Javnim uslužbencem, ki so v službi javnosti, prepovedali govoriti pred javnostjo.
Svoboda govora je temelj zahodnega pojmovanja demokratične politične ureditve. Svobodno izražanje je celo tako pomembno, da so ga v svojo ustavo zapisale številne države, tudi Slovenija. V Združenih državah Amerike je svoboda govora našla svoje mesto celo v prvem amandmaju, tako se jim zdi pomembna. Še posebej svobodni v svojem izražanju naj bi bili politiki, saj so odgovorni javnosti, zato ji morajo biti vedno na uslugo. Edino kar jih omejuje je sovražni govor, vendar v zadnjem času lahko ugotavljamo, da nimajo več zadržkov niti na tem področju. Ker so predstavniki ljudstva odgovorni svojim volivcem, bi se morali vedno odzvati na vsa vprašanja javnosti, ki do njih pridejo preko novinarjev. Zato je skoraj nepredstavljivo, da lahko kdo prepove ministrici vsakršne izjave v javnosti in jo okara kot majhnega otroka naj bo tiho. Doktor pravnih znanosti dr. Andraž Teršek pojasnjuje: “Javna oblast, katerakoli, mora v ustavni demokraciji ohranjati razdaljo in samoomejitev do svobode javnega komuniciranja. Takoj, ko država prevzame vlogo strogega cenzorja, posledično pa preganjalca in kaznovalca ljudi zaradi gole vsebine ali metode izražanja, postane le še mit.”
Javna odgovornost
Politiki niso sami sebi namen, niti ni državna blagajna njihov plen, čeprav se dostikrat obnašajo tako. Vsi politiki morajo biti na razpolago svojim volivcem ves čas. Že v Zakonu o javni upravi je zapisano, da so uslužbenci zavezani javnosti, prav tako pa tudi v poslovniku Državnega zbora: “Delo državnega zbora je javno. Javnost se lahko omeji ali izključi samo, če tako zaradi splošnih koristi odloči državni zbor ali njegovo delovno telo.” Podobno velja tudi za ministre v vladi, ki bi jih načeloma morala zavezovati še višja stopnja integritete in še višja stopnja etičnega obnašanja. Dostikrat v zgodovini slovenskega parlamentarizma kateremu izmed ministrov niso bila všeč novinarska vprašanja, pa je s cmokom v grlu moral odgovarjati nanje. Očitno pa se je praksa transparentnosti spremenila z vlado Janeza Janše in imenovanjem Uroša Urbanije na čelo direktorja Urada vlade za komuniciranje.
Težnje po filtriranju vseh informacij, ki gredo v javnost niso nove. Poslužujejo se jih vsi avtokratski režimi sveta, saj ne želijo odgovarjati javnosti za svoja dejanja. Običajno pa se ne začne zgolj z utišanjem novinarjev, ampak se omejuje demokratične standarde na vseh področjih. Nekaj podobnega pri nas lahko opazujemo zadnje leto dni. Najprej smo nemo opazovali, kako se je oblast spravila na tiste protestnike, ki mislijo drugače in jim preprečila z ustavo zagotovljeno svobodo izražanja. Potem so na vrsto prišle zamenjave v vodstvu policije. Glede na to, da se vodi kar nekaj postopkov zoper vladajoče politike, bi lahko zamenjave šteli med poskuse utišanja policije in želje po obvladovanju represivnega aparata. Nato so na vrsto prišli še novinarji in sodstvo. Na koncu pa so bili disciplinirani celo ministri te vlade.
