Ali lahko kapital angažira sodišča proti medijem?

22. tiskana izdaja, 30.9.2022

Evropska unija ugotavlja, da je bilo do sedaj to s pomočjo strateških tožb mogoče, a bo temu kmalu naredila konec. Kako je pri nas?

 

V Bruslju predlagajo specialno direktivo, ki bi ščitila tiste medije, ki so žrtve strateških tožb. Strateške tožbe so tožbe, ki jih lobistične skupine, korporacije ali vplivni posamezniki vlagajo zoper medije in novinarje s ciljem preprečitve objave informacij ,katerih objava je sicer v javnem interesu. Namen tovrstnih tožb zoper medije in ostale je ta, da se nas s finančnimi, psihološkimi in časovnimi obremenitvami odvrne ali onemogoči pri posredovanju pomembnih informacij javnosti. 

V praksi se je ob odsotnosti primerne pravne zaščite medijev pred tovrstnimi zlorabami za najučinkovitejše sredstvo oviranja in onemogočanja raziskovalnega novinarstva izkazalo serijsko vlaganje strateških tožb zoper medije in njihove novinarje. Ob odsotnosti primerne pravne ureditve tega področja obstaja verjetnost, da bodo toženi medij sodni procesi izčrpali do te mere, da bo prenehal izhajati.

Najodmevnejši primer strateških tožb zoper medije v Sloveniji je obračun davčnega svetovalca iz Maribora z raziskovalnim spletnim medijem Necenzurirano.si, kamor je bilo po poročanju medijev vloženih že preko 40 tožb zoper Necenzurirano in njihove novinarje. 

Kljub temu da Megafon izhaja manj kot leto dni, smo tudi mi na lastni koži občutili, kako to izgleda. Zavoljo serije raziskovalnih člankov, zbranih pod temo »Koprska gradbena hobotnica,« v katerih smo razkrivali povezave nekdanjega župana Borisa Popovića in podjetja Grafist in ugotovili ter javnosti obelodanili številna nezakonita ravnanja, smo v zadnjih nekaj mesecih prejeli vsaj tri tožbe podjetja Grafist. Čeprav nam bo to vzelo nekaj časa in energije, ki bi ju sicer posvetili novim novinarskim raziskavam, nas veseli neizpodbitno dejstvo, da smo – mi z našim pisanjem, Grafist pa s strateškimi tožbami zoper nas –  dokazali, da je tudi Istra del združene Evrope.  

Po sprejetju direktive na ravni Unije bo način implementacije v nacionalno zakonodajo prepuščen parlamentom držav članic.

Željko Urumović

Back to top button