Zadnje upanje za ladjo Laho

Ladja Laho, ponos slovenske obale in ena najstarejših potniških ladij pod slovensko zastavo, se po več kot stoletju burne zgodovine sooča z negotovo prihodnostjo. Plovilo, zgrajeno leta 1903 na Nizozemskem, je preživelo obe svetovni vojni, večkrat zamenjalo namen in lastnike, danes pa je postalo del identitete slovenskega morja in hkrati simbol vztrajnosti.

Po začetnih letih kot tovorna ladja je med prvo svetovno vojno služila za polaganje min, pozneje pa kot kamuflirana vojaška ladja tudi med drugo vojno. Po vojni je prešla v last nemškega ribiča, ki jo je poimenoval Laho – okrajšava za Last Hope (Zadnje upanje). Ime se je ohranilo vse do danes in, ironično, spet postalo pomenljivo.

V Slovenijo je ladjo leta 1992 pripeljal Viko Kveder, ki jo je s podjetjem Adriatic Safari preuredil v turistično ladjo. V naslednjih desetletjih je Laho postala nepogrešljiv del obalnega turizma. Na njej so potekali izleti, poroke, praznovanja in opazovanja delfinov. Z dolžino 37 metrov in prostornino 179 BRT (bruto register tona) je bila hkrati tudi največja ladja pod slovensko zastavo.

A po 33 letih delovanja se je zgodba skoraj končala. Zaradi naraščajočih stroškov, inflacije in posledic pandemije so upravljavci konec oktobra letos sporočili, da Laho odhaja v razrez. Lokalna skupnost ni pokazala zanimanja, da bi ladjo ohranila kot muzej, kar je sprožilo val ogorčenja in žalosti med prebivalci in ljubitelji morja. Na družbenih omrežjih so se vrstili spomini in pozivi k rešitvi ladje.

Kot pojasnjuje v. d. direktorja Pomorskega muzeja Piran Uroš Hribar, se v Pomorskem muzeju strinjajo, da gre za izjemno zgodovinsko plovilo, ki izkazuje lastnosti dediščine, predvsem zaradi letnice gradnje in posebne tehnike kovičenja trupa. »O ideji, da bi ladjo v prihodnje namenili za potrebe hrambe in prikaza tehnične dediščine v okviru našega muzeja, je predhodno potrebno zelo natančno načrtovati in predvsem ovrednotiti. Takšnega projekta Pomorski muzej Piran samostojno v tako kratkem času ne more izpeljati, saj predstavlja zahteven finančen, kadrovski in organizacijski izziv. Gre za ladjo relativno velikih dimenzij in teže nad 200 ton. V primeru hrambe v vodi takšno plovilo zahteva stalno in primerno usposobljeno posadko ter trajen vir financiranja, v primeru pa da bi ladjo potegnili na kopno, bi bilo potrebno zagotoviti primeren prostor, s katerim muzej trenutno ne razpolaga,« je pojasnil Hribar.

Toda morda se ladji vendarle obeta novo poglavje. Po poročanju Primorskih novic naj bi ladjo prevzel nekdanji koprski župan Boris Popovič. Lastnik ladje Viko Kveder podrobnosti še ne razkriva, a poudarja, da bi v primeru uspešnega dogovora ladja ostala zasidrana v slovenskem morju, on sam pa bi pri projektu pomagal.

Če bo dogovor sklenjen, bo Laho – več kot stoletje stara, celo starejša od Titanika – dobila priložnost, da še naprej pluje kot »zadnje upanje« slovenske pomorske zgodovine.

Ana Zupan