Podreditev institucij
Utišanje javnosti in vseh, ki v državi mislijo drugače, se je začelo s kadrovskimi menjavami. Že na prvi svoji seji aprila lani je vlada Janeza Janše zamenjala celotni vrh policije, vojske in obveščevalno-varnostne službe ministrstva za obrambo. Nato se je lotila Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki nam zadnje leto diktira način življenja. Sprva so ljudje NIJZ-ju še verjeli, saj je podajal resnične informacije, dvom v delo institucije pa se je začel porajati, ko je vlada aprila odstavila tri predstavnike v svetu NIJZ in nastavila ljudi, ki so posredno povezani s stranko SDS. Eden izmed njih, Matej Forte, je celo sin podpredsednice sveta SDS Alenke Forte. Ko je bila z mesta direktorice NIJZ odstavljena še kritična Nina Pirnat in se je že naslednji dan ob premierju pred novinarskimi kamerami nastavljala nekdanja mestna svetnica iz kvote SDS Bojana Beović, pa je vlada dobila proste roke, da z državo ravna kot hoče, na podlagi lastnih želja, ne strokovnih argumentov. Zato tudi imamo prepoved zborovanj in policijsko uro že tako dolgo kot nikjer drugje na svetu. Ker so vladni ukrepi zaradi podreditve NIJZ bolj politični kot strokovni, smo imeli eno izmed najslabših epidemioloških slik na svetu. Vse menjave na NIJZ so se namreč zgodile po tem, ko je vršilec dolžnosti direktorja NIJZ Ivan Eržen vladne ukrepe označil kot neutemeljene. Z zamenjavami je tako vlada povsem utišala NIJZ in lahko uvedla ukrepe kot je ekstremna kazen za prehranjevanje na cesti. Takratni minister za zdravje Tomaž Gantar je čistko na NIJZ in neuspešne ukrepe upravičeval: “Stališča so zelo različna tudi znotraj NIJZ. Vlada ukrepe sprejema z najboljšim namenom in na podlagi mednarodnih izkušenj …” Vladi je odgovorila Alenka Trop Skaza iz celjske enote NIJZ: “Vezano na našo izjavo o neodzivnosti NIJZ je ta v kontekstu dela epidemiologov nekorektna. Epidemiologi delamo skoraj noč in dan na terenu in pri pripravi številnih navodil in priporočil, ki jih zahteva oziroma potrebuje stroka in javnost. (…) Vsi delamo altruistično, grozi pa izgorelost imenovanih specialistov, saj nas je v okviru kvote zaposlenih (…) zelo malo.”
Utišani strokovnjaki
Kljub temu, da je vlada na mesto NIJZ nastavila Milana Kreka, ki se je pred tem desetletja neuspešno spopadal s problematiko odvisnosti od drog in ni ravno najbolj primeren strokovnjak za NIJZ, ter si v strokovno skupino izbrala svoje ljudi, ki naj bi plesali tako kot politiki igrajo, smo lahko samo čakali kdaj bo počilo tudi znotraj te strokovne vladne ekipe. Očitno premierju Janezu Janši in celotni vladi ni bilo všeč, da je predstojnik Centra za nalezljive bolezni NIJZ Mario Fafangel razmišljal s svojo glavo, zato je v nekem trenutku dobil prepoved komuniciranja z javnostjo. Pri tem se je samo od sebe zastavilo vprašanje, kaj bi tako strašnega povedal javnosti, da je bil utišan? Kot se je izkazalo, vladi Janeza Janše, ki nas drži zaprte doma, ni ustrezalo, da je že pred časom naglas govoril o tem, da bi se vsi šolarji morali vrniti za šolske klopi, da omejitev gibanja na občine ne prinaša želenih rezultatov in da je policijska ura povsem nesmiselna z vidika proti-epidemioloških ukrepov. Še huje pa verjetno je, da je vladi predlagal ukinitev hitrega testiranja s povsem nezanesljivimi hitrimi testi. Nenazadnje se je izkazalo, da smo imeli zelo stroge ukrepe, ki so hudo posegli v človekove pravice, na podlagi lažnih nestrokovnih podatkov. Očitno je bilo okuženih veliko manj, pa so hitri testi popačili sliko in jo prenapihnili. Šele v zadnjem obdobju se pozitivne hitre teste preverja še s PCR testi in ugotovitve so katastrofalne. Lažni je kar vsak tretji hitri test.
Glede na to, da je Mario Fafangel strokovnjak na svojem področju, ki ni povsem podrejen vladi, je razumljivo, da njegovo stališče ni bilo všeč premierju in mu je preko Uroša Urbanije za nekaj časa prepovedal nastopanje. Bolj neobičajno je, da je moral vladni Urad za komuniciranje prepovedati govoriti tudi direktorju NIJZ, čeprav ga je nastavila ta vlada ravno zato, ker je poslušen in vestno izpolnjuje njena navodila. Vendar v tem primeru ni šlo zato, da bi bil Milan Krek upornik, ki misli s svojo glavo. Bolj je šlo za to, da se je že prevečkrat osmešil v javnosti in so njegove nestrokovne izjave glede epidemije postale hit socialnih omrežij. Še najbolj neobičajno in skoraj nepredstavljivo za zahodne demokratične države pa je bilo utišanje šolske ministrice Simone Kustec. Že kadrovske zamenjave in utišanje NIJZ je bilo v teh časih sporno dejanje, saj so se ravno na podlagi ugotovitev NIJZ in strokovne skupine sprejemali drastični ukrepi. Utišanje ministrice pa je povsem nepredstavljivo, saj je zavezana javnosti. Pri tem se lahko samo vprašamo, kdo sploh lahko prepove kateremukoli ministru javno nastopanje v razviti demokraciji? Še več. Kakšna je integriteta ministrice, ki se pusti utišati kot majhen otrok in pohlevno skloni glavo? Medtem, ko sama ne sme in ne upa prevzeti odgovornosti, pa je kaznovanim dijakom, ki so opravljali njeno delo in namesto nje od premierja zahtevali odprtje šol, cinično sporočila naj prevzamejo odgovornost.
