prevažati) po Miamiju v ZDA – saj se spominjate blamaže, za katero bi v resni državi končal v zaporu, ko je kar z občinsko bančno kartico plačal »frizerja« v znesku čez tisoč ameriških dolarjev. 

Takrat je, v luči številnih Popovićevih napadov na novinarke, javnost nekako spregledala, da je tudi sodnemu izvedencu Darku Končanu med premorom na sojenju, ki je potekalo zaradi Popovićeve davčne zatajitve, kar pred vsemi natresel kup primitivnih žaljivk, mdr. ga je zmerjal s prascem. 

V svežem spominu ostaja sodba iz leta 2019, ko je sodišče po petih letih sojenja Popovića obsodilo na šestmesečno pogojno zaporno kazen, ker je javno žalil, blatil in s seksističnimi pripombami napadal ugledno in večkrat nagrajeno novinarko RTV Eugenijo Carl, ki je raziskovala Popovićeve kriminalne afere in o njih poročala. 

Tožilo bi ga najverjetneje tudi več italijanskih ministric, če bi lahko brale ali poslušale njegove hormonsko spodbujene izjave o njihovem izgledu. Kot v primeru Carlove je v tem segmentu izpadov pozornost posvečal bolj zaobljenim delom telesa.

Seveda se ni vedno ustavilo pri besedah. Popovićevi podporniki so pred lokalnimi volitvami znali aktiviste drugih strank in list, če so ocenili, da jim niso nevarni, ugrabiti in odpeljati na »zaslišanje« izven urbanih območij, praviloma v gozd. Resda so se tam zadržali pri verbalnih grožnjah in nakazovanju agresivnih kretenj, toda do fizičnih poškodb k sreči ni prišlo. Je pa, tako sogovorniki, zastraševanje uspelo – nihče se ni odločil za prijavo. 

Morda tudi zato, ker so se, če gre sklepati po izkušnji našega fotografa, Popovićevi ljudje radi izkazovali s policijskimi izkaznicami – najverjetneje ponarejenimi. Po napadu na našega fotografa, ki se je zgodil pred upravno enoto Koper 19. 1. 2019, se je koprska policija podala v lov tudi za osumljencem, ki se je predstavil kot policist in pomagal napadalcem na našega fotografa. Napad na našega sodelavca sta obsodila tako Društvo novinarjev kot številne mednarodne organizacije, ki se borijo proti nasilju nad mediji. Policija je storilca že identificirala, postopki še niso zaključeni, a povezave med napadalci in Popovićem prav bodejo v oči. Ni treba biti ravno Nostradamus, da se ti posveti, zakaj Popovića tako moti naš obstoj. Ker nas ni uspel ustaviti niti s fizičnim napadom. Ker bomo nadaljevali delo naših predhodnikov iz drugih medijev, ki so – tudi v času, ko je bilo to zaradi Popovićevega odločanja v imenu občine še težje početi kot danes – razkrivali njegove nečedne posle, nezakonitosti in oškodovanje občine ter javnega interesa. To so počele še Primorske novice, tudi ko je bila urednica Barbara Verdnik. Zato je bila deležna številnih šikaniranj, pritiskov in manj in bolj nevarnih napadov nekdanjega župana. On pa mirno izjavi, da je ona njemu naredila več škode kot on njej. 

Morda se bo Popović komu tudi opravičil, kot se ni opravičil Verdnikovi. Toda, če se kdaj odloči za opravičevanje, bo imel veliko dela. To besedilo mu lahko služi kot markacija, kje naj začne. 

Željko Urumović