Med tišino in pogumom

Vse jasneje se kaže potreba po razumevanju in odprtem soočanju z nasiljem v družini. Na območju Policijske uprave Koper, ki pokriva Obalno-kraško regijo, se ta boj odvija vsak dan – v tišini pisarn, med hišnimi pregledi, v šolskih svetovalnicah in zdravstvenih ordinacijah. Med tistimi, ki opozarjajo na nujnost sprememb, so policisti, pravniki, zdravniki in učitelji, ki z vsakodnevnim delom razbijajo mite in predsodke o tem, kaj nasilje sploh je.

Eden najbolj zakoreninjenih mitov, ki jih srečujejo na terenu, je, da nasilje v družini spada v zasebno sfero, kamor družba nima pravice posegati. A prav ta zmota omogoča, da nasilje ostaja skrito za zidovi domov. »Če v tej navidezni varnosti prihaja do nasilja, potem je družba poklicana reagirati,« poudarjajo strokovnjaki iz regije. Nasilje ni in ne sme biti razumljeno kot stvar zasebnosti. Je družbeni problem, ki zahteva kolektivno odgovornost.

Policija je pogosto prva, ki stopi v stik s tem problemom. Kriminalistična policija se sooča z izzivom pomanjkanja kadra, hkrati pa z zahtevno nalogo, da storilce privede do sodišča ter žrtvam omogoči zaščito in podporo. Fizično nasilje je najlažje prepoznati, predstavnik policije Davor Tozan iz sektorja kriminalistične policije PU Koper pa opozarja še: »Psihično nasilje je najmanj prepoznavno, ker gre za prikrito uporabo nasilja.« Tozan opozarja, da je delo policistov v takih primerih večplastno, od intervencij in razgovorov do zbiranja dokazov in sodelovanja z drugimi institucijami. V času kadrovske stiske pa vsaka prijava pomeni dodatno obremenitev za že tako izčrpane ekipe.

Mit, da je vzrok za nasilje vedno alkohol, je poenostavitev, pravijo sogovorniki. Alkohol lahko poveča tveganje, a ni glavni razlog za nasilno vedenje. Prav tako ni res, da bi žrtev, če bi ji bilo »res hudo«, že zdavnaj odšla. Kompleksnost nasilnih odnosov je mnogo globlja. Socialna in finančna odvisnost, strah pred izolacijo, čustvena navezanost ali pomanjkanje podpore so pogosti razlogi, zakaj ljudje ostajajo v takih razmerjih.

Še en mit, ki se vztrajno ohranja, je ta, da so storilci vedno moški, žrtve pa ženske in otroci. Statistike sicer kažejo, da je večina povzročiteljev – kar 90,8 odstotka – moških. Nasilje pa lahko prizadene vsakogar, neglede na spol, starost ali družbeni položaj. Domače in tuje raziskave kažejo, da ženske nasilje doživljajo nesorazmerno pogosteje kot moški, kar strokovnjaki povezujejo z neenakovrednimi družbenimi odnosi med spoloma in še vedno prisotnimi patriarhalnimi vzorci. 

Po podatkih raziskav je vsaka druga ženska v Sloveniji po dopolnjenem 15. letu starosti doživela eno od oblik nasilja – psihično (49,3 %), fizično (23 %), premoženjsko (14,1 %), omejevanje gibanja (13,9 %) ali spolno nasilje (6,5 %). Po podatkih raziskave, ki je zajela 1.006 anketirancev, je kar 52 oseb s področja Obalno-kraške regije zaznalo prisotnost nasilja v družini. Številke torej potrjujejo, da nasilje ni osamljen pojav, ampak razširjen in pereč družbeni problem.

Na terenu pa se strokovnjaki pogosto srečujejo z izzivom, da prijav ni dovolj ali so preveč nejasne. Pogosta so anonimna obvestila, klici brez konkretnih podatkov, pisma z namigi. To pa policiji in centrom za socialno delo otežuje odziv. Intervencije, razgovori z žrtvami in otroki, ogledi krajev in zbiranje dokazov zahtevajo čas, strokovnost in čustveno odpornost.

V sistemu zaščite in pomoči žrtvam ima ključno vlogo sodelovanje med institucijami. Pravnica Nevenka Stanič iz društva Beli obroč poudarja: »Dobro korektno sodelovanje z organi pregona je ključnega pomena.« Ko vsak odigra svojo vlogo – od prenosa prijav in zbiranja dokazov do nudenja svetovanja in izvedbe zaščitnih ukrepov – se poveča možnost, da žrtev dobi pravočasno in učinkovito pomoč.

Pomemben člen v tej mreži so šole. Pogosto so učitelji in svetovalni delavci prvi, ki opazijo spremembe pri otrocih – nenadno zapiranje vase, upad učnega uspeha, risbe ali izjave, ki kažejo strah. Svetovalna delavka Nika Vidergar iz Osnovne šole Anton Ukmar v Kopru izpostavlja, da je bistvo v zaupanju: šolsko okolje mora otroku omogočiti pogovor in občutek varnosti. Ko se otrok odpre, lahko šola s sodelovanjem drugih institucij prepreči nadaljnje trpljenje.

Pomembno vlogo pri prepoznavanju nasilja imajo tudi zdravstveni delavci. Pediatrinja Martina Soban iz Zdravstvenega doma Izola ugotavlja, da v zadnjih letih beležijo porast primerov, kjer obstaja sum na nasilje: »Vključujejo se ponavljajoče se poškodbe, kronične bolečine neznanega izvora, depresija in anksioznost.« Soban poudarja, da psihično in ekonomsko nasilje pogosto ostajata nevidna, a imata enako težke posledice. Dodaja še, da »v patriarhalnih vzorcih, ki v Sloveniji še niso izginili, obstaja več možnosti za pojav nasilja, medtem ko nove generacije staršev delujejo bolj enakovredno.«

Skupnost, v kateri živi žrtev, ima lahko odločilno vlogo. Tišina, opravičevanje nasilja in neukrepanje – besede kot »saj ni bilo tako hudo« ali »obljubil je, da se ne bo ponovilo« – le poglabljajo problem. Nasprotno pa mreža zaupanja vrednih ljudi, ki znajo prisluhniti, omogoča žrtvi, da naredi prvi korak. Le z ozaveščanjem, izobraževanjem in prevzemanjem odgovornosti lahko družina postane tisto, kar bi morala biti – prostor spoštovanja, varnosti in podpore.

Zato nasilje v družini ni osebna zadeva. Je ogledalo družbe, v katerem se zrcalijo naše vrednote, empatija in sposobnost ukrepanja. Na Obali, kjer institucije kljub omejitvam iščejo poti do učinkovitejšega sodelovanja, se kaže, da spremembe niso le potrebne, temveč mogoče, če si jih upamo videti, priznati in se z njimi soočiti.

Ana Zupan