Naslednje je sodstvo
Ker premier ne more za ves čas utišati svojih ministrov, saj morajo vendarle kdaj tudi kaj spregovoriti, se je v boj spravil še z mediji. Napadi na medije v prid stranke SDS preko vseh možnih kanalov, tudi socialnih omrežij, so se namnožili kot še nikoli do sedaj. Zamenjan je bil generalni direktor RTV, Slovenska tiskovna agencija pa ne dobi več državnih sredstev. Napade na medije s strani vladnih predstavnikov niso ostali neopaženi niti v tujini, saj se naš premier rad krega tudi s tujimi novinarji in jih ošteva kot male šolarje. Vendar v razvitih demokracijah ne more utišati glasu javnosti. Vse skupaj je prišlo že tako daleč in je že tako zaskrbljujoče, da je v okviru skupine Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije potekala celo razprava o položaju medijev v Sloveniji, ki pa se je premier Janez Janša in kulturni minister Vasko Simoniti kljub povabilu naj predstavita svoje stališče nista udeležila. Iz Bruslja tako lahko slišimo opozorila kot ga je dal predstavnik Evropske komisije iz direktorata za temeljne pravice in pravno državo Emmanuel Crabit: “Komisija je že izrazila zaskrbljenost zaradi napadov na novinarje. Novinarji morajo v Evropski uniji delati svobodno in neodvisno.”
Boj vlade z demokratičnimi institucijami se je prenesel še na pravosodno področje, ki bi moralo biti povsem neodvisno od dnevne politike. Tudi pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič je očitno v vladi samo za okras, saj že pol leta ne uspe potrditi nekaj tožilcev samo zato, ker niso po godu predsedniku vlade. Pravosodna ministrica, ki bi morala imeti integriteto pri imenovanju tožilcev, tako izgleda samo kot prenašalka ukazov brez lastnega odločanja. Vendar je pravosodje izjemno pomembna veja oblasti, zato tožilci Sveta Evrope že dvigujejo obrvi in opozarjajo direktno na nedopustne pritiske Janeza Janše. Slovenski premier je namreč ustavil imenovanja in napredovanja državnih tožilcev, osebno žalil posamezne tožilce ter jim za 30 odstotkov znižal plače. Evropo skrbi tudi, ker je vlada zavrnila ministričin predlog glede noveliranja zakona o državnem tožilstvu, ki bi ustrezno uredil status evropskih delegiranih tožilcev v Sloveniji samo zato, ker sta se trenutno izbrana kandidata v preteklosti zamerila stranki SDS oziroma predsedniku Janezu Janši. Gre za zelo resen poskus podreditve sodstva. Problematično za samostojnost in avtonomnost državnega tožilstva je tudi julijsko pismo premierja generalnemu državnemu tožilstvu s katerim mu je narekoval kako mora strožje ukrepati proti protestnikom.
Glede na to, da o strokovnih ukrepih ne smejo javnosti govoriti epidemiologi in drugi strokovnjaki, glede na to, da mora šolska ministrica za vsak ukrep dobiti blagoslov premierja, se lahko tudi vprašamo, ali sploh potrebujemo pravosodno ministrico, ki ne more potrditi niti enega tožilca ali zakona? Če še razširimo vprašanje, bi se lahko vprašali ali v takšni situaciji sploh potrebujemo kateregakoli ministra v tej vladi? Javnost pa se medtem muza in ugotavlja, da bi moral premier kvečjemu prepovedati delovati in govoriti notranjemu ministru Alešu Hojsu in gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku, saj sta s svojimi izjavami naredila več škode kot katerikoli drugi minister. Za povrh vsega pa ju je javnost že večkrat dobila tudi na lažeh kot sta, da so v gostilni pili zgolj vodo ali pa, da z mamo v avtu preverja policiste na meji …
