Na slovenski obali vse več plastike
Poleti ste zagotovo, ko ste ob morju preživljali proste ure, opazili plastične odpadke v vodi in na plaži. A verjetno si niste mislili, da plastika predstavlja med 60 in 80 odstotkov odpadkov v evropskih morjih.
Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se pojavila prva poročila o tovrstnem onesnaževanju oceanov, vendar celotna količina plastike v oceanih še vedno ni znana in jo je mogoče le oceniti. Razlog za to je dejstvo, da je morsko dno najmanj raziskan ekosistem. Ena od regionalnih raziskav onesnaženja morja je razkrila, da zajeten delež plastičnih odpadkov v hrvaškem Jadranu predstavljajo vatirane palčke za ušesa. Prinašajo jih odpadne vode, ki se izlivajo v reke in nato v morje. To kaže ne samo na slabe čistilne kanalizacijske naprave, ampak tudi na pomanjkanje ekološke kulture prebivalcev, ki palčke mečejo v kanalizacijo in ne v zabojnike za plastiko.
V nedavnem poročilu Fakultete za varstvo okolja so naštete dejavnosti, ki največ prispevajo k onesnaženju evropskih morij. To so naftne in plinske vrtine, ki se nahajajo ob obalah. Sledita ladijski promet z izpusti balastne in drenažne vode v morje in sestavine v hrani gojenih organizmov. Morja obremenjujemo še z ostanki iz kmetijske dejavnosti (herbicidi, pesticidi, hranila), odpadnimi vodami (iz kanalizacije, industrije, predelave hrane in kemikalij) ter vnosom onesnažil iz ozračja.
Po prvih popisih od leta 2013 do 2017 se je slovensko morje kazalo kot malo onesnaženo, a odpadke stalno prinaša vanj. Ugotovili so, da ima Slovenija manjšo obremenitev z odpadki na morskem dnu kot Hrvaška, Grčija, Italija ali Črna gora. Ko gre za obalo, je bila v tem popisu slovenska na drugem mestu po onesnaženosti (izstopal je Strunjanski zaliv), izstopala je tudi po količini mikroplastike v vodi.
Primerjava rezultatov, ki jih je Republika Slovenija Evropski uniji poročala v prvem ciklu izvajanja Morske direktive, torej do leta 2017, kaže na naraščajoči trend v količinah odpadkov na morski obali. Lansko leto so na Fakulteti za varstvo okolja v sodelovanju z Oddelkom za geografijo Univerze v Zadru izvedli raziskavo in zabeležili količino, prevladujoči tip in državo nastanka morskih odpadkov. Ugotovili so, da so morski odpadki na razčlenjenih obalah redko poseljenih otokov v srednjem in južnem delu Jadranskega morja težko obvladljivi. S pregledom obalnih delov otokov od Kvarnerja do južne Dalmacije so prišli do sklepa, da so zelo redki zalivi, kamor morje odpadkov ne nanaša. Aprila lani so opravili tudi ponovni sistematični pregled slovenskega obalnega območja v Tržaškem zalivu, od italijanske meje (v Lazaretu) do Pirana. Zaznali so prisotnost enakih vrst morskih odpadkov kot ob predhodnih raziskavah Nacionalnega inštituta za biologijo in Inštituta za vode Republike Slovenije.
Vizualno najbolj moteči so še vedno cigaretni ogorki. Sledijo posamični nerazpoznavni, razpadli plastični del(c)i. Nov pojav so naplavljeni veliki kosi, na primer bokobrani. Kljub naraščanju količine odpadkov ob morski obali je slovenska obala v primerjavi z obalami hrvaških otokov manj obremenjena in ponekod občasno čiščena. Takšen primer je Debeli rtič. Dosedanje analize v slovenskem morju so pokazale tudi prisotnost mikroodpadkov (vključujoč mikroplastiko) v ribah in v školjkah.
Plastika postaja vse večja težava za morsko floro in favno. Škodljiv vpliv na morsko življenje, zlasti na ribe, se povečuje. Leta 2009 so med raziskovalno odpravo v severnem pacifiškem vrtincu odkrili, da je devet odstotkov rib zaužilo plastiko. Sledila je analiza petih največjih oceanskih plavajočih nahajališč morskih odpadkov, z ugotovitvami, da je 35 odstotkov od 671 zbranih rib zaužilo plastične delce.
V užitnih delih rib in mehkužcev so odkrili nanoplastiko. Z raziskovanjem, monitoringom in izobraževanjem se pri nas ukvarja tudi društvo Morigenos, ki spremlja delfine vrste velika pliskavka in morske želve. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2001, leta 2002 pa so pričeli s fotoidentifikacijo delfinov. V vseh teh letih so v morju našli mnoge onemogle ali mrtve želve ter delfine, katerih obdukcija je pokazala plastiko v prebavnih poteh.
Ob pogubnem vplivu odpadkov na živali so precejšnji tudi slabi vplivi (mikro)plastike in drugih onesnažil na širši družbeni ravni. Negativni ekonomski vplivi se odražajo v turizmu, zmanjšanem ribiškem ulovu, poškodbah plovil in opreme ter stroških čiščenja okolja. Odpadki vse bolj postajajo resna grožnja tudi za kopalce in sprehajalce na plažah. Nekateri okoljevarstveniki so prišli do cinične ugotovitve, da se bodo odločevalci zganili, ko bo prihodek iz turizma začel občutno upadati, saj ljudje ne bodo želeli ležati na plaži, polni plastičnih delcev.
SIMON SMOLE
