Recenzija: Slovenski pesnik v času fašizma

Trend biografskih stripov, katerega vzpon se je v Sloveniji pričel leta 2018, ko so obiskovalci Slovenskega knjižnega sejma strip Ivan Cankar: podobe iz življenja izglasovali za knjigo leta, se je končno prelil tudi v obmorski del Slovenije. Svoj življenjeris je tako končno dobil prvi slovenski istrski pesnik in duhovnik Alojz Kocjančič.

Strip je nadaljevanje zgodbe, ki jo je scenaristka Ines Cergol začela v slikanici, namenjeni najmlajšim. V tem potemtakem drugem delu pa se biografija nadaljuje od Alojzovega enajstega leta, ko še kot bosonog fantič uživa brezskrbno življenje v Kubedu in se zaključi z njegovo novo mašo. 

Številne kraje po Istri in severni Primorski vse tja do alpskih vrhov, je Koco upodobil z izjemno natančnostjo, kar jih dela zelo veristične. Upodobitev se je sicer lotil s črnim tušem in sivim čopičem, s katerim je na roko narisane originale tudi osenčil. Prav njegovo kadriranje, pri katerem podobe v vsakem naslednjem kvadratku gledamo iz drugega zornega kota, je pripomoglo k večji razgibanosti zgodbe. Dodatno je pripoved dinamiziral z živahnimi razporeditvami podob na straneh, kjer so mreže vsaka posebej umetnina zase. Morda pa gre celo za najbolj nežno linijo, kar jo je Koco kdaj uporabil v stripu. Podobe je izrisal realistično, razen v primeru črnosrajčnikov, ki so s hitrimi in lomljenimi potezami narisani kot nekakšne nečloveške groteskne spake.

Malo manj navdihujoč je scenarij. Scenaristka Ines Cergol se je tokrat resda prvič lotila scenarija za strip in kar se tiče informativnosti in izobraževalne vrednosti ji nimamo kaj veliko očitati. Je pa morda prav zapolnjenost z informacijami vplivala na to, da se mestoma dozdeva, da gre zgolj za naštevanje dogodkov ali lokacij, kjer se nič zares ne razvije. Vse preveč pa je tudi napovedovanja, pri čemer protagonist v enem oblačku napove, kaj se bo zgodilo oziroma, kaj bo storil, nato pa tega morda sploh ne vidimo, čeprav bi bolje delovalo ravno obratno.

Ne najbolj premišljena je še umestitev končnih opomb, saj številke, ki se pojavljajo v oblačkih in pripovednih besedilih, motijo tok branja, enako dobro pa bi delovalo, če bi prevode in dodatne obrazložitve enostavno pustili na koncu knjige, kar sicer so storili, a so jih dodatno poudarili s številkami v tekstu.

Prevodi so v končnih opombah sicer dobrodošli, saj se v stripu ne pojavlja le kubejsko narečje, ampak tudi narečje iz hrvaške Istre kot je črniško, italijanščina, latinščina in druge verzije jezikov, ki so se pred sto leti prepletali na čezmejnem področju Istre.

Obsežno 83-stransko delo je pomembna pridobitev za to kulturno področje. Branje podob je pravo popotovanje, branje besedila žal malo preveč suhoparno in površinsko, z le redkimi poslasticami ter s (pre)malo odlomki poezije.

Pia Nikolič