Medi(n)teran: Pandolo

Ste se morda kdaj vprašali, kateri šport bi lahko bil predhodnik kriketa ali bejzbola? Odgovor boste našli na trgih ter ulicah istrskih vasi, v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko so se zlasti otroci in mladostniki ukvarjali s pandolom. Pastirsko igro so omenjali že rimski antični viri, danes pa jo pod drugimi imeni igrajo tudi drugod po svetu, vse od Italije, Francije, Madžarske, do Španije in Kube.

Gre za tipično zgodovinsko, družabno in športno igro, v kateri se ekipi s po tremi igralci pomerita v osvajanju ozemlja. V prvem delu igre ozemlje napada po ena ekipa naenkrat. Trije napadalci se posamično borijo proti trem branilcem, na čelu katerih je obrambni minister, ki je nasprotniku najbližje. Obrambna ekipa je zadolžena za lovljenje ošiljene lesene palčice, ki ji pravijo pandolo oziroma pandolič. Za razliko od ostalih, ima napadalec v roki leseno palico podobno kiju, ki ji pravijo maca. Cilj igre je pandolo odbiti čim dlje od začetne točke, tako imenovane baze, saj več osvojenega igrišča prinese več točk. Za ugotavljanje dosežene razdalje oziroma doseženih točk se uporablja dolžino mace. Zmagovalka je ekipa z več doseženimi točkami.

Tekmovanje pod budnim očesom spremlja sodnik, ki skrbi za varnost in za miren potek tekme, medtem ko se o razdaljah in ostalih stvareh ekipi pomenita sami, saj pandolo temelji na poštenosti. Glavni delivec pravice tako posreduje zgolj takrat, ko je to res potrebno in se ekipi ne znata sami odločiti, kaj je res in kaj ne. Pomembno je tudi znanje matematike, saj se skupni rezultat tekmovalcev iz ene ekipe sešteje, vsak napadalec pa mora pred vsakim naslednjim prvim udarcem na glas zavpiti dosedanji rezultat, in sicer na primeru stotih metrov bi se moral zadreti »pandolo, pandolo, cento« [cento = sto (it.) op., a.]. V preteklosti je lahko bil ta trenutek precej komičen, saj se je dogajalo, da je kak tekmovalec med tekmo spil kozarček preveč in je posledično zakričal napačno številko, zato je bil pred udarcem izločen. Tega zdaj ni več videti, saj je pandolo pridobil posebno specifikacijo in je zdaj kot eden od uradnih športov kategoriziran pri Olimpijskemu komiteju Slovenije, kar pomeni, da so pravila in dolžnosti tekmovalcev bolj dodelana in strožja.

Na prvi pogled se zdi ta šport kar nevaren, a se vsi prisotni trudijo, da temu ne bi bilo tako. Prav zato si branilci nadenejo zaščitno opremo, s katero se obvarujejo neprijetnih in bolečih udarcev v obraz, telo, mednožje ter gležnje. Dresov ne nosijo, oblečejo se športno oziroma folklorno. Težava nastopi pri iskanju pripomočkov kot sta maca in pandolo, zato se njuna dolžina, širina in višina včasih razlikuje pri obeh ekipah, a so določena odstopanja že vnaprej določena. Enako je pri igrišču, saj je to lahko dolgo med 80 in 120 metri, igra pa se lahko na betonu ali travniku, ki je lahko raven ali grudičast.

V Sloveniji so leta 1993 začeli z organiziranjem turnirjev v pandolu, ko so člani Društva za oživljanje starega Kopra organizirali prvi uradni turnir, v naslednjih letih pa so jim sledili tudi v Strunjanu, Hrvatinih, Sečovljah, Truškah in Piranu. Kasneje se je pandolo razširil tudi na Štajersko ter v Prekmurje, kjer so že prej poznali podobne igre kot je na primer kozo klamf. Danes so pandolisti povezani v Zvezo društev. Čeprav se popularnost igre iz leta v leto ne veča, ta ostaja pomemben del športne, kulturne in folklorne dediščine. Tekmovalci si z organizacijo turnirjev in državnega pokala, kjer je nekoč sodelovalo celo 40 ekip, kljub temu prizadevajo za popularizacijo in ohranjanje igre kot dediščine slovenske Istre.

Andraž Velkavrh