Letos Mineva 200. let od rojstva velikega ruskega pisatelja, Fjodora Mihajloviča Dostojevskega. Velikan ruske in svetovne književnosti, ki je s svojimi deli aktualen tudi v 21. stoletju, je utemeljil psihološki realizem 19. stoletja in utrl pot eksistencializmu 20. stoletja.
Za razumevanje njegovega dela je pomemben Dnevnik pisatelja (1876-1877), kjer se posveča dogajanju v takratni Rusiji in svetu. V knjigi opisuje “podtalnega človeka”, osamljenega in odtujenega individualista in razkriva eksistencialne probleme novodobnega človeka.
V romanu Ponižani in razžaljeni (1861) je odprl vprašanja dobrega in zla. Ta so postala ena od vodilnih tem njegovega ustvarjanja in se povezovala z obnovo krščanskega izročila na podlagi ljudske kulture. S povestjo Zapiski iz podtalja (1864) stopijo v ospredje fantastični realizem, analiza zavesti in nezavednega.
O njem smo se pogovarjali s profesorjem Tomom Virkom na katedri za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Kje je pravzaprav pisateljeva velika vrednost?
Sam bi rekel, da v dobršni meri v njegovih literarnih idejah (torej ne nujno tistih, ki jih je izražal v zasebnih pismih ali v zapisih za časopise), vsekakor pa tudi v njegovem posebnem pisateljskem pristopu, ki ga je Bahtin poimenoval polifonični. Dostojevski se je znal enako prepričljivo vživeti v diametralno nasprotna stališča ter nazore in nam tako kaže, da življenjska resnica (v nasprotju z, recimo, matematično) po navadi ni enoznačna, temveč kompleksna. Če ob to postavimo še njegovo plastično upodabljanje raznih značajev ter miselnih in nazorskih dilem, lahko ugotovimo, da branje Dostojevskega – tako kot vsaka dobra literatura, le da še posebej intenzivno – širi naše duhovno, čustveno, miselno in etično obzorje.
Kakšno aktualno vrednost ima za nas njegova literarna dediščina?
Mislim, da je podobno aktualen, kot je aktualen večni Nietzsche, na katerega je Dostojevski neposredno vplival. Tako kot Nietzsche – le da z drugega zornega kota – je predvidel in analiziral spoznavni, vrednostni in ontološki nihilizem, ki je podlaga današnjega sveta. Obenem je (v nasprotju z Nietzschejem) za to ponujal tudi zdravilo, ki nikoli ne more zastarati: dejavno ljubezen. Poleg tega je bil pretanjen psiholog in človek z izrazitim socialnim čutom, ki zna zbuditi sočutje do družbeno deprivilegiranih – in tudi to je nekaj, kar danes (ne samo danes, seveda, a danes še vedno) krvavo potrebujemo. Kdor bere, recimo, Brate Karamazove, se težko znebi podob trpljenja ubogih, ponižanih, predvsem pa tudi nedolžnih otrok.
Pisatelj do podrobnosti opisuje osebnosti svojih junakov. Ali se še kateri pisatelj tako temeljito spušča v globine človeške duše?
Če posežem malo nazaj, mi na misel prihajata Virginia Woolf in Marcel Proust. Oba se temeljito poglabljata v globine človeške duševnosti, vseeno pa nekoliko drugače kot Dostojevski. Če malo poenostavim: za oba se zdi, da sta do zadnjega kotička pretresla prostore svoje lastne duševnosti, medtem ko ima Dostojevski ta izjemen dar, da se temeljito in empatično poglablja v širok diapazon kar najrazličnejših notranjih svetov.
