Znajdemo se v prihodnosti, predvidoma nekaj desetletij od sodobnosti. Roboti, s katerimi upravlja umetna inteligenca, so si pravkar priborili pravice. Nekateri ljudje jih kljub temu še vedno lovijo in uničujejo. Zemlja se je že segrela za več stopinj Celzija. Gladina morij se je zvišala, zaradi pomanjkanja so uspeli preživeti le nekateri.
Tak je svet, ki ga izrisuje Mathieu Bablet v stripu Ogljik in Silicij. Prikazuje prihodnost, ki se ne zdi toliko distopična. Glede na neuspeh zadnjega podnebnega vrha se bolj kot to zdi prekleto realistična. Nenazadnje je tudi avtorjev prikaz sodobnosti, v kateri se strip prične, dober odraz trenutnega stanja, v katerem je najvišja vrednota kupčkanje denarja, nenehen ekonomski napredek, ki ga poganja človeški pohlep. Odsev stanja najbolje prikaže scena, v kateri se znanstveniki odločajo, koliko časa lahko preživi robot, ki deluje s pomočjo umetne inteligence. Tako se naenkrat zgodi »rojstvo« novega razmišljujočega in čutečega bitja, katerega življenje naj bi bilo čim krajše, zato da bi jih lahko prodali čim več, takoj ko se bodo ugasnili.
Bablet v zgodbi o prijateljstvu med dvema robotoma prikaže temno stran človeštva. Začne se s hlepenjem po dobičku, nadaljuje z zasužnjevanjem in konča s pokolom. Čeprav že od prve ideje o obstoju robota obstaja strah pred njegovo močjo, se izkaže, da se je zares treba bati samo njegovega stvarnika – človeka. Androide namreč ustvarja po lastni podobi, ki pa je daleč od idealne.
Robota Silicij in Ogljik, ki jima sledimo od njunega stvarjenja, sta mila, pametna in človekoljubna. Imata um in čustva, vendar je njun prostor v prostoru za prtljago. V približno 250 letih njunega obstoja, ki ga spremljamo v zajetnem stripovskem špehu formata malo večjega od A4, se le nekaj zdi nespremenljivo: človekov ego in njegova nezmožnost, da bi razmišljal izven njegovega okvira. Oziroma kot v stripu ugotavlja Silicij: »Seveda nima nobenega smisla, kaj si pa pričakovala? Saj to dobro veš. Dostop imaš do istih podatkov kot jaz. Posameznik ni kompatibilen z idejo družbe, ker človek ni racionalno bitje, še zlasti pa ne, kadar je del skupine.«
Bablet v razmišljujočem eseju, zapakiranem v znanstvenofantastičen strip, ugotavlja, da se človeštvo s tem, ko se boji umetne inteligence, v resnici boji sebe. Tistega, ki je umetno inteligenco pravzaprav zasnoval. Premislek o družbi in njenih sistemih je sestavni del dobre znanstvene fantastike in založbi VigeVageKnjige je s tem uspelo v slovenski prostor pripeljati že drugi kvaliteten strip tega žanra.
