V Sloveniji se piše in govori slovensko!

Slovenija je majhna država, ki je obkrožena z različnimi kulturami. Obkrožajo nas romanska, germanska, slovanska ljudstva, pa tudi Madžari, ki govorijo jezik iz skupine ugrofinskih jezikov. Vpliv jezikov in slovnic sosednjih držav se v Sloveniji močno čuti, saj tudi doma velikokrat naletimo na rabo tujk. Še posebej je to izrazito na dvojezičnih ali trojezičnih območjih, kakršen je večji del slovenske Istre. Poleg italijanščine na Primorskem, nemščine na Koroškem in madžarščine v Prekmurju je povsod po državi v javnosti moč opaziti angleške izraze, ki so plod globalizacije in priljubljenosti tega jezika v svetu, tudi zaradi interneta. Dodatno so na zapise v angleščini na javnem prostoru s svojo pojavnostjo vplivali tudi turisti. Zgodovina pa je poskrbela še, da je v alpski deželici tudi veliko državljanov nekdanje skupne države Jugoslavije, ki sta jih sem pripeljala življenjska pot in iskanje boljšega življenja.

Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS) določa, da mora biti slovenski jezik prva izbira v javnem življenju, torej pri uradnem delovanju, poslovanju s strankami, označevanju, izobraževanju, oglaševanju, v medijih in tako naprej. V slovenščini morajo biti tudi javna obvestila, razglasi, navodila in podobne reči. Če se zgodi, da je v omenjenih dokumentih prisoten tudi tuj jezik, mora biti kljub temu slovenščina v ospredju.

Navodila za digitalne naprave in njihovi uporabniški vmesniki so naslednji v nizu, ki morajo biti v domačem jeziku. Sem spadajo igralni avtomati, parkirne ure in bankomati, ki morajo omogočati izbiro slovenščine oziroma samodejno vrnitev na slovenščino po uporabi drugega jezika. Lani aprila je bila sprejeta dolgo pričakovana novela ZJRS, ki širi in ščiti slovenščino v digitalnem okolju in zahteva njeno podporo tudi v napravah, kot so avtomobili in pametni telefoni.

Kar se tiče poimenovanj, morajo biti zasebne in javne organizacije, poslovni prostori, poklici, naslovi in funkcije zapisane v slovenskem jeziku. Če se ob poimenovanju uporablja tuj jezik, mora biti slovenska različica istočasno in enako ali bolj poudarjena. Obstajajo pa nekatere izjeme, še posebej pri blagovnih znamkah, ko se lahko uporablja samostojen tuj izraz. Dovoljene so tudi kratke, splošno razumljive tuje besede, ki so del celostne grafične podobe oziroma so zelo uveljavljene v komunikaciji. Prav tako so tuja imena dovoljena na objektih ali ulicah (na primer Dantejeva ulica), a morajo ta biti prilagojena slovenskemu črkopisu in pravilom.

V slovenski Istri velikokrat zasledimo imena trgovin, gostiln, barov, športnih klubov in restavracij v tujem jeziku – Circollo, Fuoriseria, Primavera, Loggia, Pop up trgovina … Vpliv globalizacije in prestiža je velik, zato lastniki pogosto izberejo takšne izraze in imena, ki so moderna, hkrati pa iz marketinškega vidika učinkovita. V Izoli je že dalj časa priljubljena funkcionalna vadba, ki se izvaja v T-Boxu. Ustanovitelj omenjenega športnega centra Teo Masten je zanj nalašč izbral tuje ime: »Crossfit izhaja iz ZDA, pri tej vadbi pa se uporablja pripomočke, ki se jim reče ’crossfit boxi’. Spredaj sem dodal črko T, ker je to prva črka mojega imena.«

Včasih so tuja imena tudi krajša, elegantnejša in jih je navidezno lažje integrirati v oblikovanje znakov oziroma logotipov. Največkrat na tuje izraze naletimo v turističnih krajih ali obratih, kjer pričakujejo tujce, saj tam ciljajo na večjezično občinstvo in uporabijo angleščino kot univerzalen jezik.

Bližina in vpliv Italije ter dvojezično območje vplivata na poimenovanja v občinah slovenske Istre, kjer velikokrat naletimo na italijanske različice. Koprski bar Divino je že eden takih. »Želela sem si, da bi ime lokala povzemalo dve stvari: božansko počutje, obenem pa dnevni bar, ki ponuja kavo (’caffe’) in ima v svoji besedi povezavo z vinom. Divino ima torej dva pomena. Pri lastnikih mnogokrat prevlada ljubezen do italijanščine,« nam je izbiro imena zaupala Mateja Čalušić.

Neuporaba slovenščine v javnem prostoru velikokrat zmoti pravoverne Slovence, saj redno prihaja do tega, da jih v trgovini, pekarni, gostilni nagovorijo ljudje v drugem jeziku. »Zmoti me, ko me uslužbenci v baru ali pekarni nagovorijo v tujem jeziku,« se je jezil anonimni govorec, ki se je vprašal še, ali obstaja zakon, ki predpisuje uporabo slovenščine pri pogovoru s strankami oziroma ali se da tako obnašanje prijaviti. Vendar to nima nobene veze s tem zakonom. Nakazuje na še en problem: nizko plačane službe, ki se jih »pravi Slovenci« ponavadi sramujejo in se jim izogibajo, pogosto opravljajo delavci iz tujine, ki pa se težko naučijo jezika, saj je možnosti za integracijo zaradi okorelosti sistema, stigmatizacije in predsodkov zelo malo. A o tem ob drugi priliki.

Andraž Velkavrh