Medi(n)teran: Šagre

Vse od Hrvaške pa do Italije so Istrani znani kot zabavni ljudje, ki se ob kozarcu vina in dobri hrani radi družijo dolgo v noč. Ob tem ne smeta manjkati niti dobra glasba, niti plesišče, namenjeno obiskovalcem vseh starosti, ki vsako leto nestrpno pričakujejo šagre, tradicionalne vaške praznike, ki so od pomladi do jeseni ob koncih tedna organizirane v istrskih vaseh.

Beseda šagra izhaja iz latinske besede »sacra« (sveto) oziroma italijanske besede »sagra« (verski praznik, sejem). Pomenila pa je tudi čas žegnanja in dan, na katerega se je praznovalo god zavetnika vasi. Prireditev je bila sprva povezana tudi z druge vrste verskimi praznovanji, kot je opasilo, na katerem so se spominjali obletnice blagoslovitve cerkve. Glavni družabni dogodek so čez dan najprej počastili s prazničnim kosilom, popoldne in zvečer pa je za vaščane sledila zabava s plesom na prostem, sejmi, igrami, ljudskimi plesi in petjem. Plesišče so, razen pozimi, zgradili kar na prostem in ga ogradili z vejami, nabranimi v gozdu, ter ga imenovali za jugno. Na sredino jugne so postavili mlaj, na vrhu katerega je bilo zelenje in zastava. Imeli so tudi poseben protokol odpiranja šager, prihoda godcev in celo ples je imel svoja pravila.

Nekoč naj bi imeli v nekaterih vaseh tudi po štiri šagre na leto: maja, julija, avgusta in oktobra. V Čežarjih in Pobegih naj bi po pripovedovanjih na prvo nedeljo v maju praznovali majenco, ki se je navezovala na prve češnje. V juliju se je praznovalo lujenco, ob kateri so pili prvo lujensko vino. Avgusta je prišel na vrsto zavetnik cerkve, denimo Marija Vnebovzeta, ki goduje 15. avgusta. Prvo nedeljo v oktobru pa se je šagra navezovala na bendimo – začetek trgatve.

V slovenski Istri se sezona začne z velikonočno šagro v Koštaboni, priljubljene pa so tudi v Ospu, Rižani, Škofijah ter Dekanih, kjer se avgusta obiskovalci celo našemijo v maske. Program praviloma traja dva ali tri dni, poleg etnoloških vsebin (prikaza starih običajev, delavnice, kulinaričnih dogodkov) in glasbe v živo, pa so pogosto organizirana tudi tekmovanja v kartanju, denimo v briškuli in trešetu, včasih pa tudi v mori cantadi, pri kateri tekmovalci sproti stavijo na število prstov, ki jih bodo igralci pokazali v skupnem seštevku.

Družabni dogodek je danes še naprej pomemben del kulturne dediščine in družbenega življenja, a se je njegov verski pomen izgubil skozi čas. Sedaj so šagre del turistične ponudbe, po večini sofinancirane s strani občine ali vaških kulturnih društev. Velikokrat jih organizirajo tudi gasilci. Čeprav so od 19. do 20. stoletja takšni dogodki začeli zamirati, so jih začeli v 21. stoletju spet namensko obujati.

Andraž Velkavrh